Od Agadirja do Zahodne Sahare
Živjo! Medtem ko se večina Evrope »utaplja« pod centimetri ali celo metri snega, pa mi uživamo ob oceanu, na prijetnih 25 °C. Pričakovala sva, da bova malo pogrešala zimsko pravljico, a nama trenutno niti najmanj ne manjka. Tukaj je res tako poletno, da si prav težko predstavljava, da je že december. V zadnjih dneh delamo veliko večje razdalje, zato se je nabralo kar nekaj dogodivščin. Pot nas je od Agadirja ob obali vodila do Zahodne Sahare. Ker prihaja do državnih nesporazumov (o tem več naslednjič) meje med Marokom in Zahodno Saharo ni, tako da je zelo težko reči, kje se dejansko začne. Midva se bova zanašala na Google zemljevid, torej bova tokrat objavila doživetja do mesta Laayoune.
Obala postaja vse bolj divja…
Agadir je nekako zadnje večje, na pol evropsko mesto v Maroku. Južneje obala postaja vedno bolj divja in redkeje naseljena. Z izjemno turističnega Sidi Ifni nekih razvitih mest več ni, pojavljajo se le ribiška / industrijska mesteca in revne ribiške vasi. Čeprav smo ta del kar hitro prevozili, saj se cesta vmes umakne precej v notranjost, pa smo za prenočišče čisto po slučaju izbrali zelo zanimiv prostor (koordinate). Ker nam je visoka sipina preprečila, da bi se pripeljali čisto do obale, smo bili še toliko bolj presenečeni, ko smo med popoldanskim sprehodom kar naenkrat stali na vrhu visokega klifa. Le-teh smo na jugu videli še veliko, a ta je bil nekaj posebnega. Všeč nam ni bil le zato, ker smo prvič res začutili moč oceana, temveč tudi zato, ker so v samem klifu prebivali ljudje. Sprva sploh nisva opazila, da je visoka stena povsem »preluknjana« s številnimi jamami, saj ribiči res živijo zliti z naravo. Šele, ko sva zagledala solarni panel, sva si klif ogledala tudi pobližje in ugotovila, da so si domačini do svojih bivališč naredili stopnice ter nekateri celo izdelali manjše terasice. Ko sva jih v sončnem zahodu opazovala, kako lovijo ribe in na plaži nabirajo morske sadeže, sva že ustvarjala načrte, kako bi si jamo uredila midva, kako bi pridobivala elektriko, kako bi si napeljala vodo,… Po 10 min sanjarjenju sva se spogledala in ugotovila, da sva res morda malo čudna.
Plaža Legzira in znameniti oboki
Na jugu Maroka nekih večjih znamenitosti ni. Edini kraj, ki ga pogosto obiščejo turisti, je Sidi Ifni, blizu katerega se nahaja osupljiva plaža Legzira. Le-ta slovi po prekrasnih obokih, ki morda bolj spominjajo na Portugalsko, kot na obalo Maroka. Čeprav neke posebne gneče nisva pričakovala, pa smo vseeno parkirali na južnem koncu plaže (večje parkirišče je na severnem), kjer smo tudi prenočili (29.424350, -10.135293). Tik pred sončnim zahodom smo se odpravili na daljši sprehod in tako ujeli ravno čarobni »golden hour«. Celotno vlažno ozračje nad mogočnimi valovi se je obarvalo v tople rumene odtenke, mogočni oboki pa so prav žareli. Šnofka je ves čas lovila žogico in se hladila v morju, zato težko rečem, kdo od nas je najbolj užival.
Avtodomarski Sidi Ifni
Turistično mestece Sidi Ifni se nama ni zdelo nič posebnega, zato sva se v njem ustavila le za nekaj minut. Slišala sva namreč, da prav v tem kraju vsako leto prezimuje ogromno (predvsem francoskih) avtodomarjev. Le-ti so več mesecev nastanjeni v kampu, ki se nahaja tik ob plaži. Ker sva videla kar nekaj fotografij več kot 100 zbranih avtodomov, sva želela tudi midva omenjen prizor ujeti v objektiv. To nama ni ravno uspelo, saj sva bila ob prihodu na promenado, od koder se lepo vidi omenjen kamp, zelo presenečena. Ob plaži sta bila parkirana le 2 kamperja! Kako to, da prezimovalcev še ni, nama ni bilo čisto jasno. Morda je enostavno še prezgodaj, saj so tudi v krajih bolj severno temperature še vedno precej visoke.
