Prečenje Anti Atlasa do Agadirja

Živjo! Moramo reči, da v zadnjih tednih prav uživamo. Anti Atlas nas je popolnoma navdušil in že delamo plane, kdaj se bomo sem spet vrnili. Prav veliko si sicer nismo ogledovali – iz Taroudanta smo se preko neštetih hribčkov in hribov popeljali do znamenitih pobarvanih skal v bližini Tafraouta, od tod pa smo pot nadaljevali nazaj proti severu do Agadirja. Zakaj smo malo spremenili kurz, pa v nadaljevanju.

Pot Taroudant - Tafraout, Anti Atlas - Agadir, Maroko, Afrika, Potujoči brlog

Naroči se na naš Youtube kanal!

Začetek je bil vse prej kot obetaven

Anti Atlasa sva se zelo veselila, saj sva od prijatelja, ki odlično razume najine popotniške želje, o hribovju slišala same pohvale. Ko smo se odpravili iz mesta Taroudant in v daljavi zagledali obrise gorovja, sva postajala vedno bolj vzhičena. No, na žalost je to stanje trajalo le nekaj km, saj nam je prvič na tem popotovanju počila guma. Zapeljali smo namreč čez neko ostro zadevo, ki sem jo jaz tik pred zdajci sicer videla, a žal nisem uspela Roku pravočasno namigniti, da naj odvije volan. Tako nama žal ni preostalo drugega, kot da ustaviva, postaviva trikotnik in začneva z delom.

Hja, saj sva se res trudila delati, a kaj ko nama drugi niso pustili. Medtem ko je Rok ležal pod kamperjem, da bi odmontiral rezervno gumo, sta se nama že pridružila 2 domačina. Eden je prišel peš, drugi pa se je mimo peljal z bagrom in se dobrodušno ustavil. Menjava gume je tako minila, ko bi mignil, saj sta domačina naredila skoraj vse namesto naju. No, da sploh ne nakladam, namesto Roka, ženska v tem svetu pri avtomehaničnih delih res nima nič za početi. Rok je tako ves čas nadzoroval in se »boril« za orodje, jaz pa sem se odpravila na sprehod do kraja nesreče. Vedela sem, kakšno obliko moram iskati, zato je bilo nesrečno stvar povsem enostavno najti. Izkazalo se je, da je 140 € za novo gumo izpuhtelo v zrak zaradi odpadle zavore od kolesa oz. bicikla po domače. Ker je bila obrnjena navzgor, se je vijak zaril v najino gumo in seveda ustvaril nepopravljivo škodo.

No, ali je bila res nepopravljiva, je stvar debate. Za Evropejce je bila guma direktno za v smeti, brez kakršnegakoli pomisleka o saniranju škode. Za Maročane pa… »Seveda, to se da zlahka popraviti« sta nama zagotovila domačina. Tisti, ki je prišel peš, se je celo ponudil, da se z nama odpelje do bližnjega vulkanizerja, ki bo luknjo en-dva-tri popravil. Glede na to, da sva ostala brez edine rezervne gume, sva se jo res odločila sanirati in jo obdržati, dokler ne dobiva nove. Skupaj smo se odpeljali do mehanika, ki je čez luknjo nalepil »fliko«, za popravilo pa je računal smešnih 50 MAD oz. približno 5 €. Enako vsoto sva dala tudi domačinu, ki je šel z nama in namesto naju opravil večino dela. Tako sva v zameno za 10 € spet imela pogojno rezervno gumo. Vse skupaj se je dobro končalo, tako da sva zvečer spet z vzhičenjem gledala Anti Atlas in se veselila naslednjega dne.

Nora pokrajina Anti Atlasa in pobarvanih skal

Že v prvih nekaj km naju je Anti Atlas prevzel s svojo plastovitostjo in surovostjo. Čeprav hribovje na prvi pogled izgleda grobo, suho in skalnato, pa se na nek način hribi in gore mehko prelivajo v dolinice in soteske. V bistvu je občutek, ki sva ga čutila med vožnjo po tej nori pokrajini, kar težko opisljiv. Dejstvo je, da nama je bil ta del Maroka bolj všeč od Visokega Atlasa, kar bo verjetno marsikoga malce šokiralo. Visoki Atlas je ja »alfa in omega« države, del ki ga ne smeš izpustiti! Ja, se strinjava, vsekakor je zanimiv in vreden ogleda, a nekako nisva začutila takšnega »vibe-a« kot v Anti Atlasu. Tudi ljudje so se nama zdeli prijetnejši – spet sva se počutila kot človeka in ne vreči denarja. Čeprav to definitivno ni neko skrito neturistično območje, pa vseeno sem pridejo večinoma tisti, ki so v Maroku s svojim vozilom dlje časa, in ne tisti, ki priletijo v Marakeš le za vikend oddih.

