Potovanje po maroški obali od Agadirja do Casablance
Živjo! Iz Anti Atlasa smo se zopet vrnili v Agadir, kjer smo prenočili na že znani plaži. Prav dolgo se tukaj nismo zadrževali. Na poti proti jugu smo se izognili večini maroških mest, zato so nas čakala ob našem povratku nazaj proti severu. Prav zato smo se kar kmalu podali po atlantski obali navzgor in si spotoma ogledali turistična mesta po imenu Imsouane, Essaouria in Casablanca. Ali so nam bila všeč, pa razkrijemo v nadaljevanju.
Surfarski raj Imsouane
Pot nas je do mesteca Imsouane vodila ob morju, mimo številnih peščenih plaž. Le-te so izjemno priljubljene med surferji, ker so valovi prav zares popolnih oblik in dolžin, zato raznoraznih kamperjev tu ne manjka. Nama se je zdel ta del obale izjemno lep, če ga opazuješ le skozi vetrobransko steklo, za daljši oddih pa je po najinem mnenju kar preveč turističen. Na čisto vsakem ravnem ali neravnem koščku zemlje je parkiran nov kombi, zato nekega strašnega miru in samote ni mogoče najti. Seveda je to pisano z najinega trenutnega vidika, za surferje verjamem, da je to prava Meka.
To velja tudi za mestece Imsouane, ki leži na podolgovatem polotočku. Mi smo v okolico pripeljali v dopoldanskih urah, naredili nekaj fotk razgleda nad mestom in se nato odpeljali do ulice ob zalivu (30.841720, -9.820931), kjer je parkiranih že kar nekaj kamperjev. Ker je trenutno ramadan in ker sva si res že zelo želela tagina, sva se peš odpravila do majhnega pristanišča, kjer sva bila prepričana, da ga bova našla. Po ulicah mesteca so se namreč sprehajali le turisti, večinoma skuštrani in skravžljani surferji, zato so bile turistične restavracije seveda odprte. Tako sva se prvič v 5 mesecih Maroka obnašala kot prava turista – usedla sva se v restavracijo v luki z lepim razgledom na zaliv in številne surferje ter naročila morski tagine, ki ga še nisva poizkusila. Vse, kar lahko rečem je, da se bova od zdaj naprej držala lokalnih čoškov, kjer prodajajo okusnejšo in cenejšo hrano. Maroko je v zadnjih letih postal zares priljubljena turistična destinacija, kar domačini s pridom izkoriščajo. Škoda je le, da le v postavitvi višji cen, ponudba pa je slabša kot drugod. In ne, nisva razvajene riti, zato raje jeva tam, kjer jedo domačini.
Kiterski raj Essaouria
Če Imsouane slovi po perfektnih valovih, pa Essaouria slovi po perfektnem vetru. Mi smo parkirali na parkirišču malce izven centra mesta (bližje se z avtodomom ne sme, 31.496048, -9.763624) in se peš sprehodili ob dolgi plaži do medine. Ker je izjemno pihalo, sprehod ni bil ravno romantičen, so ga pa zagotovo polepšali številni kiterji. V vodi in na plaži je mrgolelo toliko kajtov, da sva se prav zares spraševala, kako to, da se med seboj nikoli ne zapletejo. No, kmalu sva dobila odgovor – žal pride tudi do takšnih pripetljajev. Na plaži sva sicer poleg mravljišča turistov opazila tudi domačine, ki le-tem ponujajo izjemno turistično ponudbo. Jahanje kamel ali konjev ter vožnja s quadi so še dodatni razlogi, zakaj je mesto morda zanimivo, a prav nič maroško. Če samo pomisliva na vse tiste vasi iz glinenih hiš, kar težko dojameva, da smo še vedno v isti državi.
Izgubo pristnosti sva opazila tudi v medini, kjer sva se izgubljala med tisočerimi stojnicami z maroškimi izdelki. Definitivno je bilo zanimivo malo firbcat, si ogledovati lesene, usnjene, slamnate, volnene in še kakšne izdelke, a prav veliko kvalitete ni bilo videti. Edino, kar sva kupila, je bila »žlabija« oz. dolg plašč, ki ga nosijo prav vsi Maročani. “Žlabije” se razlikujejo v debelini in dolžini, večini pa je skupna smešna špičasta kapuca. Iskreno ne vem, če si je Rok v zadnje 3 letih in pol sploh že kaj kupil, zato je še toliko bolj hecno, da si je že zadnjih nekaj mesecev želel prav to oblačilo. Tako sva se zadovoljna sprehodila še po ostalih ulicah, poizkusila sok iz sladkornega trsa in se v vetrovnem vremenu počasi vrnila nazaj v brlog.
