Od Rifa do visokega Atlasa

Na severu smo se poslovili od gorovja Rif in se odpeljali v sušno notranjost. Naša misija, da se držimo le lokalnih cest je bila več ali manj zelo uspešna, saj smo doživeli več, kot celo poletje v Alpah. Ceste so na splošno v Maroku v presenetljivo dobrem stanju. Avtoceste (z oznako A) in nacionalne ceste (z oznako N) so sploh odlične – široke, asfaltirane dvopasovnice, kjer lahko zlahka dosegaš visoke hitrosti. Mi se le-tem sicer izogibamo, saj se držimo lokalnih cest z oznako R in P. Slednje so na zemljevidu označene z belo barvo, ponavadi pa izgledajo zelo ovinkasto. Kljub temu so v 99,9 % asfaltirane, tako da so normalno prevozne, če potuješ počasneje in želiš videti kaj več od top 10 znamenitosti Maroka. Velikokrat so sicer precej ozke, saj je asfaltiran le en pas, a je na puščavski ravnini vedno dovolj široka bankina, da se umakneš nasproti se vozečim vozilom. No, ali pa se oni umaknejo tebi, kar je bistveno pogosteje. Po takšnih lokalnih cestah smo se počasi pripeljali v visoki Atlas, ki ga bomo raziskovali v naslednjih tednih.

---

Prvo srečanje s policijo

Maroko nama je tako zelo všeč zato, ker lahko kadarkoli zapelješ na katerega izmed mnogih kolovozov in najdeš popoln, osamljen kotiček sredi ničesar. Aplikacija Park4Night je na takih odročnih predelih popolnoma neuporabna, kar nama v resnici zelo odgovarja. Ker sva se vozila precej vzhodneje od ostalih turistov, nismo srečali nobenega drugega kamperja. Ja, v množici se počutimo utesnjeno in zelo cenimo svobodo. Tako pač je.

Kot vedno do sedaj, smo v popoldanskih urah zavili na utrjen makadam in prispeli do majhnega jezerca (koordinate). Brlog smo parkirali pod borovci, napeli mrežo in zares, zares uživali. Lahko rečeva, da je bil to naš najljubši kotiček do sedaj na afriški celini, zato smo se na tem mestu odločili ostati še naslednji dan. Družbo so nam delale le številne majhne žabice, ki so skakljale povsod okoli kamperja.

Sonce je ravno dobro zašlo, ko se je okrog 8. ure zvečer pripeljal moški, ki se je predstavil kot »local authority«. To naju ni preveč presenetilo, saj je v Maroku pogosto, da policija preverja potne liste in na splošno skrbi za varnost tujcev. Možakar je bil izjemno prijazen – po preverbi dokumentov nama je povedal še nekaj zanimivosti o jezercu, zaupal pa nama je tudi, da je tu povsem varno. No, vsaj kar se tiče ljudi, pohecal se je le, da naj bova pozorna na divje svinje, ki naj bi jih bilo v okolici veliko. Tako smo se dobre volje poslovili. Midva sva se počasi spravila v posteljo in okoli 10. ure odplavala v deželo neskončnih sanj. Žal pa tam nisva ostala dolgo, saj so naju 1 uro kasneje prebudili zvoki vozila. Rok je v pižami odcapljal ven, a je tokrat srečal malo več mož v modrem, kot prej. 2 moška v uniformi »local authority« in 2 moška v uniformi »gendarmarie royal« sta mu povedala, da je to območje zelo nevarno. Predlagali so, da se za njimi odpeljeva v vas, kjer bova bistveno varnejša. Kljub temu, da jim je Rok povedal, da sva tukaj eno noč že prespala in da je pred nekaj urami njihov kolega že preveril najine potne liste ter nama dejal, da je območje varno, so vztrajali, naj odideva z njimi. Ne glede na to, da niso znali pojasniti, kakšna nevarnost naj bi nam pretila, sva upoštevala njihov nasvet in se z njimi odpeljala do nekaj 100 m oddaljene vasi, kjer smo lahko prenočili na velikem makadamskem parkirišču v bližini policijske postaje. Morava omeniti, da so bili vseeno vsi zelo prijazni in da se v Maroku ne gre za preganjanje popotnikov, ki divje kampirajo, temveč le za skrb za njihovo varnost. V resnici sva za stavek »pour votre sécurité« hvaležna, a sva bila vseeno razočarana, da sva morala zapustiti naš raj na Zemlji. Oh ja, bomo pa našli naslednjega…