Po nori pokrajini smo se tako v nekaj dneh pripeljali do še bolj norih skal. Painted rocks oz. pobarvane skale v bližini mesteca Tafraout so med »overlanderji« zelo znane, med turisti, ki obkljukajo le najpomembnejše znamenitosti, pa ne najbolj. Čeprav je celotno območje v bližini omenjene vasi milo rečeno neverjetno, pa so skale živahnih barv še vedno nekaj posebnega. Leta 1984 jih je s pomočjo gasilcev iz Tafraouta pobarval belgijski umetnik Jean Verame. Posvetil naj bi jih svoji pokojni ženi. Kakšna je točno povezava med spominom na ljubljeno osebo in poslikavo gigantskih bolderjev z 18 tonami barve, nama ni povsem jasno, dejstvo pa je, da so vredne ogleda.

Midva se sicer nisva mogla čisto odločiti med skrajnostma, ali jih sovraživa, ker so res nekaj povsem nepotrebnega v neokrnjeni naravi, ali pa so eden bolj zanimivih postankov v 3 letih potovanja. Definitivno so precej večje, kot sva mislila, da bodo, med sprehodom pa sva si skoraj da predstavljala, kako je biti na nekih trdih drogah. V določenem trenutku sva le še čakala, da se iz neke luknje prikaže Ata Smrk in naju popelje v čudežno deželo. Očitno takšnega občutka nisva dobila le midva, saj je v preteklosti območje postalo zelo privlačna točka za hipije in ostale prezimovalce, ki so tukaj ostali tudi več mesecev. Kako je velikanski divji kamp izgledal, si lahko ogledate in preberete na blogu saharskega mačka.

Pred nekaj leti so vse skupaj prepovedali, zato še danes tik pod skalami stojijo table, da je kampiranje prepovedano. Mi smo se tako pod njimi zadržali le toliko, da smo jih slikali in se naužili norih barv, potem pa smo se odpeljali nekaj km stran, kjer smo brez težav večkrat prenočili (koordinate). Presenetilo naju je, da je bil prostor res izjemno miren, zato sva se od neverjetne pokrajine kar s težkim srcem poslovila. Rade volje bi tukaj ostala precej dlje, a se nam je žal mudilo v Agadir in naprej proti jugu.

Opravki v mestu Agadir

Ne le, da smo morali zapustiti zelo lepo gorovje, temveč smo se za piko na i morali odpraviti še v mesto, kjer nas je čakalo kup opravkov. V bistvu smo 2 dni letali sem ter tja, ker so tudi najbolj vsakodnevni opravki na poti precej bolj zakomplicirani kot doma. Nakup gum, avto delov in hrane, obiski zdravnikov / veterinarjev, prejemanje pošte itd. so veliko večji projekt, saj moraš trgovino najti, se nekako dogovoriti, čeprav nihče ne zna angleško, še prej pa ugotoviti, kako zdravstveni ali drugi sistem sploh deluje. Doma ti je vse jasno, usedeš se v avto in odpelješ v delavnico, ordinacijo ali trgovino, ki si jo obiskal že neštetokrat, v tuji državi pa vse poteka počasneje. Tako smo 2 dni porabili, da smo kupili novo rezervno gumo, cepili Šnofko proti steklini (mimogrede naročanje ni bilo potrebno, veterinarka je bila izjemno prijazna, za cepljenje pa sva plačala 32 €, tako da Afrika s psom očitno ni tak bav, bav, kot jo nekateri predstavljajo 🙂) in naredili ogromno zalogo hrane, saj je Agadir zadnje veliko (na pol evropsko) mesto do Senegala. Celo dopoldne smo porabili tudi za obisk 5 trgovin z avto deli, kjer smo želeli kupiti rezervno sklopko (se še kdo spomni prigode iz Visokega Atlasa?), a je na koncu nismo nikjer dobili. Agadirja si tako sploh nismo ogledovali, saj smo imeli dovolj drugega dela.

Popravilo, Agadir, Maroko, Afrika, Potujoči brlog

Čeprav je verjetno začutiti malo tarnanja, pa naj vseeno priznam, da sva se spet zelo razveselila morja. Ocean naju je s svojim vonjem, mogočnostjo in zvoki že neštetočič očaral, naju pomiril in napolnil z novo energijo. Tudi Šnofka se je skakanja po valovih in dirkanja po peščenih plažah zelo razveselila, zato ni bilo razloga, da bi bil kdorkoli slabe volje zaradi nekaj opravkov. Počasi je prišel čas, da zabredemo v drugi del afriške odisejade.