Slovo od Mavretanije in prihod v Senegal

Živjo! Pod nekajdnevnem prisilnem oddihu v Nouakchottu, smo se odpravili naprej proti jugu in vstopili v Senegal. Skozi nacionalni park Diawling smo zelo počasi, a vztrajno prispeli do mejnega prehoda Diama. V naslednjih dneh smo nato obiskali prvo prestolnico Senegala mesto Saint Louis, roza jezero Lac Rose, glavno mesto Dakar in otoček Île de Gorée.

---

Grozna cesta skozi Nacionalni park Diawling

Iz Nouakchotta smo v enem popoldnevu prišli na obrobje omenjenega parka, kar pomeni, da smo v roku parih ur iz popoldne puščave prišli v savano. Prehod je bil dejansko precej hitrejši kot sva pričakovala. Posamezna drevesa so se na rdeči prsti najprej pojavljala le občasno, nato pa je kar hitro pokrajina postala bistveno bolj zelena. Zvečer smo prespali ob robu ene izmed pist, zraven majhnega jezera, kar se nam je zdel pravi šok. Videti stoječo vodo po mesecih vandranja po Maroku, Zahodni Sahari in Mavretaniji je bil velik dogodek tako za oči, kot za dušo.

Naslednji dan smo skozi lepo zeleno pokrajino nadaljevali pot skozi Nacionalni park Diawling, ki leži ob senegalski meji. Ta načeloma ni neka posebna atrakcija, ki bi si jo turisti posebej ogledovali. Mogoče je sicer videti pestro živalsko življenje, saj tukaj živi ogromno vrst ptic in drugih živali, a je kljub temu na listi večine popotnikov le zato, ker skozi njega vodi edina pista do mejnega prehoda Diama. Ta je v deževni dobi neprevozna (vsaj za zelo veliko večino vozil), saj se glinena podlaga spremeni v globoko živo blato. To seveda oteži prehod tudi v sušni dobi (kar je trenutno), saj za vozili ostanejo globoke kolesnice. Te so seveda popolnoma suhe, tako da jih lahko prečka kakršnokoli vozilo, a je kljub temu vožnja… za nekatere zabavna, za nekatere pa ekstremen stres. Za naju je bila nekaj vmes.

45 km dolga pista, za katero smo potrebovali kar 3 h in pol, da smo jo premagali, je za osebne avtomobile oz. manjša vozila mala malica. No, ali pa vsaj normalna malica. Težav namreč nimajo 2×4 vozila, saj 4 kolesni pogon ni niti najmanj potreben, temveč vozila kot je naš kamper – dolge in težke mrcine. Pista leži kot na nekem nasipu nad jezerom, ki je v sušni dobi praktično suho. Manjša vozila imajo tako možnost malce žonglirati med zgornjo popolnoma razrito pisto in spodnjim osušenim delim jezera. Midva sva bila pri izbiri boljše piste precej omejena, saj ima naš brlog dolg previs (del kamperja za zadnjimi kolesi), kar pomeni, da s položne ceste ne moreva zapeljati v zelo strm klanec, saj s tem tvegava, da rit kamperja zabijeva v tla. Na položnejših delih sva sicer lahko zapeljala na spodnjo pisto, po kateri je vožnja povsem enostavna, saj je v deževni dobi del jezera in ker se po njej nihče ne vozi, ni razrita, a sva to lahko storila le 2x. Večinoma je bil klanec, ki povezuje spodnjo in zgornjo pisto, prestrm za našo dolgo rit, zato smo se morali nekako počasi prevaliti skozi številne kolesnice in luknje. Sploh začetnih cca 15 km, kjer je pista daleč v najslabšem stanju, sva se ves čas igrala igrico »levo ali desno« in tako ugibala, kje bodo kolesnice lažje prevozne. Med vožnjo po spodnji pisti nisva imela le težave, da nisva vedela ali se bova lahko vrnila na zgornjo ali ne (na koncu se je treba, saj spodnja postane povsem zaraščena), temveč sva morala tudi paziti, da s težkim brlogom ne bi obstala v kakšnem blatu. Čeprav trenutno izgleda vse popolnoma presušeno, pa so vseeno malce bolj mokri deli, ki jih lahek avto sicer brez težav premaga, težko vozilo pa ima lahko velike težave. Rečeva lahko, da je to zagotovo najslabša cesta, kar sva jih kadarkoli prevozila, pa brloga običajno res ne »šparava«. Seveda je na poti po Afriki še veliko neprimerljivo slabših cest, a se tistih z brlogom niti ne bi lotila. Veva, kakšne so najine omejitve kar se tiče teže in dolžine, in pista do Diame je morda na vrhu lestvice cest, ki jih s kamperjem še lahko premagamo. Če ne bi imela visokega podvozja Mercedes Sprinterja, dvomim, da bi jo uspela prevoziti.

