Raziskovanje notranjosti Gambije

Gambija je majhna država, zato njene notranjosti nismo prav dolgo raziskovali. Kljub temu pa to ne pomeni, da smo se dolgočasili, saj smo le v nekaj dneh doživeli zares ogromno. Niti približno nismo pričakovali, da nas bodo prebivalci (ljudje in živali) tako navdušili! V državo smo vstopili pri mestecu Farafenni, se odpeljali proti vzhodu najprej do vasi Kuntaur, kjer smo se odpravili na izlet z ladjico, si nato v vasi Wassu ogledali gambijski Stonehenge, v nadaljevanju prečkali reko Gambija pri otočku George Town ali Janjanburah, tam obiskali Hišo sužnjev in se po južni strani vrnili do mesteca Soma, kjer smo vstopili v južni Senegal oz. Casamance.

Gambija zemljevid, Farafenni - Kuntaur, Wassu, George Town / Janjanbureh, Soma, Afrika, Potujoči brlog

Naroči se na naš Youtube kanal!

Vstop v Gambijo

Prehod meje je minil brez večjih težav in v relativno kratkem času (1,5 h). Vse bi se sicer lahko odvilo še bistveno hitreje, če bi se midva malce lažje odrekla kupčku denarja. Morava povedati tudi, da so te meje izjemno hecne. V bistvu ni nikjer nobene zapornice ali nečesa, kar bi označevalo, da vstopaš iz ene države v drugo. Vse stavbe, ki jih moraš »obiskati«, se nahajajo ob cesti, vanje pa te napoti policaj, ki stoji sredi ceste. Če njega ne bi bilo, bi hišice zagotovo zgrešil, saj izgledajo enako kot vse druge stavbe v mestu, na cesti pa je seveda afriški džumbus.

Senegalska stran:

V stavbi na levi so najprej preverili najina potna lista, nama vzeli prstne odtise in naju fotografirali
Nato sva se sprehodila do sosednje stavbe na levi, kjer so nama najprej dali samo nek podpisan list, a sva jim ga vrnila in jih prosila, da naj pravilno izpolnijo carnet, kar so (brezplačno) tudi storili

Gambija - Senegal, meja, mejni prehod, Afrika, Potujoči brlog

Gambijska stran:

Na levi strani so najprej izpolnili vstopni del carneta
Nato so naju poklicali preko vrste in nama rekli da morava plačati 100 € / osebo za vizo. Pred prihodom v Gambijo sva na internetu raziskovala, ali Slovenci sploh potrebujemo vizo, a sva odkrila vse mogoče informacije. Zdelo se nama je, da je ne rabimo, a obenem sva na straneh naših turističnih agencij opazila, da zanjo računajo 60 €. Tako sva vedela, da če jo bodo zahtevali, več od tega ne smeva plačati. Takoj sva jih prosila, če nama lahko pokažejo cenik ali nek dokaz, da viza dejansko stane 100 €. To policistk ni niti najmanj razveselilo. Postale so osorne, nama zabrusile: »Če nam ne zaupate, se vrnite od koder ste prišli!« in začele jesti svoje kosilo. Mislili sta, da bova kar takoj obupala, a sva na prijazen in miren način vztrajala pri svojem. Ko sta videli, da se nama nikamor ne mudi, sta se, ko sta z rokami pojedli kosilo, pomirili in naju poslali iz pisarne. Naročili sta nama, naj počakava uradnika, ki se ukvarja z vizami. Po kakšnih 15 min je prijazen fant res prišel, naju povabil v svoj mali prostorček in naju vsaj 100x vprašal, če je Slovenija v Evropi. Ko je najine trditve preveril tudi na Googlu, je poklical svojega nadrejenega in tako preveril, ali Slovenci res potrebujemo vizo. Na njegovem spisku držav je namreč pisalo, da rabimo vizo in »clearance«, kar pa je bilo v nasprotju s pravilom, sprejetim leta 2019, da Evropejci vize ne potrebujemo. Ker so naju policistke prej tako nadrle, da je ta zoprnija za Slovence obvezna, sva jo bila v tistem trenutku celo pripravljena plačati, vendar ne po ceni 100 €. To sva mu povedala, a naju je na koncu on prepričeval, da nama ni treba nič plačati, saj vize Evropejci ne potrebujemo. Tako smo po 15 min, ko mu je njegov nadrejeni naročil, da naj popravi pravilo v spisku držav (tisti, ki prihajate za nama tako ne boste imeli težav 😉), sklenili, da lahko v Gambijo vstopiva povsem brezplačno. To naju je zelo razveselilo, poleg tega pa sva med kremljanjem z omenjenim uradnikom in policajem spoznala, da so Gambijci res nasmejani in prijazni ljudje. Torej, če nameravate odpotovati v Gambijo (tudi s turistično agencijo!!) vize ne plačujte, saj le-ta ni potrebna.

