
Začetek potovanja po Maroku
Živjo! Maroko naju vsak dan znova navduši, zato ne bi mogla biti bolj vesela, da smo se odločili za takšno pot. Proti jugu namreč nismo odšli po standardni ruti od enega mesta do drugega, temveč smo najprej po lokalnih cestah raziskovali gorovje Rif, nato pa pot nadaljevali skozi majhne, povsem neturistične vasice. A o tem naslednjič, tokrat naj vam predstaviva le naša doživetja iz omenjenega gorovja. Že na začetku naj povem, da sva ogromno uporabnih nasvetov dobila od prijatelja, ki ima zahodno afriške države v malem prstu. Čeprav vsak dan na satelitski sliki preučujeva, po kateri majhni cestici bi lahko prišli do juga, da bi jo brlog še lahko premagal, pa bi brez njega verjetno svojo pot zastavila malce drugače.

Nakup SIM kartice
Prva nadloga, ki naju vedno čaka ob prihodu v novo državo, je nakup SIM kartice. Že zvečer, ko smo pripluli v pristanišče, sva na parkirišču, kje smo prespali (35.8713, -5.51934), želela kupiti SIM ponudnika Maroc Telekom. Vedela sva, da je precejšnja možnost, da naju po domače rečeno »nategnejo«, zato sva bila med dogovarjanjem z enim izmed malce sumljivih tipov še toliko bolj previdna. Še dobro! Kupiti sva želela kartico s 5 GB podatkov, kar bi po informacijah, ki sva jih imela, moralo stati 50 MAD (približno 5 €). Moški nama je tako hotel prodati SIM, na kateri je sicer pisalo 5, a ni pisalo česa – MAD ali GB. Ko mu je Rok dal telefon, da kartico usposobi, je tako želel takoj izbrisati avtomatski SMS, v katerem piše, koliko GB si zakupil. Rok je to na srečo pravočasno opazil, mu izplul telefon in mu rekel, da v SMS piše, da je bilo zakupljenih le 500 MB, kar je pomenilo, da je tista »5«, napisana na kartici, pomenila 5 MAD in ne 5 GB. Tip nama je torej želel prodati 500 MB oz. 0,5 GB za 50 MAD oz. 5 €! Sprva je sicer trdil, da številka v SMS pomeni, da dobiva 500 MB gratis, a ko sva besedilo prevedla v Google prevajalniku, je njegova prevara postala popolnoma jasna. Ko sva mu vrnila SIM, se z nama ni želel več ukvarjati in odšel na lov za drugimi naivnimi turisti. Prve noči sicer nisva preživela brez interneta, saj se je izkazalo, da sva imela v pristanišču še vedno španski signal.
Najin nasvet torej je, da SIM kartice ne kupujte v pristanišču, saj boste plačali 10x ceno (že tako ali tako je normalna cena 1 GB = 10 MAD oz. 1 €). Veliko bolje je, da to storite v eni izmed mnogi Maroc Telekom agencij. Midva sva tako SIM kupila naslednji dan v mestu Fnideq, ko smo se ob vzhodni obali pomaknili proti jugu. Za Maroc Telekom sva se sicer odločila zato, ker naj bi imel od vseh ponudnikov daleč najboljši signal. Razmišljala sva sicer tudi o nakupu SIM kartice ponudnika Inwi, ki ima sicer slabšo pokritost, a naj bi bili mobilni podatki precej cenejši. To sva tudi storila v mestu Al Hoceima, kjer sva dobila posebno ponudbo – neomejen internet za slabih 30 € za 1 mesec. Hitro sva ugotovila, da je signal na nekaterih področjih res precej slabši, a ker sva namestila MIMO-3-13 anteno, nama to ne predstavlja težav. Inwi kartico z neomejenimi podatki imava tako ves čas nameščeno v Teltonika modemu, Maroc telekom pa v telefonu, za trenutke, ko brlog zapustiva.
Je potrebno kupiti zavarovanje na vozilo?
Kratek in jasen odgovor: NE! Zavarovanje je vključeno v našo zeleno karto, zato ne zapravljajte denarja po nepotrebnem. Midva sva v pristanišču padla v precejšen dvom, ko sva slučajno srečala slovenski par, ki nama je z veliko gotovostjo zatrdil, da morava zavarovanje kupiti. Ker je bil Rok prepričan, da temu ni tako in ker sta nama povedala, da stane približno 100 € za 1 mesec (onadva sta ga ravno kupila), sva poklicala že omenjenega prijatelja, ki nama je zatrdil, da zavarovanja ne potrebujeva.