Kljub temu pa nama ni niti najmanj žal, da sva se odločila za mejni prehod Diama. Poleg tega, da sva vseeno malce uživala v krajšanju živcev »a bo šlo ali ne«, sva tudi uživala v opazovanju pokrajine in živali. Uspela sva videti kar nekaj svinj bradavičark, ki sva jih do sedaj videla le v kakšnih dokumentarcih in seveda v Levjem kralju. V bistvu sva se med vožnjo ves čas počutila kot v omenjenem filmu / risanki, saj v savani še nikoli nisva bila. Ko sva prispela na mejo, sva bila utrujena, a ob enem polna energije in navdušenja, da smo s kamperjem dejansko prilezli v tako oddaljene kraje. Uspelo nam je prečkati Saharo, madona!

---

Prečkanje mejnega prehoda Diama

V Senegal je mogoče vstopiti čez 2 mejna prehoda: Rosso, do katerega vodi dobra cesta, in Diamo, do katere vodi zgoraj opisana razrita štala. Marsikdo se najbrž sprašuje, zakaj zaboga bi s kamperjem rinil na slednjo, če obstaja boljša cesta. Razlog je povsem enostaven – na Rossu naj bi bili policaji in uradniki precej skorumpirani in nesramni, kar pomeni, da se vsak spomni neko svojo izmišljeno zadevo, za katero je potrebno plačati. Ker sva vedela, da bova takšnih izkušenj v naslednjih državah verjetno deležna še veliko, sva se odločila prevoziti slabo pisto in se na ta način izogniti težavam na meji.

Čeprav ima tudi Diama svoj sloves nategovanja, pa midva nisva imela težav, saj sva imela s seboj Carnet de Passage en Duane. To je v bistvu neke vrste uvozni dokument, ki ga v Sloveniji izda AMZS. V resnici ga za Senegal ne bi potrebovala, ker bi lahko kupila le passavant, a bi imela s tem bistveno več stroškov. Težava namreč je, da v Senegalu velja zakon, da ni mogoče za stalno uvoziti vozila, ki je starejši od 8 let. Tega si sicer noben turist ne želi, saj vsi vozilo uvozimo le začasno, a si gospodje na meji radi napolnijo žepe. Trdijo namreč, da morajo tisti, ki imajo starejše vozilo, plačati na meji 250 € za začasni uvoz, kar je popolnoma privlečeno za lase. Če povem po domače in enostavno – če hočeš iz Mavretanije (iz drugih držav te težave ni) vstopiti brez karneta, boš na meji plačal 250 € podkupnine, če vstopiš s karnetom, pa boš plačal slovenskemu AMZS-ju 161,35 € (za 5 listni karnet, s katerim lahko vstopiš v 5 držav). Midva tako sploh nisva premišljevala – ko sva bila poleti v Sloveniji, sva dokument kupila na Dunajski v Ljubljani in si tako prihranila veliko živcev in denarja. Za Slovence tako sploh ni vprašanja, kaj se bolj izplača, medtem ko za veliko tujih držav to ne drži. Nemci, Angleži, Švicarji in še kdo drug morajo poleg cene karneta plačati še več sto ali celo več tisoč evrov kavcije, ki jo sicer dobijo nazaj (karnet je potrebno tudi pri nas v roku enega leta vrniti izdajatelju), a jih je vseeno pred potovanjem potrebno imeti. Čeprav je prednost karneta tudi ta, da lahko vozilo ostane v državi dokler velja karnet (torej 1 leto) pa ima tudi slabost, saj ga na Diami ne štempljajo. Izdajo ti le passavant za 2 ali 5 dni, kar pomeni, da imaš le toliko časa, da prideš do Dakarja, kjer ti karnet ustrezno izpolnijo.

No, pa da opišem, kako je potekal prehod meje, ki je trajal le 1,5 h.

Mavretanska stran:

1. Uradniku sva najprej dala najine fische
2. Pred prvo rampo sva morala plačati 100 MRU / 2,3 € nekega davka (iskreno ne veva, na kaj točno se je nanašal)
3. V stavbi na levi je uradnik poštempljal najine potne liste in tako zabeležil, da je kamper odšel iz Mavretanije (obdržal je tudi passavant)
4. V drugi stavbi na levi je na okencu drug uradnik še enkrat poštempljal najine potne liste in tako zabeležil, da sva midva odšla iz države
5. Po dolgem barantanju za ceno sva kupila tudi senegalsko SIM – 3 GB za 250 MRU / 5,7 €
6. Pri istem tipu sva zamenjala tudi denar

Senegalska stran:

1. Pred rampo v hišici na desni sva najprej plačala 4.000 CFA / 6 € za most (med senegalsko in mavretansko mejo sva prečkala reko)
2. Potem sva s kamperjem zapeljala do zadnje rampe in se sprehodila do hišice na desni, kjer so preverili najina potna lista (Šnofkin jih spet ni zanimal) in prometno, vzeli pa so nama tudi prstne odtise ter naju fotografirali
3. Nato je sledil sprehod do hišice na levi, kjer sva pokazala karnet, oni pa so nama izdali passavant za 5 dni (5.000 CFA / 7,6 €)
4. Zbarantala sva še zavarovanje za 3 mesece, ki velja v vseh zahodnoafriških državah na 31.000 CFA / 47 €
5. Ko sva mislila, da sva z vsem zaključila, pa so nama zaračunali še 1.000 CFA za parkirnino / davek oz. nekaj, za kar še oni ne vedo točno kaj. Čeprav sva vedela, da je to spet nateg in obiranje belcev, saj tega ni bilo potrebno plačati nikomur razen nama, pa na koncu nisva imela izbire, saj nama brez plačila niso hoteli odpreti rampe (“you pay, you have money.”) Welcome to Africa!

Za konec naj še dodam, da sva že na meji opazila razliko med sproščenimi Senegalci in marsikdaj »zategnjenimi« Mavretanci. Barvita oblačila in nasmejani obrazi so naju že takoj spravili v dobro voljo. V državo sva tako vstopila z nasmehom na obrazu.

---

Sprehod po barvitem mestu Saint Louis

Prenočili smo le nekaj km stran od meje, ob neki stranski pisti, naslednji dan pa smo se odpeljali v Saint Louis. To čarobno mesto sta zaznamovali bogata zgodovinska in kulturna dediščina. Prav zato je med turisti zelo priljubljeno, saj navdušuje z arhitekturo iz kolonialnega obdobja. Ozke ulice in hiše z barvitimi fasadami obiskovalca kar popeljejo v preteklost. Zanimivost mesta je tudi ta, da v resnici leži na otoku, saj ga z ene strani obdaja reka Senegal, z druge pa Atlantik. V nekdanjo prestolnico Senegala (do leta 1902) se tako pripeljemo preko mostu, ki ga je oblikoval eden in edini Gustav Eiffel.

Midva se v mestu, ki je od leta 2000 uvrščeno na UNESCOV seznam kulturne dediščine, nisva prav dolgo zadržala. V bistvu sva kamper parkirala na otoku ob reki in se le sprehodila po sosednjih ulicah. Med iskanjem lokalne restavracije, kjer bi lahko pojedla kaj tipično senegalskega, sva se za trenutek počutila kot na Kubi. Pisana arhitektura naju je popeljala nazaj v Havano, ki sva jo obiskala pred nekaj leti.

Dan pa nama bo v spominu ostal tudi zato, ker sva kmalu po odhodu iz mesta ob cesti zagledala prve opice na tem potovanju! Res je nor občutek, ko te živali gledaš v naravnem okolju in ne le v živalskem vrtu. Sploh pa če se do tega naravnega okolja pripelješ kar z lastnim vozilom.

---

Je Lac Rose res roza barve?

V bližini Dakarja leži jezero, ki slovi po svoji roza barvi. Za to naj bi bile »krive« neke posebne alge. Žal vam ne moremo potrditi, da je jezero dejansko posebne barve, saj je ob našem obisku izgledal enako kot vsa druga jezera. No, morda edino malo bolj umazano 😀. Čeprav o roza barvi ni bilo ne duha ne sluha, pa je bilo zelo očitno, da je to ena najpomembnejših turističnih točk v Senegalu. Ker je bila to nekoč tudi končna točka Dakar Rally-ja, se je tu razvila temu primerna ponudba – na vsakem koraku ti ponujajo vožnjo s štirikolesniki in drugimi offroad vozili, zato naju ta kraj ni preveč očaral. Pred odhodom v kaotično prestolnico smo tik ob jezeru sicer prenočili (14.832757, -17.244963), a smo že takoj zjutraj nadaljevali pot pri zahodu.

---

Kaotični Dakar

Obiska Dakarja se iskreno povedano nisva niti najmanj veselila, saj sva vedela, da kaj pretirano lepega ne bo za videti. Čeprav se zaradi omenjenega rally-ja Dakar sliši kar malo eksotično, pa bi postanek najverjetneje kar izpustila, če nama ne bi bilo potrebno v portu izpolniti karneta. V resnici vam o mestu nimava prav nič za povedati, saj sva dejansko cel dan porabila, da sva se skozi gost promet prebila do pristanišča. Čeprav je bilo stanje na cesti manj kaotično kot v Nouakchottu, pa je vse teklo bistveno počasneje. Tako smo cel dan v vročini sedeli v kamperju in samo čakali trenutek, ko bomo lahko pobegnili nazaj v naravo. Karnet so na srečo poštempljali hitro in brez težav (ko so ob 15.30 dejansko spet odprli pisarno in po tem, ko sva dobila živčni zlom povezan s parkiranjem), tako da smo vsaj to rešili v 10 min. Ker je bilo že popoldne, smo se odpeljali nekaj km naprej (14.671240, -17.421614), kjer smo prenočili kar na ulici.

