Od Dakarja do Gambije

Po prihodu v Senegal smo morali kar hiteti do Dakarja, zato smo v naslednjih dneh potrebovali malo počitka. Po ogledu prestolnice smo pot nadaljevali proti jugu – najprej do lepe plaže, kjer smo preživeli novo leto, nato pa do otočka Joal Fadiouth, ki je znan po nečem zares posebnem.

---

Prestop v leto 2024

Najin plan je bil, da za novo leto najdemo neko plažo, kjer bomo lahko preživeli več dni. Potovanje po Afriki zna biti zelo utrujajoče, zato smo si zares želeli nekaj dni počitka. To pomeni, da smo želeli najti prostor, ki je dovolj oddaljen od vasi, a kljub temu dostopen z našim brlogom. Iskanje takšnih mest ni najbolj enostavno, saj so nepeščene ceste le v okolici vasi, bolj zakotne poti pa so pogosto dostopne ali le s 4×4 terencem ali pa manjšim vozilom, ki se lahko prebije skozi gosto grmičevje in drevje. Tudi kolovoz, ki je vodil do naše izbrane plaže, je bil precej zaraščen, zato sva morala aktivno sodelovati. Rok je pred kamperjem odstranjeval in držal veje, tako da sem lahko jaz previdno zapeljala mimo. Seveda brez nekaj praskic ni šlo, a se z njimi že davno več ne obremenjujeva.

Prehod iz starega v novo leto je tako minil zelo mirno. Cel dan sva poležavala, se sončila, kopala in seveda tudi jedla. V Omnii sva si spekla nekaj podobnega peki, za sladico pa jabolčno pito. Medtem ko sva v temi sedela pod tendo in srkala rdeče vino, so nama pod nogami družbo delali ogromni raki. Bili so nama kar zanimivi, čeprav niti približno toliko kot Šnofki, ki jih je lovila in skakala kot zmešana lisička. Tudi začetek leta se je začel fantastično, saj sva zjutraj kar iz postelje opazovala številne pelikane, ki so se namakali v le nekaj 10 m oddaljeni reki. Glede na to, da jih še nikoli prej nisva videla, bi rekla, da bi se leto 2024 težko začelo bolje.

Na plaži (koordinate) smo ostali kar cel teden. Skoraj vsak večer sta plažo obiskala tudi španski in senegalski žandar, ki sta bila zadolžena za pregled obalnega področja. Zaupala sta nama, da imajo tudi tukaj veliko težavo z migranti, ki želijo doseči Kanarske otoke. Glede na to, da je to res velika razdalja, naju je to kar presenetilo. Španski policaj je bil zelo vesel, da je lahko s kom klepetal, tako da nama je celo dovolil pokukati skozi nočni daljnogled.

---

Joal Fadiouth ali otok školjk

Fadiouth je majhen otok, ki ga s celino povezuje približno 800 m dolg lesen most. Slovi po tem, da je v celoti sestavljen iz školjk. Na to območje so se namreč nekoč zatekli kristjani, ki so se skrivali pred muslimani. Ker so morali nekako preživeti, so jedli le školjke, odvržene lupine pa so se začele kopičiti. Na milijone školjk je bilo skozi stoletja uporabljenih za gradnjo hiš in poti. Še danes je glavna dejavnost lokalnih prebivalcev ribolov in nabiranje školjk, tako za prehrano, kot tudi za prodajo.

Mi smo kamper brezplačno parkirali na parkirišču pred mostičkom in se v zameno za 2.500 CFA / 3,8 € / osebo odpravili na znamenit otoček. Če vam čisto iskreno povem, naju je znamenitost kar razočarala. Pred prihodom si zavestno nisva želela ogledati nobene fotografije, saj sva hotela doživeti res pristno izkušnjo. Glede na prebrano sva si predstavljala, da bo iz školjk narejeno vse, kar je daleč od resnice. V bistvu je posebnost le to, da se sprehajaš po lupinah, namesto po navadnem makadamu. Če bi bilo to v Evropi, bi bile z neskončnimi belimi školjkami zagotovo polepšane tudi hiše, mostovi itd., tukaj pa je žal vse podobno afriški zmešnjavi. Z malo truda (beri: če bi vsaj pobrali smeti) bi to lahko bila res lepa znamenitost.

Sprehod smo preko drugega lesenega mostu podaljšali še na sosednji otoček, ki služi kot pokopališče lokalnih ribičev. To je v bistvu edini del območja, ki je dejansko zanimiv, saj tudi za pokop preminulih uporabljajo školjke. Na najvišjem delu naj bi bil otok visok kar 9 m, kar naju je zares presenetilo. Zanimivo se nama je zdelo tudi dejstvo, da je to edino pokopališče v Senegalu, kjer veroizpoved preminulih ni pomembna. Pod številnimi baobabi počivajo kristjani, muslimani in animisti.

---

V notranjost Senegala do gambijske meje

Po obisku omenjenega otoka smo spremenili kurz in se za začasno poslovili od Atlantskega oceana. Naš plan je bil, da na poti proti jugu raziščemo notranjost Gambije, zato smo morali zaviti proti vzhodu. Med vožnjo mimo številnih baobabov, palm in mangovih dreves smo zelo uživali, čeprav nas je malce mučila nora vročina. Ob morju je v tem času vroče, a vseeno prijetno, saj stalno malce piha, medtem ko je v notranjosti skoraj nevzdržno. Temperature se gibljejo med 35 in 40 °C, zato je vožnja proti jugu, ko se voziš direktno proti soncu, kar naporna. Do gambijske meje smo zato kar pohiteli in izpustili delto reke Saloum. Morda jo bomo obiskali na poti proti severu, kdo ve.

Pa se slišimo prihodnjič…