Dobre volje smo mejo zapustili in se odpravili proti vzhodu. Mimogrede, kot ponavadi, Šnofkinih dokumentov ni zahteval nihče.

Prva kazen v Afriki

Se spomnite, ko sem v Mavretaniji pisala, da te v Afrika v enem trenutku tako navduši, da bi objel ves svet, a te lahko že v naslednjem trenutku popolnoma povozi? To še vedno drži, zato je potovanje po tej celini izjemno naporno.

Od meje sva se odpeljala v notranjost države z ogromnimi nasmehi na obrazih, ki pa so bili v dobesedno manj kot 5 km popolnoma izbrisani. V mestecu Farafenni, ki se nahaja tik za mejnim prehodom, naju je namreč prvič doletela kazen. Na sredino ceste so namreč postavili nek mali doma narejen znak, ki naj bi sporočal, da je potrebno določen odsek ceste obvoziti po levi strani, torej po nekem parkirišču. Na levi strani (ne na desni, kot bi bilo pravilno) je celo stal znak za obvezno levo, a sem prepričana, da ga razen domačinov, nihče ne opazi. Treba se je zavedati, da tukajšnje ceste niso urejene po evropskih standardih, poleg tega pa se življenja prebivalcev odvijajo na ulici. V vsakem mestu je na in ob luknjasti cesti milijon ljudi in živali, tako da komaj spremljaš, kaj vse se dogaja. Tako znakov, ki so bili nastavljeni posebej za nategovanje turistov, seveda nisva opazila in se odpeljala naravnost proti poslovalnici mobilnega operaterja QCell, kjer sva kupila SIM kartico (850 GMD / 11,5 € za 20 GB).

Za nama se je takoj pripeljal avto brez registrske tablice, iz katerega je izstopil policaj. Zelo prijazno nama je dejal, da sva storila prekršek in Roka z avtom tudi odpeljal »do kraja zločina«, da si je lahko ogledal mesto, kjer je storil napako. Za to je zahteval kar 10.000 GMD / 140 €, kar ni nizka kazen niti za naše standarde, kaj šele za gambijske. Med pogovorom v zavetju policijskega avtomobila nama je mož v modrem dal na izbiro: ali plačava kazen ali greva na sodišče, a nama do obravnave vzame dokumente od kamperja. V trenutku nama je postalo jasno, da je »kazen« le podkupnina, za katero seveda ne bova dobila nobenega dokazila, zato je njena višina odvisna le od najinih pogajalskih sposobnosti. Po kakšnih 20 min kramljanja, smo se dogovorili za 3.800 GMD / 50 €, kar je bilo še vedno zelo veliko. Če zdaj gledava za nazaj, bi morala vztrajati še dlje in dejansko tudi preveriti, da je bil moški dejansko policaj, saj so vsi naslednji, ki sva jih srečala, nosili drugačne uniforme. Precej prepričana sva, da so naju krepko nategnili, a sva kazen lažje prebolela, saj sva se pred tem izognila plačilu vize.