Gorovje Rif nas je popolnoma navdušilo
Pot nas je od Tangierja najprej vodila po vzhodni obali, ki nas je s svojo urejenostjo kar presenetila. Precej moderna mesta, urejene avenije z urejenimi nasadi palm in stalna prisotnost policije so tisto, po čemer si jo bomo za vedno zapomnili. Maroška obala je namreč v celoti zastražena, zato spanje na divje ni dovoljeno. To sicer ne pomeni, da bi te kdo kaznoval, temveč pomeni, da te bodo policaji najverjetneje zelo prijazno preusmerili na brezplačno parkirišče, kjer boš po njihovem mnenju »varen«. To je ponavadi v bližini policijske postaje. Ker nam takšni prostori niso ravno všeč, smo se raje odpeljali direktno proti jugu do prve postojanke – nacionalnega parka Talassemtane.
Nacionalni park Talassemtane
V park smo se odpeljali z namenom, da prehodimo pot do Božjega mostu. Slednji naj bi bil kar občudovanja vreden, saj ga ni izoblikoval človek, temveč je popolnoma naravnega izvora. Že pot do samega parka nam je bila zelo všeč, saj smo končno prišli v povsem drugačne kraje. Če smo se v Alpah navduševali nad zelenimi pobočji, pa smo se tu nad suho, surovo, a vseeno hribovito pokrajino. Ob cesti smo opazovali skromne hiše in domačinke, ki so v blatno-slamnatih pečeh pekle tipičen, ploščat kruh. Vsaka malenkost se nama je seveda zdela izjemno zanimiva.
Tako smo počasi prispeli do izhodišča, kjer smo na asfaltiranem parkirišču (35.239498, -5.18224; 15 MAD / dan, brez prenočevanja) v vasi Akchour pustili brlog in se ob reki navzgor odpravili do Božjega mostu. V bistvu sva se v prijetni atmosferi že takoj počutila zelo domače in sprejeto, čeprav sva bila ena izmed zelo, zelo redkih tujcev. Turistov je bilo sicer kar veliko, a so bili vsi domačini. Vzdušje so poleg tega izboljšali številni barčki, ki so se vrstili na obeh straneh reke. Plastični stoli in senčniki so bili ponekod postavljeni kar v vodo, z vseh strani pa je dišalo po maroški jedi tajine. Tako sva se takoj odločila, da si ga bova privoščila, ko se bomo vračali nazaj proti brlogu.
Pot nas je sicer sprva vodila nad reko, nato pa smo se po stopnicah spustili do same struge. Tako smo večino časa hodili tik ob reki, nekajkrat pa smo jo prek majhnih mostičkov morali tudi prečkati. Svetovala bi vam, da obujete superge z dobrim podplatom, saj so nekatere skale že popolnoma »zlizane«, mokre in drseče. Kljub temu pot ni zahtevna.
Mi smo si Božji most ogledali le od spodaj, čeprav ga je baje mogoče doseči tudi po neki zgornji poti. Midva je iskreno povedano nisva niti iskala, saj se nama ni zdelo, da bo most z višine prav zelo zanimiv, poleg tega pa je bilo kar vroče. Ker sva že komaj čakala tajine, smo skalnat obok, ki je res kar impresiven, fotografirali in se počasi odpravili nazaj po isti poti, po kateri smo prišli.
Za piščančji tajine za 2 osebi sva odštela 50 MAD oz. približno 5 €, kar se nama je zdela zelo sprejemljiva cena. Kdor ne pozna te tipične maroške jedi, naj opišem še, kako približno izgleda. Vse skupaj je nad ognjem pečeno v glineni posodi, v kateri se v sredini skriva meso, okoli njega pa je v konus postavljena zelenjava in krompir. Seveda ne manjka niti okusnih začimb, ki pa niso pekoče. Jed malce spominja na našo peko, čeprav je morda še bolj mastna, meso pa je še bolj rahlo. Naju je navdušila že ob prvem grižljaju. Njam!
Med neskončnimi nasadi konoplje
Po odhodu iz nacionalnega parka smo se odpeljali v bližino mesta Chefchaoen (koordinate), ki je ena največjih turističnih znamenitosti Maroka. Kot že omenjeno, sva se tokrat odločila, da se na poti proti jugu izognemo masovnemu turizmu in raje raziščeno manj znane dele države. Najverjetneje si bomo mesta ogledali, ko se bomo vračali nazaj proti severu.
