Zahodna Gambija

Živjo! S precejšnjo zamudo se javljamo s potopisom z obalnega dela Gambije. Če nas je država ob prvem obisku zares navdušila, pa je bila tokrat situacija precej drugačna. Prav dolgo se zato v tej podolgovati državi nismo zadrževali – vstopili smo južno od Banjula, se ustavili v bližini vasi Sanyang na prijetnem obisku, se odpeljali po južnem bregu do mostu, ga prečkali in se po severnem bregu vrnili na obalo, kjer smo ponovno vstopili v severni Senegal. Pot bi bila precej krajša, če bi reko prečkali s trajektom pri Banjulu, a sva se po izkušnji na vzhodnem delu države raje držala trdnih tal.

---

Ponovni vstop v Gambijo

Spet nas je čakala nenavadna meja. Senegalska stran je bila ponovno par km oddaljena od gambijske, tako da smo se iz Senegala odjavili, še malo lutali po nevemočigavi zemlji in nato le prispeli v sosednjo državo. Vse skupaj je trajalo približno 1h.

Senegalska stran:

1. na levi strani ceste pred vasjo sva pokazala najina potna lista, ki so ju pridno poštempljali v 2 min
2. sledila je menjava denarja, ki sva jo opravila kar z brloga
3. na koncu vasi na desni strani ceste so iz mojega potnega lista prepisali podatke, Rok pa je medtem v sosednji hiški uredil izstopni žig v carnetu

Gambijska stran:

1. Po nekaj minutni vožnji smo se ustavili pred stavbo na levi strani ceste, kjer so skenirali najina potna lista, naju že neskončnokrat povprašali, kaj sva po poklicu, naju fotografirali in vprašali kam greva. To vprašanje zastavijo na vsaki meji, kar nama je vsakič znova smešno, saj so z odgovorom »v Gambijo« več kot zadovoljni.
2. Za izstopni žig v potni list so naju spet poklicali v neko pisarnico v zadnjem delu stavbe, kjer so bili ponovno zmedeni, ali Slovenija spada v EU ali ne (pripadniki EU ne potrebujemo vize). Na srečo se je zagata rešila hitreje kot prejšnjič, saj je gospod takoj poklical svojega nadrejenega in v manj kot minuti (brezplačno) poštempljal potna lista.
3. V naslednji stavbi so nato (brezplačno) izpolnili carnet.
4. V zadnjem koraku je sledil le še pregled kamperja. V Gambiji so določena zdravila prepovedana, zato so se moški v civilu dela lotili precej temeljito. 20 min so kukali v vse predale in špranje brloga. Čeprav sva imela na začetku občutek, da le iščejo nekaj, za kar nama bodo lahko zaračunali »kazen«, pa se je le-ta na koncu izkazal za napačnega, saj niso hoteli nobene podkupnine. Slednjo bi lahko zahtevali zaradi solzilca (ki ga imava zaradi potepuških psov), a so dejali, da je uporaba povsem legalna.

Tako sva se z nasmehom na obrazu odpeljala v državo, ki nama je bila ob prejšnjem obisku tako zelo ljuba. Zadovoljna je bila tudi Šnofka, saj se z njo in njenimi papirji spet ni ukvarjal prav nihče. No, edino med pregledom je morala zapustiti svojo ljubo posteljo in čakati pred vrati.

---

V slovenski družbi

Že kmalu po meji naju je presenetila gostota prometa in vsesplošni kaos, ki ga na vzhodnem delu države nisva doživela. Dejstvo je, da je obala Gambije izjemno priljubljena med turisti, zato je tudi zelo gosto poseljena. Vsako leto rastejo novi hoteli, angleški turisti, ki lahko uživajo med pogovorom z lokalci v domačem jeziku, pa se vedno znova vračajo. Nama takšni kraji niso preveč všeč, zato smo se odpeljali direktno do mesta Sanyang. Že kar nekaj časa nazaj sva bila vabljena k prijazni Slovenki, ki se je že pred nekaj leti preselila v toplejše kraje, na obisk. Povabilo sva z veseljem sprejela.

Druženje je bilo prav prijetno, saj je bilo ravno tisto popoldne na obisku poleg naju še 5 Slovencev. Tako smo v kar veliki skupini celo popoldne klepetali in seveda jedli. Na žaru so se vmes obračale odlične barakude, ki sva se jih zares razveselila. Nekaj ur na plaži je tako minilo, kot bi mignil. Žal prav dolgo nisva mogla ostati, saj naju je klicalo delo. Zahvalila sva se za družbo in odlično kosilo ter nadaljevanje vročega dneva preživela za računalnikom.

---

Polnjenje plinske jeklenke

Naslednji dan sva se najprej odpeljala v predmestje Serrekunde, kjer sva vedela, da lahko napolniva naše plinske jeklenke. Že tukaj se je izkazalo, da smo v povsem drugi Gambiji, kot smo jo poznali doslej. Glede na to, da je tu toliko turistov, domačini niso več tako prijazni, temveč radi izkoristijo debele žepe belcev. Za naju je to predstavljalo kar težavo in posledično odpor do države, saj so najini žepi bolj skromno napolnjeni. Malce višjo ceno, kot jo plačujejo domačini, še preneseva, napihovanje v večkratnike pa naju zelo razjezi. Kot primer lahko dava gospoda s plinom – ker bi na polnjenje jeklenke morala čakati 1 dan, sva se odločila kupiti njihovo jeklenko (ima francoski, torej isti navoj), a nama jo je želel prodati za 70 €! Ja, prav ste prebrali. Domačini imajo belce za nore bogatune, zato so njihove cene postavljene v nebo. Na koncu sva se dogovorila, da pustiva najino jeklenko in kupiva njihovo, za kar sva plačala 1.000 d / 14 €. Tudi za ta znesek je bilo potrebno dolgotrajno barantanje, saj je tip iskreno povedal, da je za belce drugačna cena kot za črnce.