Na kratko o Gambiji

Gambija je najmanjša država v celinski Afriki, a je izredno gosto poseljena. Ima malce več prebivalcev kot Slovenija, čeprav je po površini približno pol manjša. Zaradi visoke stopnje rodnosti število prebivalstva še narašča – povprečna starost domačinov je 17 let. V Gambiji živi 8 glavnih etničnih skupin, od katerih vsaka ohranja svoj jezik, glasbo, kulturne tradicije in celo kastne sisteme. Glavne so Mandinka, Wolof, Fula in Jola. Ker so jo leta 1651 zasedli Angleži, večina domačinov govori tudi angleško.

Država v dolžino meri 320 km, v širino pa le okrog 20 – 30 km. Angleži so mejo s Senegalom določili z dometom topovskih granat, ko so pluli po reki Gambija v notranjost države. Le-ta državo deli na južni in severni del. Danes je to glavna vodna pot, ki jo uporabljajo za transport tovora, ljudi in pošte.

Z ladjico na ogled šimpanzov

Od meje sva se odpeljala direktno do vasice Kuntaur, kjer sva si želela naslednji dan ogledati šimpanze in nilske konje. Brlog smo pustili pod drevesi na začetku vasi, Rok pa se je sprehodil do drevesa ob reki, kjer naj bi po besedah komentatorjev na aplikacji iOverlander sedel Amadou, ki z ladjico vozi turiste do otoka Bamboo. V senci sicer ni našel njega, temveč njegovega sina, ki ga je odpeljal kar k njim domov. Amadou se je izkazal za zelo prijaznega možakarja, s katerim se je Rok dogovoril, da se naslednji dan ob 7ih zjutraj skupaj odpravimo na ogled šimpanzov. S tem se sicer druženje ni zaključilo, saj je Roku dejal, da morava popoldne ali zvečer oba priti k njim na obisk. Seveda je povabilo z veseljem sprejel.

V popoldanskih urah, ko je temperatura nekoliko padla, sva se odpravila k prijazni družini. V Gambiji hiše ne izgledajo tako kot pri nas, temveč je eno domovanje (oni ga imenujejo ‘compound’) sestavljeno iz več mini stavbic, ki so razporejene okoli dvorišča. V vsaki je le postelja ali kavč, saj drugega dejansko ne potrebujejo. Njihovo življenje se odvija na dvorišču, kjer posedajo na klopeh, kuhajo na kuhalniku na drva, skrbijo za živali in se kvalitetno družijo. Pred compoundom imajo tudi pipo, iz katere teče pitna voda, ki jo uporabljajo tako za kuhanje, kot za umivanje. Dnevi potekajo počasi, sproščeno, brez stresa, ki je za nas nekaj povsem običajnega. Cela skupnost je med seboj trdno povezana, kar nama je bilo izjemno všeč. V trenutku sva se počutila sprejeto med tople ljudi, ki bi nama težko izrekli lepšo dobrodošlico. Cel večer smo klepetali, se družili, jedli iz ene posode (yassa poisson) in skupaj sestavili kletko za majhne piščančke, ki bi v nasprotnem primeru verjetno končali v mačjih krempljih. Družbo so nam delale tudi kozice in kokoši.

Naslednje jutro smo se mi 3 in Irec, ki se je zvečer tudi oglasil pri družini in prav tako rezerviral izlet z ladjico, zbrali pod drevesom ob reki. Pozabili smo namreč upoštevati afriški čas, ki teče drugače od evropskega. Ko se zahodnjaki dogovorimo za določeno uro, ta velja 5 min gor ali dol, v Afriki pa je teh 5 min pogosto razvlečenih tudi v 1 h. Tako smo z ladjico dejansko odpluli malo pred 8, kar pa nas v resnici niti ni motilo, saj je šele takrat postalo zares svetlo.