Tako nas je naslednji dan pot vodila po južnih pobočjih Rifa, kjer smo se kar naenkrat znašli sredi nasadov konoplje. Le-to v Maroku gojijo že od 16. stoletja, ko so jo gojili po vsej državi v majhnem obsegu za lokalno uporabo, v vrtovih in sadovnjakih. Šele kasneje, v 18. stoletju, je regija Rif na skrajnem severu postala opazno središče pridelave. Kot odgovor na ogromno povpraševanje mladih turistov z zahoda in tihotapcev so pridelovalci v 60ih in 70ih letih prejšnjega stoletja začeli konopljo gojiti v večjih količinah. Maroko je trenutno med največjimi svetovnimi proizvajalci hašiša, od leta 2016 pa je največji svetovni dobavitelj konoplje. Slednja sicer še ni legalizirana, je pa leta 2021 maroški parlament glasoval za legalizacijo uporabe konoplje v medicinske, pa tudi kozmetične in industrijske namene. Istega leta je bilo kar 73.000 hektarjev zemlje v Maroku uporabljene za gojenje te dišeče rastline.
V bistvu sva se med vožnjo prav zabavala, saj nama je bilo kar težko dojeti, da je tukajšnjim prebivalcem nekaj povsem normalnega, da na njivi za hišo ne gojijo krompirja in zelenjave, temveč konopljo. Gledano skozi evropske oči je to nekaj povsem nepredstavljivega, zato sva si seveda morala rastlino tudi pobližje ogledati. Vsakič, ko sva se ustavila za fotografiranje, se je ob nama ustavil kakšen domačin, ki naju je veselo vprašal, če želiva kupiti malo hašiša. Vsi so bili zelo prijazni in nevsiljivi, zato sva se počutila popolnoma sproščeno. Število plantaž je tukaj res ogromno, zato naju po celodnevni vožnji sploh več ni presenetilo, ko sva rastlino najprej zavohala, šele nato pa jo zagledala. Čeprav sva se vozila z zaprtimi okni, močnega vonja ni bilo mogoče zgrešiti.
Prečkanje gorovja Rif
Naslednji dan pa naju je čakalo tisto, česar sva se zelo veselila – po eni izmed lokalnih cest smo se preko visokih hribov podali proti severu. Med vožnjo sva sicer vsake toliko še vedno zagledala plantaže konoplje, a je bilo le-teh občutno manj, kot prejšnji dan. Dan nama bo kljub temu za vedno ostal v prekrasnem spominu. Zaradi strmih gora, je bilo to območje stoletja izolirano, kar je lokalnemu prebivalstvu omogočilo ohraniti svojo edinstveno berbersko dediščino. Za razliko od preostale države je njen kolonialni pečat bolj španski kot francoski, njen prevladujoči jezik tarifit pa se precej razlikuje od maroške arabščine, ki se sicer govori v Maroku. Tukajšnje prebivalstvo je bilo zaradi te izoliranosti od nekdaj malo samosvoje, z močnimi težnjami po neodvisnosti. Prav zato naj bi jih prejšnji maroški kralj Hasan II zapostavljal, medtem ko je trenutni kralj Mohamed VI ubral drugačno taktiko. V želji po pridobitvi zaupanja prebivalcev, je na tem območju pričel vlagati velike naložbe v sodobno infrastrukturo in cestne povezave. Posledično so nekateri deli neokrnjene obale in številne avtentične berberske vasi prvič postale zlahka dostopne.
Pokrajina, skozi katero nas je vodila pot, je bila milo rečeno neverjetna. Čeprav naju verjetno čaka še veliko bolj sušnih področij, pa sva se že tu spraševala, kako domačini sploh preživijo. Suha, surova, skalnata, plastovita, nedotaknjena, neokrnjena in zares neturistična je le nekaj pridevnikov, ki mi padejo na misel, ko razmišljam o pokrajini na tem delu države. Vožnja po Alpah nama je sčasoma postala le opravek, tokrat pa sva končno spet začutila nekaj več. Obožujeva dni, ko te nov svet navdihne ter navda z novo energijo, čeprav so dnevi dolgi in naporni. Ko se ti kilometri po ovinkastih cesticah ne vlečejo, saj se ves čas prikazujejo novi neverjetni razgledi ter vasi, ki ti dajo misliti. Gorovje Rif naju je res navdušilo, zato ga bova zagotovo še kdaj obiskala.
