Ponovno v Anti Atlasu

Živjo! Kot sva že zadnjič omenila, nas je na poti proti jugu Anti Atlas tako očaral, da sva se odločila vrniti. Iz Zahodne Sahare smo pobegnili pred močnim vetrom in se ponovno pripeljali v Tafraout. Tam smo ostali kar nekaj časa, nato pa smo pot nadaljevali do maroškega Velikega kanjona in bližnjih oazic.

---

Tafraout nas kar ni izpustil iz svojega objema

Se spomnite Pobarvanih skal, ki smo jih obiskali že ob prvem obisku? Čeprav s svojo magijo navdušujejo od blizu in od daleč, pa si jih tokrat nismo prav dosti ogledovali. Parkirali smo se v dolini nekaj km stran (koordinate), od koder smo imeli prekrasen razgled na neverjetno balvansko pokrajino. Prve dni je bila naša druščina zelo velika –  družbo so nam delali Lojze in Breda & Damjan, Tonja, Felix in Kelba. Čeprav sta se Damjanova starša na žalost že kmalu poslovila, pa smo mi druženje še nadaljevali. Skupaj smo preživeli skoraj cel teden in mislim, da nam bo vsak trenutek ostal v prekrasnem spominu. Ob dopoldnevih smo klepetali na žgočem soncu, ob opoldnevih smo skupaj pripravljali slastna kosila in preizkušali novo pečico, ob popoldnevih smo po 2 in 4 tačkah raziskovali sosednje hribčke in oazice, ob večerih pa smo uživali ob taborniškem ognju. Res sva vesela, da smo se pozimi 2021 spoznali v grških vrelcih in da smo ostali v stikih do današnjih dni. Mi se že veselimo novih dogodivščin, brezskrbnih dni in novih dobrot na krožnikih!

Ko nas je 4 članska druščina zapustila, smo bili res prav osamljeni. Spet smo morali pasti v naš običajni ritem, brez nasmejanih obrazov in mahajočih repkov pred kamperjem. Kljub samoti pa se vseeno kar nismo in nismo mogli posloviti od Tafraouta. Sprehodov, pogledov skozi okno in zares popolne tišine ob večerih se niti po 15 dneh nismo naveličali. Toliko časa smo namreč zdržali z 210 l vode, kar je naš nov rekord. To dejstvo je dokaz, da bilo to eno lepših mest za prenočevanje doslej in da se bomo sem zagotovo še vrnili. V bistvu še dobro, da nam je zmanjkalo življenjske tekočine, saj se brez prisile verjetno res ne bi bili sposobni posloviti od žareče pokrajine, ki jo je pričaralo zahajajoče sonce.

---

Maroški Veliki kanjon ali Grand Canyon

Ko smo potovali proti jugu, smo iz Anti Atlasa zavili proti Agadirju, kar je pomenilo, da smo marsikatero oazo na obronkih gorovja izpustili. To naju je mučilo že takrat, zato sva že ves čas načrtovala, da se skozi njih popeljemo ob drugem obisku. Preden smo zapustili Tafraout, sva si ogledala blog staršev Vrenčur in sklenila, da se tudi midva podava do vasice Aoukerda. Njune informacije in fotografije so nama prišle zelo prav, saj sta nama dala dobro idejo za krajši pohod.

Po zaviti asfaltirani cesti smo se pripeljali do makadamskega parkirišča (29.378988, -9.032781), kjer smo že takoj ostali odprtih ust. Včasih se nama zdi, da sva postala razvajena, saj sva se v teh letih potovanja že res nagledala neverjetnih pokrajin, zato naju marsikatera znamenitost ne gane več toliko, kot bi naju sicer. Kljub temu sva v globok kanjon, ki ga nekateri imenujejo tudi maroški Grand Canyon, strmela kar nekaj časa in občudovala strme, gole stene. Po črni Afriki nas je pot vodila po zelo ravninski pokrajini, zato sva se visokih hribov in skal Anti Atlasa zares razveselila. Jah, kaj češ, Slovenci brez hribov očitno ne zmoremo prav dolgo.

Na parkirišču smo prenočili in se naslednje jutro zapeljali do vasice Aoukerda. Le-ta je zelo majhen in skromen skupek hiš na dnu soteske, kjer še živijo prijazni prebivalci, ki turistov ne vidi kot vrečo denarja. Ženske, ki so na tleh trle oreščke, in otroci, ki so se želeli spoprijateljiti s Šnofko, so naju prav lepo pozdravili. Nihče ni stegoval rok in tulil »bonbon, bonbon!« in »stylo!« kar naju je še bolj razveselilo od prekrasne pokrajine. Prav to je tudi razlog, zakaj nama je Anti Atlas veliko bolj všeč do Atlasa. Čeprav je avtodomarjev ogromno, pa je vseeno manj masovnega turizma, kar se pozna v pristnosti in prijaznosti domačinov. Upajmo, da tako tudi (vsaj nekaj časa še) ostane.

Iz vasi smo nato pot nadaljevali skozi osvežilno oazo in nato skozi tunel in po strmih stopnicah v naslednji del kanjona. Namen smo imeli prehoditi kar nekaj km, a je že kmalu sonce postalo tako močno, da je hoja postala bolj pekel kot užitek. Čeprav je sprehod zato trajal le nekaj ur, pa nam bodo neverjetne visoke stene in zelene oaze med njimi ostale za vedno v spominu. Palme so v takšnem okolju povsem nekaj drugega od palm, ki so umetno zasajene ob raznih rivah in promenadah. Tukaj lahko začutiš njihovo svežino, moč in pomembno vlogo za domačine. Ko v prijetni senci zapiha, ogromni listi pa zašelestijo, bi se kar usedel na tla in v osvežujoči atmosferi ostal za zmeraj.

Po obisku vasice in oaze smo se odpeljali nazaj do parkirišča nad Velikim kanjonom, tam prenočili in naslednji dan nadaljevali pot proti zahodu. Posebnih in zapisa vrednih postankov do Agadirja več ni bilo. S težkim srcem smo se poslovili od nama najljubšega dela Maroka, a z upanjem, da nas na obali čaka še veliko lepega.

Pa se slišimo prihodnjič…