Celoten izlet je bil eno lepših doživetij na tem potovanju. Po reki Gambija smo odpluli do otokov Bamboo. Na 3 izmed njih so namreč pred 40 leti ponovno naselili šimpanze, ki so v Gambiji na žalost izumrli. Območje so nato razglasili za naravni park, tako da na otoke že 40 let ni stopil prav nihče. Čeprav imajo na otočkih dovolj sadežev, pa jih oskrbovalci ali rangerji oskrbujejo tudi z nekaj dodatne hrane. Tako šimpanzi pridejo povsem do obrežja reke, oskrbovalci pa lahko spremljajo njihovo število ter zdravstveno stanje. Njihova življenjska doba je okoli 50 let, zato je danes v parku le še 6 prvotno naseljenih šimpanzov. Ker živijo v tako zaščitenem območju, se je njihovo število v zadnjih desetletjih dvignilo na 150. Tako sedaj na otokih prebiva že 10. generacija teh zanimivih bitij. Na splošno so šimpanzi, ki živijo v tropskih gozdovih Afrike, zelo inteligentna bitja. Skupine vodi alfa samec, med seboj pa komunicirajo s kompleksnimi zvoki, obraznimi izrazi in telesnimi gestami. Njihova prehrana vključuje sadje, listje, semena in celo meso.

Mi jih sicer nismo takoj našli. Čeprav smo se ves čas vozili blizu nabrežja, Amadou pa jih je z glasnimi kriki skušal priklicati, so se vztrajno skrivali. Šele, ko se nam je s čolnom pridružil ranger, ki nam je povedal ogromno zanimivosti o velikih opicah, so se prikazali iz gostega rastja. Bilo jih je res neverjetno opazovati, saj so plezali po drevesih, jedli sadeže, se glasno drli in nas radovedno opazovali. Videti živali v naravnem habitatu je namreč povsem drugačen občutek, kot zaprte v kletki v živalskem vrtu. Zavedaš se, da si le obiskovalec in da si lahko samo ekstremno srečen, da so te nagradile s svojo prisotnostjo. Amadou je zares odličen vodič, saj je ves čas ugašal motor, tako da smo jih lahko opazovali v popolni tišini. Prav nikamor se mu ni mudilo, zato smo lahko uživali, kolikor dolgo smo želeli. Bilo je res neverjetno, zato vam ta izlet zares iz srca priporočava. Če se boste kdaj znašli v Gambiji, obiščite Amadoua in njegovo družino ter se z ladjico Kunta Kinteh odpeljite na ogled živalskega sveta. Za izlet boste odšteli 1.500 GMD / 20 € za najem ladjice in dodatnih 500 GMD / 6,8 € / osebo za vstop v nacionalni park. Skupno 33 € za 2 osebi se nama je zdela smešno nizka cena, glede na to, da izlet traja nekaj ur, poleg tega pa izveš ogromno o različnih vrstah živali. Amadou se res potrudi, da obiskovalci čimbolj uživajo – je potrpežljiv, ne hiti in vztrajno išče okoliške živali. Priporočam vam edino, da s seboj vzamete dolge hlače in debelo jopo, saj je v zgodnjih jutranjih urah na reki zelo hladno.

Na izletu sicer nismo videli le šimpanzov, temveč ogromno pripadnikov drugih vrst opic. Oranžna in svetlo rjava igriva bitja so kukala iz zelene džungle in skakala po visokih in nizkih vejah. V objektiv nam je uspelo ujeti tudi različne vrste ptic in celo manjšega krokodila. Kljub temu, da se je Amadou zelo trudil poiskati tudi nilske konje, pa so bili le-ti ta dan preveč sramežljivi, da bi se prikazali iz vode. Po približno 4 h na krovu smo se tako malce razočarani, a hkrati tudi zelo navdušeni, vrnili na obalo.

S tem se dan še ni končal, saj nas je Amadouova družina povabila na kosilo. No, v bistvu ne na že skuhano kosilo, temveč je Jainaba (od Amadouovega nečaka žena) želela predvsem mene naučiti skuhati tipično gambijsko kosilo. Tako smo odšli direktno na že znano dvorišče, kjer smo preživeli celo popoldne. V majhni lokalni trgovinici smo kupili sestavine (za kosilo za 15 ljudi: 3 kg riža, zelenjavo, začimbe, sardele in arašidovo maslo kar nas je stalo smešnih 200 GMD / 2,7 €), nato pa se lotili dela. Jaz sem bila zadolžena za pripravo omake, Jainaba pa za pripravo riža. Pod njenim okriljem sem v ogromni terilnici strla zelenjavo in začimbe ter jih nato dodala prevretemu mastnemu arašidovemu maslu. Kuhan riž sva nato razporedile v več večjih posod, po vrhu pa polile pripravljeno omako. Morava reči, da je bila nastala jed imenovana ‘domoda’ izjemno okusna, čeprav nama njen okus ne bo ostal toliko v spominu, kot samo obedovanje. Na majhnih pručkah smo se ženske razporedile okoli ene posode, moški pa okoli druge, tako da smo jedli kot ena velikanska družina. Vsi, razen naju, Irca in enega člana družine, so jedli kar z rokami.