Puščava, visoki klifi in potepuški psi
Razlog, zakaj se večina avtodomarjev pri Sidi Ifni obrne nazaj proti severu, je, da je za marsikoga ta pokrajina dolgočasna. Nekih znamenitosti, ki bi jih lahko »odkljukal« v 3 tedenskem potovanju po Maroku, ni, zato večina ta del države preprosto izpusti. Midva sva jo seveda na poti proti jugu morala prevoziti, a naju je vseeno zelo navdušila. Čeprav tukaj ni tiste romantične peščene puščave, temveč le kamnita praznina, pa je mešanica niča in mogočnega oceana nekaj posebnega. Puščavo in morje ločuje le več 10 m visoka skalnata stena, ob katero udarjajo mogočni valovi. Postanki med vožnjo tako niso niti najmanj dolgočasni, saj je ribiče, ki stojijo na vrhu klifa in poizkušajo uloviti ribe, ki plavajo morda 30 m pod njimi, zelo zanimivo opazovati.
Zanimiva pa se nama je dela tudi »znamenitost« imenovana Devil’s Hole ali Grotte d’Akhfennir (28.106820, -12.037548), ki se nahaja ne daleč od glavne ceste. To je v resnici velik sinkhole oz. luknja, ki je na eni strani povezana z oceanom. Skozi obok tako prihrumijo valovi, ki se na drugi strani razlezejo po peščeni plaži. No, tako je bilo v času našega obiska. Ko je morje razburkano, lahko valovi trčijo ob stene luknje in plusknejo nad površino klifa.
Čeprav nama je bila luknja in cela divja obala zelo všeč, pa naju je nekaj vseeno razžalostilo. Ob cesti sva videla ogromno potepuških kužkov, tako odraslih, kot tudi mladičkov. Vsakič, ko sva jih zagledala, sva jih obilno nahranila (hvala vsem za donacije!) in se komaj zadržala, da jih nisva popokala v naš brlog.
V mestu Tarfaya smo doživeli veliko zanimivega
Stalni nadzor vojske in policije
Kot že omenjeno, nama je bila divjina maroškega juga zelo všeč, a včasih sva se počutila, kot da sva otroka, ki skozi okno opazujeva sladoled, a ga ne moreva okusiti. Temu je tako, ker se na tem delu obale raztezajo številne sanjske, samotne, peščene plaže, ki pa so nama bile praktično nedosegljive. Čez dan nismo imeli nobenih težav, problem pa je nastal, ko smo želeli na obali prenočevati. Zelo kmalu sva ugotovila, da se bova mogla sprijazniti s stalnimi obiski policajev in vojakov. Obala je namreč zelo strogo zastražena, saj je ravno ta del Maroka najbližje Kanarskim otokom (le-ti so le cca 100 km stran). To posledično pomeni, da si to območje izberejo številni migranti, ki želijo iz Afrike priti v Španijo. Še pred nekaj leti s prenočevanjem na obali ni bilo posebnih težav, zdaj pa je na žalost nemogoče. Sredi pandemije je namreč skokovito narastlo število migrantov, zato so nadzor zelo poostrili. Če je leta 2020 prihod na Kanarske otoke uspel kar preko 20.000 beguncem, pa je ta številka v lanskem letu zaradi stalne prisotnosti vojske upadla na 15.000. Seveda je potrebno upoštevati, da ogromno nesrečnikom prečkanje ne uspe, saj je Atlantik bistveno bolj nevaren in mogočen od Sredozemlja. Koliko jih je dejansko končalo v večnosti valov, ostaja neznanka.
Kakorkoli že, spanje na prekrasnih plažah iz tega razloga ni mogoče. Ob celotni obali so na nekaj 100 m postavljene vojaške postaje, zato očem nadzora ne moreš ubežati. Vojaške postaje so sicer zelo preproste – majhna zidana hišica, pred njo pa majhen solarni panel, majhna cisterna vode in vrv, na kateri se suši perilo. Midva v bistvu na začetku sploh nisva povezala, da so to bivališča vojakov, saj bolj spominjajo na ribiške kolibe. Vojaki so sicer zelo prijazni, čisto vsak večer te obiščejo, fotografirajo potne liste in vozilo (od spredaj in zadaj) ter te po možnosti premestijo na »varno mesto«. Brez skrbi, to še vedno ni kamp, je pa v večini primerov parkirišče v bližnjem mestu.