V te konce ne zavije veliko turistov, zato sva se tudi med domačini počutila zelo dobrodošlo in sprejeto. Vsi so nama že na daleč mahali in trobili, česar nisva doživela še nikjer, niti v vzhodni Turčiji. Tukaj sva tudi doživela prvi pristen stik z domačini, ki si ga bova zapomnila za večne čase. Ker sva postala že zelo lačna in utrujena, sva zapustila asfaltirano cesto ter se odpeljala nekaj 100 m po makadamski poti po suhi rečni dolini in parkirala sredi ničesar. No, tak sva imela vsaj občutek, ki pa se je izkazal za lažnega. Blizu kamperja sva takoj opazila moškega, ki nama maha iz majhne, zares uboge kolibe. Takoj naju je povabil na čaj, kar naju je zelo razveselilo. Ob vstopu v to majhno hišico, v kateri sta bili le dve majhni postelji, majhna mizica in kar nekaj elektronske krame, naju je zelo presenetilo dejstvo, da imajo tukajšnji prebivalci elektriko. V kotu je stala starinska televizija, na stropu pa je viselo ogromno kablov in starih radiev. Prijazen moški nama je poleg čaja ponudil piškote in grozdje, povedal pa nama je tudi, naj se počutiva kot doma. Med pogovorom, ki je bil žal bolj enostranski, saj je znal je francosko, nama pa je blizu le nekaj osnovnih fraz, je kadil dolgo pipo, v kateri se je skrival hašiš. Kolikor sva uspela razbrati iz konteksta, v tej kolibi sicer ne živi stalno, čeprav se je okrog nje ves čas smukala njegova celotna družina. Ko sva popila čaj, sva se odpravila nazaj v brlog, kjer sva z velikim nasmehom na obrazu pripravila kosilo.
V tem času so naju otroci možakarja ves čas radovedno opazovali, a se nama prav zelo niso upali približati. Deklica je bila še posebej sramežljiva, medtem ko sta nama fanta kmalu pokazala, da naj ju fotografirava. Bilo so zelo simpatični in prav nič vsiljivi, kakršni so baje v turističnih delih Maroka. V bistvu so se nama zdeli zelo prikupni in prijazni, sploh ko nama je eden izmed njih prinesel domače dobrote. Ravno sva pojedla kosilo in se skoraj že odpeljala, ko sva pod oknom slišala nežen, malce prestrašen glasek. Ko sva pogledala ven, sva zagledala fantka, ki nama je molil celo vrečko pravkar obranih fig. Še preden sva se mu uspela zahvaliti, je že pobegnil k sosednji kolibi, kjer je bila njegova mama z ostalimi otroki. Res je dober občutek, ko te domačini sprejmejo in ti dajo vedeti, da si dobrodošel v njihovi domovini.
El Jebha
Po prihodu na obalo, sva morala najti prostor za prenočevanje. Kot sem že omenila, je maroška obala povsem zastražena, zato sva se odločila prespati v bližini mesteca El Jebha na velikanskem brezplačnem parkirišču pred policijsko postajo (35.202694, -4.683673). Čeprav nama sam prostor ni bil niti najmanj všeč, pa izbire ne obžalujeva, saj smo se proti večeru peš odpravili do središča ribiške vasi. Sprehod po urejeni promenadi je bil zares prijeten, saj je bila ravno prava temperatura, spet sva se znašla med samimi domačini, poleg tega pa sva v sončnem zahodu opazovala majhne ribiške čolničke, ki so se vračali v pristanišče. Srečali smo tudi nekaj potepuških kužkov, ki pa so v Maroku precej manjši od ovčarskih orjakov v Grčiji, Turčiji, Gruziji in Armeniji. V primerjavi z njimi se tudi precej bolj zadržani in prestrašeni, tako da so se nam vsi že na daleč izognili.
Po sprehodu po manjši luki smo zavili še v središče mesteca, kjer je bilo prav živahno. Na ulicah so prodajali zelenjavo in morske dobrote, v lokalnih barih pa so kramljali moški vseh starosti. Prijatelj, ki nama je dal ogromno nasvetov, nama je svetoval tudi, naj za večerjo poizkusiva »msemmen«. To je neke vrste mastna palačinka, testo morda celo malce spominja na burek, ki jo domačini pogosto jejo z različnimi namazi. Tako sva se odpravila na lov in po vsej vasi spraševala, kjer bi lahko dobila to tipično jed. Po kakšnih 10 min sva končno našla stojnico, kjer sva kupila 3 kose – enega s čokolado, drugega z arašidovim maslom in tretjega praznega. Že ob prvem grižljaju sva ugotovila, da bo to sigurno jed, ki si jo bova v Maroku privoščila zelo pogosto. Tudi cena naju je navdušila – za vse skupaj sva odštela 8 MAD torej manj kot 0,8 €.