Druženje se s tem še vedno ni zaključilo, saj smo se po kosilu še malo pogovarjali, zvečer pa sva bila spet vabljena na večerjo. Čeprav sva bila od celega dne popolnoma izmučena, je bilo res lepo še en večer preživeti v prijetni družbi. Neke vrste mlečni riž smo spet pojedli iz skupne posode, ob tem pa kramljali dokler se ni ozračje zelo ohladilo. Ves čas so naju prepričevali naj v vasi ostaneva še dan dlje, a sva se vseeno zvečer od vseh s težkim srcem poslovila. V notranjosti Gambije so bile namreč dnevne temperature okoli 40 °C, zato sva se odločila, da nadaljujemo pot proti jugu Senegala. Pred tem nas je sicer čakalo še nekaj ogledov.

Mini gambijski Stonehenge

Ste vedeli, da se kamniti krogi ali Stone Circles nahajajo tudi v Afriki? Eni izmed mnogih so locirani v vasi Wassu, kjer smo si jih ogledali tudi mi. Skupaj z prijaznim Ircem smo se odpeljali skoraj do vhoda ter nato v zameno za 100 GMD / 1,3 € / osebo + prostovoljni prispevek vodiču izvedeli veliko o zanimivih pokončnih kamnih.

Stone Circles, kamniti krogi, Wassu, Gambija, Afrika, Potujoči brlog

Stone Circles ali kamniti krogi so pravzaprav neke vrste pokopališče, staro okoli 1.500 let. Kamni, ki so težki tudi več tisoč kg, so postavljeni v krog, na sredini pa so našli pokopane človeške ostanke, nakit in posodo. Ljudje naj bi bili v času železne dobe izjemno veliki in močni, zaradi česar so bili skale sposobni transportirati iz kamnoloma, ki se nahaja približno 200 m stran. Od enega kraja do drugega so jih potiskali na lesenih tramovih, manjše pa so tudi prenašali. Takšne, Stonehengu podobne svete kraje, so sicer odkrili po celi Zahodni Afriki, vsi pa so na nek način povezani s položajem zvezd, lune in sonca.

Prečkanje reke Gambija

Na širokem delu reke se nahaja le en most, pa še tega so zgradili šele leta 2019. Na splošno so ljudje odvisni od trajektov in čolnov, ki pa so… afriški. Ker smo želeli videti Hišo sužnjev v mestu George Town, smo se odločili, da tam poizkusimo tudi prečkati reko. To je bila zelo zanimiva, a hkrati tako adrenalinska izkušnja, da je niti slučajno ne bi ponovila. Sama vožnja s trajektom (ali bolje rečeno splavom), velikim za naš kamper, sploh ni bila neprijetna, grozno je bilo vkrcavanje in izkrcavanje. Rampa je bila namreč pod takšnim naklonom, da so takoj začeli pod gume nalagati lesene hlode, da bi ustvarili bolj vodoravno površino. No, kljub temu je bila to »švic izkušnja«, ki naju je bolj izmučila od celodnevne vožnje po slabi cesti. Rok je kamper počasi zapeljal po nastavljenih hlodih na trajekt, jaz pa sem pazila, da ne bi rit kamperja slučajno pristala na tleh. Ko je bil previs od tal oddaljen le še približno 2 cm (brez pretiravanja) sem začela vpiti in tolči po kamperju, da tole pač ne bo šlo. Gambijci so me nato vsi na zelo prijazen način začeli prepričevati, da naj ne paničarim, čeprav smo že praktično popolnoma nasedli. Tudi Rokov obraz je postal odtenek svetlejši, ko je izstopil iz kamperja in si ogledal situacijo, a je sklenil, da smo čez najhujši del. Tako je počasi zapeljal naprej in po nekem ekstremnem čudežu, se je dolg kamperjev zadetek zares začel dvigovati. V morda 2 min smo prečkali reko, kjer nas je čakalo še izkrcavanje. Fant, ki je delal na trajektu, me je že takoj pomiril, da ne bo nič groznega, čeprav situacija ni bila prav dosti boljša. Na srečo so Gambijci res nasmejani ljudje, ki ti nekako uspejo vliti zaupanje, tako da smo na trdna tla zapeljali z nasmehom na obrazu. Konec dober, vse dobro.