Moderna Casablanca in znamenita mošeja
Med Essaourio in Casablanco smo zaradi nekajdnevnega močnega vetra in dežja zavili malce v notranjost. Na obalo smo se vrnili pri mestu Safi in nadaljevali pot proti severu do Casablance. Slednja je veliko in moderno mesto, zato sva se odločila, da ogled izpustiva. Odpeljali smo se le v bližino mošeje Hasana II, parkirali na ulici (33.606664, -7.629715), ker je bilo glavno parkirišče zaprto, in vstopili v to znamenito stavbo.
Mošeja Hasana II naj bi bila do nedavnega največja mošeja v Afriki (nekateri viri sicer trdijo drugače). Ravno ta mesec so v Alžiriji odprli večjo, kar pomeni, da je padla na 2. mesto. Kljub temu pa ne smemo podcenjevati njene velikosti, saj lahko vse skupaj sprejme preko 100.000 vernikov – 25.000 v notranjosti in 80.000 na zunanjem dvorišču. Ne glede na njeno velikost pa nima ločenih prostorov za ženske in moške. Slednji molijo na tleh, ženske pa na balkonu, ki se razteza po dolžini celotnega glavnega prostora. Poleg same mošeje kompleks sestavljajo tudi hamami oz. kopališča, islamska šola, muzej maroške zgodovine, konferenčne dvorane in zelo velika knjižnica. Mošeja slovi tudi po 210 m minaretu, ki jo uvršča na seznam najvišjih verskih objektov na svetu.
Midva sva si želela mošejo ogledati sama, a ker so bili mogoči le vodeni ogledi, sva se sprijaznila z dejstvom, da bova morala naokoli hoditi v skupini. Na licu mesta sta kupila vstopnico (140 dh / 13 € / osebo) in počakala na vodiča. Ta nas je popeljal najprej po glavnem prostoru mošeje, nato pa še v umivalnico. Morava reči, da prav veliko zanimivosti ni povedal (razen, da zna veliko jezikov in nekaj nespodobnih o alžirski mošeji). Kljub temu, da je bil to voden in plačan (ne preveč zanimiv) ogled, pa je na koncu še prosil za napitnino.
Tudi sama mošeja naju ni preveč navdušila. Definitivno je ogromna in zanimiva, a se nama je zdela kar temačna in ne tako prefinjena, kot tiste, ki sva jih videla do sedaj. Z mošejami v Omanu ali v Abu Dhabiju se npr. ne more biti primerjati. No, kljub temu si jo bova za vedno zapomnila, saj naju je v 2 stvareh zelo presenetila. Prvič sva namreč bila v mošeji, kjer ni bilo prostora za odlaganje čevljev, zato smo jih obiskovalci morali prenašati v koprenasti vrečki, ki so nam jo dali na vhodu. Poleg tega pa je bilo zame prvič tudi to, da mi ni bilo potrebno nositi rute oz. imeti pokrite glave.
Nama je bila maroška obala všeč?
Hm, za vožnjo deloma ja, za prenočevanje niti ne. Kot sem že napisala je del med Agadirjem in Essaourio, morda še kaj dlje, zelo lep, a izjemno nagužvan. Če te to ne moti, je seveda ta del atlantske obale več kot popoln, če pa imaš raje mir, pa se je zagotovo bolje umakniti v notranjost. Kljub temu nama je sicer uspelo najti nekaj lepih prenočišč (na slikah), kjer sva ostala več dni. Če te zanimajo koordinate, se nam pridruži tukaj.
Del obale, ki nama ni bil niti najmanj všeč, pa je bil severno od mesta Safi. Tu se namreč začnejo industrijska in kmetijska območja, ki niso niti najmanj prijetna ne za oči ne za dihala. Mi smo s tega dela kar hitro pobegnili, saj res ni bilo nič lepega za videti. Iz Casablance smo se zato obrnili v notranjost in raje užili spomladanske dni v bujni zeleni pokrajini. A pustimo zdaj to, o tem vam zaupamo več v naslednji objavi.
Pa se slišimo prihodnjič…