---

Podkupninam ni videti konca

Ko smo se končno prebili skozi gost promet v okolici Banjula, smo pot nadaljevali proti vzhodu, do mesta Soma. Tam smo prenočili že ob prejšnjem obisku, zato smo vedeli, da ne bo nobenih težav. No, tam jih res ni bilo, razen otrok, ki niso dali miru in so si drznili celo plezati po lestvi brloga na streho, temveč so nastale na poti do tja. V Gambiji so policijske točke zelo pogoste, a na vzhodnem delu nisva nikoli doživela nobenih nevšečnosti. Večinoma so policaji želeli le malce poklepetati. Izkušnja na zahodu, kjer je turistov več, pa je bila precej drugačna.

Prva negativna izkušnja je bila, ko je želel policaj pregledati notranjost kamperja. Ker sva bila tega že vajena, sva odprla zadnja vrata in ga povabila v brlog. Že v prvem trenutku se je izkazalo, da bo pregled minil drugače od ostalih, saj je takoj pograbil solzilec, ki je bil zataknjen pri vhodnih vratih. Kljub besednemu dvoboju, prepričevanju, da so na meji potrdili, da je uporaba legalna, in pojasnjevanju, da ga uporabljava le v primeru napada potepuških psov, ga podkupljivi policaj ni želel vrniti. Samo čakala sva, kaj vse bo še našel. Med pregledom je imel kup neprimernih komentarjev, ki sva jih skušala preslišati. Zatiskala si sicer nisva le ušes, temveč tudi oči, saj je meddrugim pregledal tudi denarnice. Za razliko od gospodov na meji, ki so preverili vsak skrit žepek, pa je ta le odprl velika žepa z denarjem. Po neki nori sreči sva ravno takrat denar hranila drugje, tako da sta bili popolnoma prazni. Bilo je več kot očitno, da je le preveril, koliko lahko od naju zahteva za tisti že skoraj popolnoma prazen solzilec. Ker je očitno ugotovil, da nisva ne bogata ne pri volji za dajanje podkupnin, je solzilec »le« zasegel in kamper zapustil s praznimi žepi.

To na žalost ni bila edina slaba izkušnja. Na severnem bregu naju je spet čakalo nekaj policijskih kontrol, na 2 od njih pa sta policaja kar direktno vprašala »Imaš kakšno darilo zame?« in »Kaj imaš zame?«. Ker sva obakrat rekla, da nimava prav ničesar in v teh izkoriščanjih nisva imela namena sodelovati, sva lahko nadaljevala pot.

Ne, še vedno nismo prišlo do konca podkupljivih zgodb. Na eni izmed točk naju je tudi ustavil policaj, ki je želel videti carnet in ostale dokumente. Sprva je izgledalo, da bo vse minilo brez težav, a se je na žalost nadaljevanje poti malce zavleklo. Najprej je trdil, da bi morala imeti na carnetu žig policije, kar ni imelo nobenega smisla. Carnet je uvozni dokument, zato ga obravnavajo le na carini, kjer ga tudi poštempljajo. Ko od svojega stališča nisva odstopila in mu večkrat pokazala žige, ki sva jih dobila na vseh drugih mejah, ne le na gambijski, je svojo taktiko spremenil. Kar naenkrat so bili vsi dokumenti ok, a ker ga je res skrbelo za najino varnost, je želel pregledati še obvezno opremo. Naj spomnim, da smo v Afriki, kjer večina avtomobilov nima niti enega originalnega kosa. A seveda, belci so v prometu bistveno bolj ogroženi od črncev, zato sva rade volje pokazala varnostni trikotnik in gasilni aparat. Ko sva policaja pomirila, da bova pogasila tudi morebitni požar, smo se lahko odpeljali naprej brez plačila.

---

Najbrž ne rabim posebej razlagati, zakaj je zahodni del države čez najino celotno gambijsko izkušnjo prilepil ogromno črno piko. V bistvu nama je res žal, da nisva nazaj grede države le prečkala, saj bi jo ohranila v precej lepšem spominu. Prijaznost domačinov in naravna pestrost sta nas na vzhodu zares navdušila, zato nama je kar škoda, da je lepi izkušnji sledila tako slaba. Z namenom sem se te objave lotila z zamikom, saj je res nisem želela pisati v navalu jeze. Hotela sem, da se stvari malo poležejo, da malce zadiham, preden vse skupaj delim s svetom, saj si vedno želiva prikazati čimbolj realno sliko. Nikoli ne hvaliva destinacij, samo zato ker sva jih obiskala, in nikoli ne napihujeva slabih izkušenj. Res si ne želiva pljuvati po državi in odnosu domačinov, zato pri pisanju kakšno »smotano« izkušnjo raje izpustim. Tokrat pa žal ni šlo drugače, saj lahko tudi po dolgotrajnem premisleku rečeva, da nas zahodni del Gambije še dolgo ne bo ponovno videl.

Pa se slišimo prihodnjič…