Tropski Casamance - Potujoči Brlog

Po nekaj dneh smo se poslovili od notranjosti Gambije in se odpravili v južni Senegal, ki je nekoč veljal za zelo nevarno območje. Še danes naj bi na tem delu, imenovanem Casamance, delovale separatistične tolpe, zato je vožnja ponoči odsvetovana. Realno gledano neke resne grožnje ni več, kar dokazuje tudi vedno večja turistična ponudba. Posebej priljubljena je plaža Cap Skirring na jugu države, kamor smo se odpravili tudi mi. Še prej smo sicer obiskali lep kraj Pointe Saint Georges, kjer smo videli prav posebno žival.

Južni Senegal, Casamance, Soma - Ziguinchor - Pointe Saint Georges - Cap Skirring - Ziguinchor - Abene, Afrika, Potujoči brlog

Naroči se na naš Youtube kanal!

Vstop v južni Senegal

Prehod meje je minil kar hitro, brez nekih resnih zapletov. Zanimivo je bilo, da je vse skupaj malo spominjalo na prehajanje meja z jadrnico, saj smo v vasi Soma na gambijski strani morali najprej odjaviti vozilo, nato pa se odpeljati nekaj km naprej do dejanske meje, kjer smo prijavili prihod v Senegal. Vse skupaj je trajalo približno 45 min.

Gambija - Senegal meja, Casamance, južni Senegal, Afrika, Potujoči brlog

Gambijska stran:

V hiški na levi strani ceste so najprej poštempljali izstopni del carneta
Nato naju je policaj poslal še v hiško na desni strani ceste, kjer so še enkrat poštempljali carnet. Ko so nama ga že vrnili, so želeli podkupnino 100 D / 1,3 €, ki sva jo s carnetom v roki seveda zavrnila.
V vasi Soma smo tako opravili z dokumentacijo in se odpeljali proti meji. Na poti do tja naju je ustavil policaj, ki je preveril zavarovanje.
V stavbi na desni so poštempljali najina potna lista, vzeli prstne odtise in naju fotografirali.

Senegalska stran:

V stavbi na levi so najprej poštempljali najina potna lista, da sva vstopila v državo.
Nato sva se odpeljala naprej in se ustavila še pri stavbi na desni strani ceste, kjer so poštempljali vstopni del carneta.

Neke drame torej ni bilo, Šnofka pa jih ponovno ni zanimala.

Cesta do mesta Ziguinchor

Južni del Senegala je precej manj razvit od severnega, temu primerne pa so tudi ceste. Če sva na severu ves čas bentila nad miljardami ležečih policajev, pa sva tukaj nad biljardami lukenj. Od gambijske meje do mesta Ziguinchor, ki je nekakšno središče regije Casamance, je nekih 150 km, od tega je prvih približno 70 km neasfaltiranih. To pomeni, da je vožnja res trajala in trajala, saj tudi piste niso dobro utrjene. Nekateri deli so celo spominjali na okolico mejnega prehoda Diama, saj so od deževne dobe ostale globoke kolesnice. V resnici ta odsek niti ne bi smel biti tako zelo slab, vendar je bila večina »ceste« zaprte, tako da smo se ves čas vozili po nekih stran poteh in obvozih (ki so seveda urejeni po afriško).

Čeprav je bilo obenem tudi ekstremno vroče, pa prav obupavala nisva, saj je okolica postajala vedno bolj zelena. Prav neverjetno je, kako lahko v resničnem življenju opazuješ prehod iz savanskega v tropsko rastje. V južnem Senegalu namreč letno pade nekje med 600 do 1.500 mm padavin, medtem ko je severni del precej bolj sušen, saj prejme manj kot 600 mm padavin. Razlika je zares očitna, sploh južno od reke Casamance rastje postane zares tropsko. No, to smo videli šele naslednji dan, saj smo po napornem dnevu prespali kar v mestu Ziguinchor.

Tropski raj v Pointe Sainte Georges

Še pred nekaj leti bi bila nad regijo Casamance verjetno precej bolj razočarana, kot sva bila sedaj, saj se do prekrasnega kraja Pointe Saint George ne bi mogla pripeljati z našim brlogom. 13 km dolga pista, ki vodi od vasi Kagnout (ta je označena tudi na zemljevidu, do Pointe Saint Georges Google Zemljevidi žal ne znajo narisati poti) je bila zelo peščena, zato je bila prevozna le s 4×4 vozili. Na srečo so jo leta 2019 spravili v red in dobro utrdili, tako da smo pisto premagali hitreje kot marsikatero luknjasto asfaltirano cesto. Že sama vožnja do počitniškega kraja je bila zares čudovita.

Po prihodu v vas smo se parkirali ob nabrežje reke Casamance, kjer smo ostali skoraj ves teden. Kot že velikokrat napisano, ima potovanje po Afriki veliko plusov, a tudi veliko minusov, zato smo res potrebovali daljši oddih. Na poti do sem smo na tržnici v vasi Oussouye po smešni ceni 2.000 CFA / 3 € / kg kupili 2 kg kozic, tako da smo cel teden jedli samo morsko hrano. Da ne bi bila kosila tako monotona, sva eno jutro pri ribiču kupila še orjaške tigraste kozice (te so bile dražje – 10.000 CFA / 15,2 € / kg), ki so bile prav tako slastne.