---

Izlet na otok Île de Gorée

Naslednji dan smo se zbudili že precej zgodaj in po zares dolgem času odšli na izlet brez brloga. V zameno za 3.500 CFA / 5,3 € smo ga za 1 dan parkirali v portu in se z ladjico podali na izlet na otok Île de Gorée. Karto smo kupili kar na licu mesta, čeprav smo bili do zadnjega momenta skeptični, da bodo na ladjo dovolili tudi Šnofki. Čeprav so me skupaj z njo odgnali stran od kolone za nakup kart in me kasneje napotili na drug vhod kot vse ostale, tako da sem na vkrcanje čakala sama, pa so Šnofki vseeno dovolili vstop na otok. Tudi za njo sva sicer morala kupiti »karto«, a ker na ceniku niso imeli psa, so jo računali kot prtljago. Celoten cenik je sicer izgledal malce drugače kot pri nas, saj je v Evropi takšna politika povsem neetična – cena za Afričane (ne Senegalce, Afričane) je bila namreč bistveno nižja kot za ne-Afričane. Izlet z ladjico nas je tako stal 5.200 CFA / 8 € / osebo + 500 CFA / 0,7 € za spet nek davek + 1.500 CFA / 2,3 € za prtljago po imenu Šnofka.

Že sama 20 min vožnja z ladjico naju je navdušila, saj se je med potniki znašlo tudi nekaj prodajalcev glasbil kashaka – to sta v resnici 2 s semeni napolnjeni krogli povezani z vrvico. Fant, ki jih je prodajal, nas je navdušil s spretnim tresenjem kroglic in petjem pesmi Waka Waka. Res je naredil super vzdušje, tako da sva bila že takoj zadovoljna, da sva se odločila za ta izlet.

Otok Gorée je sicer prava mala oaza miru brez avtomobilov ter z lepimi barvitimi kolonialnimi hišami, a to ni edini razlog, zakaj ga obišče večina turistov. Njegova zgodovina je namreč vse prej kot idilična, saj je igral ključno vlogo pri eni izmed največjih tragedij človeštva – trgovini s sužnji. Otok je bil ena prvih zahodnoafriških kolonij, saj so ga v sredini 15. stoletja osvojili Portugalci, kasneje pa so ga nadzorovali tudi Nizozemci, Angleži in Francozi. Afriški in arabski trgovci so iz notranjosti Afrike sužnje peš prignali vse do obale ter nato na otok, kjer so jih v lastništvo predali evropskim trgovcem v zameno za orožje, alkohol, tekstil in druge dobrine iz Novega sveta. V treh stoletjih trgovanja s sužnji je bilo preko otoka prepeljanih več milijonov zasužnjenih ljudi – po ocenah naj bi bilo od tod v Novi svet odpeljanih med 12 in 20 milijonov sužnjev. Približno 2 milijona jih zaradi podhranjenosti, bolezni in nasilja ni preživelo plovbe, veliko pa jih je storilo tudi samomor. Otok tako velja kot opomin grozotam, ki so se dogajala povsem legalno in vsem na očeh. V preteklosti so ga zato obiskali številni pomembneži in se poklonili žrtvam suženjstva – med drugim tudi Barack Obama, Bill Clinton, George Bush, Nelson Mandela in mnogi drugi.

Mi smo se tako najprej sprehodili po barvitih ulicah, kjer so otroci z nasmeški na obrazih igrali nogomet in se lovili, odrasli lokalci pa prodajali razne spominke. Jaz se lepim zapestnicam nisem mogla upreti, tako da sem okrašena skupaj z Rokom in Šnofko nadaljevala pot do Hiše sužnjev (House of Slaves), ki je urejena v muzej. Dejansko je za afriške standarde kar na nivoju, saj so napisi v francoščini in angleščini, tako da lahko tudi brez vodiča izveš veliko o žalostni zgodovini. Naju je vse skupaj kar šokiralo. Žal sva si muzej sicer morala ogledati vsak posebej, saj Šnofki vstop ni bil dovoljen (1.500 CFA / 2.3 € / osebo).

Naslednjih nekaj ur smo potem še vandrali po lepih ulicah, šli na kosilo (restavracije Anne Sabran ne priporočam!) in se nato z ladjo ob 15ih (vozi na vsako polno uro) podali nazaj v zavetje našega brloga. Dakar smo takoj zapustili in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Pa se slišimo prihodnjič…