Pred mestom Tarfaya sva upala, da bo situacija drugačna, saj sva bila parkirana za veliko sipino, ki nas je ločevala od prekrasne, dolge, a povsem samotne plaže. Na poti do tja sva se peljala mimo vojaške postaje, kjer je vojak opravil standardni postopek. Rekel nama je, da tukaj lahko prespiva, a sva potrdilo vseeno vzela s precej rezerve. Naučila sva se namreč že, da sami vojaki in policaji nimajo nobene besede pri končni odločitvi. O vsakem mini dogodku obvestijo nadrejenega, ta obvesti svojega nadrejenega itd. dokler informacija ne pride do vrha verige, ki odloči, kako naj vojak ukrepa. Velikokrat se nama je zgodilo, da je najnižji v verigi rekel, da na določenem mestu lahko prespiva, čez nekaj ur pa so naju prišli obvestit, da morava nekam drugam. Tako se je žal zgodilo tudi tokrat. Mlad vojak je takoj po sončnem zahodu potrkal na vrata brloga in nama z nešteto »I’m sorry« povedal, da tukaj ne smeva prespati. Ker sva bila sredi popoldanskega dela, sva se dogovorila, da se prestaviva ob 21.30, ko zaključiva s službenimi obveznostmi. Ob dogovorjeni uri, ko sva se ravno odpravljala, se je na vrhu sipine prikazal drug vojak s psom, ki naju je tudi zelo prijazno opozoril, da morava oditi drugam. Med vožnjo do Tarfaye sva v daljavi na vsakih 100 m opazila luč, kar nama je dalo vedeti, da je obala res strogo zastražena. Vojaki se sprehajajo sem ter tja, zato nimava pojma, kako kakšnemu migrantu sploh uspe preboj na drugo stran. Tudi ob prihodu v mesto naju niso pustili pri miru. Parkirala sva se ob glavni mestni plaži, kjer so že bili 3 avtodomi. Takoj so nama spet pregledali potne liste, a nama zatrdili, da lahko tukaj brez težav prespimo. Zraven nas je bil celo noč parkiran policijski avto, poleg njega pa oborožen vojak. Čeprav se na prvi pogled zdi, da jim je res mar za varnost turistov, pa sva midva dobila občutek, da ne branijo nas, temveč na nek način branijo sebe. Nenazadnje bi lahko marsikdo v avtodomu skrival kar lepo število ubežnikov.
Kip v spomin znanemu pisatelju, potopljen trajekt in trdnjava Casa del Mar
Mesto Tarfaya samo po sebi ni ravno lepo, je pa tukaj nekaj znamenitosti, ki smo si jih mimogrede ogledali. Ste že kdaj slišali za knjigo Mali Princ? Čeprav zgodbe pisatelja Antoine de Saint-Exupéry pozna praktično vsak, pa malo kdo ve, da je pisec navdih za pisanje dobival iz doživetij iz svojega življenja. Pred 2. svetovno vojno je namreč svet gledal večino iz ptičje perspektive, saj je bil zelo uspešen pilot. Meddrugim je delal tudi za francoski Aéropostale ter tako redno letel med Toulousom in Dakarjem. Zelo pogosto se je ustavljal ravno v Tarfayi, saj je postal vodja letalske postaje na letališču Cape Juby. Njegove naloge so vključevale pogajanja o varni izpustitvi sestreljenih letalcev, ki so jih saharska plemena vzela za talce. To je bila zelo nevarna naloga, zato ob glavni mestni plaži v Tarfayi v čast njemu in podjetju postavili maketo aviona, v bližini pa je tudi njegov muzej. Midva ga sicer nisva obiskala, ker sva prebrala, da so vsi podatki le v francoščini, sva se pa ustavila pri omenjenem kipu.
Le-ta sicer stoji v neposredni bližini trdnjave Casa del Mar, ki je bila zgrajena leta 1882 na peščenem otočku. V njej je bilo nekoč nastanjenih 400 britanskih poslovnežev, saj je bila trdnjava komercialno središče za poslovne izmenjave med Veliko Britanijo in trgovci iz daljnih afriških dežel. Danes na žalost več ali manj propada.
Nekaj km južno od pristanišča pa se nahaja še ena znamenitost, ki je še bolj žalostnega videza. Leta 2008 je bila namreč vzpostavljena trajektna povezava med Kanarskimi otoki in Marokom. Žal pa linija ni dolgo obratovala, saj je trajekt že po nekaj mesecih naletel na hude težave in na koncu nasedel na maroški obali. Namesto, da bi ga odstranili, že več kot desetletje propada in rjavi, kar se nama je zdelo izredno žalostno. Pogled na naplavljen kos kovine je vse prej kot lep.
Od tod pa smo počasi zajadrali v Zahodno Saharo, a več o tem v naslednji objavi.
Pa se slišimo prihodnjič…