No, da ne bo izgledalo, da sva samo jedla. V resnici sva se tudi počivala, plavala in hodila na sprehode 😄. Haha, da ne boste preveč fouš – vsako jutro sva vstala okoli 7ih, saj se nama je nabralo goro dela. Tako je bil teden obenem uživaški in deloven. Ves čas nama je družbo delal zelo pester živalski svet. Ob večerih smo se sprehodili do bližnje platforme, od koder smo ob oseki opazovali morske krave (iz vode so za trenutek pogledali le njihovi nosovi, tako da niso bile preveč fascinantne), ob plimi smo gledali velike delfine, ki so se prav tako zelo približali obali, mimo kamperja pa so se ves čas sprehajali zanimivi, a tudi malo srhljivi ptiči, pujski, kozice, plesoči rakci, potepuški psi pa še kaj bi se našlo.

Vas Pointe Saint George nama je bila res všeč, saj jo obišče že toliko turistov, da domačinom nisi preveč zanimiv, a je še ekstremno daleč, da bi jo lahko imenovali neka resna turistična točka. Celotna atmosfera ima res prijeten »vibe«, tak ležeren, a hkrati afriško pristen. Če bi izbirala kraj v celem Senegalu, kamor bi se z veseljem takoj vrnila, je to zagotovo ta tropski raj. Reka zna biti sicer včasih precej muljasta, tako da ni ravno idealna za dolgotrajnejše plavanje, a je vseeno v redu za ohladitev v vročih dneh.

Sanjska plaža Cap Skirring

S težkim srcem smo se po enem tednu odpravili naprej proti jugu, do najbolj znamenite plaže v Senegalu. Le-to oglašujejo kot neverjetno sanjsko destinacijo, ki pa je seveda še vedno afriška. Med vožnjo po mestu nisva opazila, da bi bilo kaj bolj urejeno od ostalih revnih vasi, poleg tega pa tudi sama plaža ni nek ekstremen presežek. Če čisto iskreno poveva, naju je kar malo razočarala, saj je mivka kar temna, pogoji za plavanje pa tudi niso ravno idealni. Nama so se plaže na skrajnem severu države zdele veliko bolj sanjske.

Mi se sicer nismo mogli pripeljati do morja, saj so bile vse ceste preveč mivkaste. Tako smo parkirali v senci pod palmami kakšnih 100 m stran (koordinate) in vsak dan odšli na daljši sprehod. Smešno se nama je zdelo predvsem to, da plažo, ki se v resnici nadaljuje v Gvinejo Bissau in tudi tam slovi kot sanjska, oglašujejo v malce nerealni luči. Naju to sicer ni motilo, a tisti, ki plača visoke zneske za bungalove ob morju, verjetno ne pričakuje, da si bo plažo delil s čredami krav. Ne glede na to kje si, v Afriki pač ne moreš pozabiti, da si na črnem kontinentu. Še dolgo, dolgo bo trajalo, da se bodo standardi približali evropskim, če bo do tega sploh kdaj prišlo.

Tako kot v prejšnjem tropskem raju, smo na Cap Skiringu ostali približno 1 teden. V bistvu se nama je bilo tudi od tu ekstremno težko posloviti, a razlog ni tičal v neopisljivi lepoti. To je bila namreč najbolj južna točka potovanja do sedaj – pribrcali smo na 12° severno od ekvatorja. Če pomislimo, da smo bili tekom iste odisejade tudi na Nordkappu, torej 71° severno od ekvatorja, se nam zdi, da smo kar daleč prilezli, čeprav so naju kar srbele pete, da bi pot nadaljevali še južneje. Zakaj smo se torej obrnili proti severu? Dejstvo je, da naš kamper ni primeren za ceste osrednje Afrike, zato tja niti nisva nameravala iti. Mikal naju je le obisk Gvineje Bissau, a sva na koncu tudi to idejo opustila, saj sva bila enostavno preveč utrujena, da bi v 1 teden zbasala še eno državo in s tem tudi vse komplikacije (prehod meje tja in nazaj, slabe ceste, kupovanje nove SIM) itd. Ker smo časovno omejeni, sva si raje vzela čas za oddih in nujen počitek, ki sva ga rabila pred naporno vožnjo nazaj proti severu. Zavedava se, da ne glede na to, kam bi prišla, bi naju vedno mikala še naslednja država, tako da mislim, da sva sprejela razumno odločitev. Zadnji večer v Cap Skirringu sva tako preživela zunaj, ob kozarcu vina, dobri glasbi in v soju lučk. Glede na to, da sva vsak večer posedala pred kamperjem, pa so šele zadnji dan mimo priletele kresničke, sva njihov obisk dojela kot zelo dober omen za povratek proti severu.

Pot proti Gambiji

V naslednjih dneh smo nato prepotovali pot do severne obale Casamanca, kjer smo spet vstopili v Gambijo. Na poti smo najprej prespali v mestu Ziguinchor, v vasi Oussouye naredili veliko zalogo kozic (vse skupaj smo kupili kar 8 kg teh okusnih živalic) ter pred mejo še enkrat prespali v bližini vasi Abene. Ceste so bile sicer večinoma asfaltirane, a vseeno zelo luknjaste, zato je vožnja potekala zelo počasi. Na srečo smo se tega že kar navadili.