Hiša sužnjev na otoku Janjanbureh

George Town je eno najbolj znanih mest v Gambiji, ki pravzaprav leži na otoku. Na srečo je le na eni strani potrebno reko prečkati s trajektom, saj na drugi strani otok s celino povezuje krajši most. Mi se v mestu sicer nismo dolgo zadrževali, ogledali smo si le Slave House oz. Hišo sužnjev.

Sem naj bi namreč pripeljali sužnje, ki so jih kasneje vkrcali na ladjo, ki je odplula najprej na otok Goree in nato v Novi svet. Okoli 100 – 200 nedolžnih duš so imeli zaprtih v kleti trenutno razpadajoče stavbe, agresivne pa so z verigami dodatno priklenili na tla in stene. S trgovino s sužnji naj bi prvi začeli Arabci, njihovo poslanstvo pa so nato nadaljevali Britanci in ostali Evropejci. Nekje 10 do 50 milijonov črncev naj bi do prve polovice 19. stoletja odpeljali v Ameriko in Evropo, le redki od njih pa so bili na koncu 19. stoletja tudi osvobojeni in vrnjeni nazaj v Afriko (predvsem v Sierro Leone in Liberijo). Zgodbe povezane s posiljevanjem žensk in splošnim mučenjem so naju naravnost pretresle in naju spet opozorile, da smo ljudje zares kruta bitja. Mogoče bi bilo včasih bolje, da nas ne bi bilo.

Obisk Hiše sužnjev bi vam priporočala, a le zaradi zanimive razlage vodiča. Sama stavba je sicer popolnoma razpadla, tako da prav dosti ni za videti. Za ogled ni določene fiksne cene, temveč deluje po principu prostovoljnega prispevka. Po eni strani je to spet neke vrste izžemanje turistov, saj ti vodič pomoli škatlo, v katero daš, kolikor si pripravljen plačati, nato pa ti pove, da ta prispevek ni zanj, temveč samo za vstop v na pol porušeno stavbo. Zase seveda zahteva še dodatni »prostovoljni« prispevek, tako da na koncu plačaš več, kot če bi določili pravi cenik. Pametno, ni kaj.

Se bomo v državo še vrnili?

Definitivno! Gambija nas je dejansko od vseh zahodnoafriških držav najbolj navdušila. Domačini so res izjemno prijazni in nasmejani, komunikacija je enostavna, saj vsi govorijo angleško, poleg tega pa so ceste za Afriko v odličnem stanju (veliko boljše kot v razvitem Senegalu). Zagotovo sva državo videla v lepši luči zaradi opazovanja šimpanzov in lepega sprejema družine, a mislim, da Gambija nikogar ne razočara. Za potovanje je bistveno enostavnejša od ostalih držav, zato se nama je zdela kot neke vrste oddih od včasih zoprnih izkušenj. Tudi tu je sicer ogromno policijskih kontrol, a so policaji nasmejani, zgovorni, notranjost kamperja pa preverjajo le iz radovednosti. Iz George Towna smo kmalu prispeli v južni del Senegala, a se v resnici že prav veselimo, da bomo na poti nazaj raziskali tudi gambijski obalni del.