Na polotoku Peñón de Vélez de la Gomera se nahaja najkrajša kopenska meja na svetu
V naslednjih dneh smo počasi potovali ob maroški obali, dokler nismo prispeli do vasi Torres de Alcala, kjer smo pustili brlog (35.157398, -4.32648) in se peš odpravili do najkrajše kopenske meje na svetu. Pohod po makadamski cesti je bil sicer zelo zanimiv, a bi bil še prijetnejši, če bi bila temperatura malce nižja. Čeprav smo bili tukaj konec septembra, pa vročina ni popuščala, saj se je ogrelo preko 30 °C. Kljub temu bi se tja odpravila še enkrat, saj je bila že izhodiščna vas zelo zanimiva, španska enklava pa še posebej.
Peñón de Vélez de la Gomera je polotok pod špansko kontrolo. Do leta 1934 je bil to pravi otok, ko je zaradi hude nevihte morje naplavilo večje količine peska in otok povezalo s celino. Tako je nastala najkrajša kopenska meja na svetu, ki meri le 85 m. Polotok je poseljen zgolj s španskimi vojaki, ki so na njem zgradili nekaj hiš, krajših ulic in helioport. Z obale nanj ni mogoče stopiti, saj mejo jasno označuje mornarska vrv napeta preko plaže.
Polotok smo si tako ogledali le od daleč, občutek pa smo imeli, da so nas španski vojaki ves čas budno nadzorovali. Na razgledni točki smo ostali kar nekaj časa, saj je bil skalnat rt zelo zanimiv, poleg tega pa se pod nami raztezala tudi prekrasna plaža, kjer je bilo videti le domačine. Čeprav sva si želela do nje pripeljati tudi sama, saj naj bi bil 17 km makadam v dobrem stanju, pa nam je naslednji dan zmanjkalo časa, saj smo morali odhiteti naprej do mesta Al Hoceima, kjer smo kupili SIM kartico ponudnika Inwi. Še prej smo sicer noč preživeli pod evkaliptusovimi drevesi, ki so ustvarili super atmosfero (koordinate).
Španski otoček Peñon de Alhucemas
Ko smo zapustili mesto Al Hoceima, smo prespali v bližini na eni izmed lepih plaž (koordinate). Policaji z našim prenočevanjem niso imeli nikakršnih težav, zato sva se zjutraj po zelo dolgem času uspela celo skopati. Nazadnje sva v morju zaplavala v Albaniji, torej pred 5 meseci, zato sva Sredozemlje že res kar pogrešala. V popoldanskih urah smo se nato odpeljali do plaže v mestu Sfiha, kjer smo si z obale ogledali enega od številnih španskih otočkov.
Peñon de Alhucemas leži vzhodno od mesta Al Hoceima. V resnici gre za arhipelag treh otočkov, ki so pod špansko oblastjo vse od leta 1559. Takrat je območje današnjega Maroka pripadalo Sultanatu Saadi, ki je vse tri otočke prepustil Španiji, v zameno za njihovo pomoč v obrambi proti otomanski vojski, ki je pritiskala z vzhoda. Leta 1956 se je Maroku le uspelo osamosvojiti od francoskega in španskega protektorata, a vse od osamosvojitve še vedno traja spor glede lastništva teh in vseh ostalih španskih otokov ob maroški obali.
To je bil zadnji postanek v regiji Rif. Pot smo nato nadaljevali po stranskih cestah proti jugu, kjer smo doživeli že marsikaj prijetnega in neprijetnega. Že komaj čakava, da deliva z vami tudi ostale dogodivščine!
Pa se slišimo prihodnjič…


2 Comments
Matjaž Mekinda
Kako se znajdete s plinom, Imajo v maroku na bencinskih črpalkah tudi crpalko za plin ?
Že naprej hvala za informacijo
lp Matjaž
Nastja Rajar
Nimajo, a imajo maroške jeklenke enak navoj kot naše, tako da lahko brez problema kupiš njihovo. Cena je zelo nizka – cca 10 € za novo jeklenko in 4 € za menjavo.