---

Maroško gostoljubje ne pozna meja

Naslednji dan smo se že v zgodnjih dopoldanskih odpravili naprej, spet po lokalnih cestah proti jugu. Pot nas je vodila skozi sušnato, skalnato pokrajino, skozi katero smo se vozili z odprtimi okni in samo uživali. Vmes smo se le ustavili v nekem manjšem mestecu, kjer smo na »tržnici« ob cesti kupili sadje in zelenjavo, v eni izmed lokalnih restavracij pa pojedli tajine z govejim mesom. V času kosila se mu je v takšnih mestih res težko upreti, saj diši po žaru iz vseh smeri.

S polnimi želodci smo nato nadaljevali pot in počasi začeli iskati prostor za prenočevanje. Zavili smo na neko makadamsko cestico, ki nas je sprva vodila skozi nasade oljk, nato pa mimo številnih blatnih hišic v vasi Safsafat. Ko sem zunaj preverjala ali bo kamper uspel premagati globok jarek in Roku kazala, da naj počasi leze naprej, se je seveda ob nas zbralo kar nekaj domačinov. Z radovednostjo in nasmehom na obrazu so nas opazovali in nam takoj povedali, da lahko brez problema v bližini prenočimo.

V nekaj minutah po tem, ko smo parkirali, pa so tudi dokazali, da smo zares dobrodošli. Fant, star 20 let, in majhen deček poleg njega sta nama na pladnju prinesla metin čaj in »msemmen«. Takoj sva ven prinesla mizo in stole ter se fantoma iskreno zahvalila. Žal sta znala le arabsko (razen »welcome, welcome«), tako da se prav dosti sporazumevati nismo mogli. Ker sva jim bila zelo zanimiva, midva pa sva bila dobrodošlice zelo vesela, smo začeli komunicirati preko Google prevajalnika. Kmalu se je sicer naša družba povečala, saj se nam je pridružil še oče starejšega fanta. Možakar je na prvi pogled izgledal kar malce strogo, a se je hitro izkazalo, da je eden najbolj prijaznih in gostoljubnih ljudi, kar sva jih spoznala. Tudi on nama je povedal, da sva pri njih vedno dobrodošla. Vsi so se želeli z nama fotografirati, tako da smo naredili tisoč in eno fotografijo. Naše druženje je nato prekinil klic k molitvi, a je starejši fant pojasnil, da se kmalu vrne.

Kasneje, v poznih popoldanskih urah, so naju povabili na kavo, k sebi domov. Ker sem jaz žal morala delati, je povabilo sprejel le Rok. V njihovi skromno opremljeni hiši so si privoščili domač kozji sir, domače olive in domače olivno olje, domač kruh, kavo in piškote. Rok je izvedel, da je oče družine, ki je bil rojen v sosednji hiši, katera je trenutno namenjena živalim, poročen s svojo sestrično, da živijo od majhne trgovinice, ki se drži hiše in da sva prva tujca v njihovi vasi. Ko se je Rok odpravil domov, so vztrajali, da moram njihove dobrote okusiti tudi jaz, zato so mu pomagali vse krožnike prinesti v naš brlog, poleg tega pa so nama dali tudi stekleničko domačega olivnega olja. Lahko si predstavljate presenečenje na mojem obrazu.

No, s tem se zgodba še ni zaključila… Zvečer, ko je bilo zunaj že popolnoma temno, sva se z Rokom usedla pred kamperjem, da bi malo predelala doživetja preteklega dne. Najin počitek pa ni trajal dolgo, saj sva kmalu zaslišala korake, ki so prihajali iz popolne teme. Posvetila sva z naglavno lučko in opazila očeta družine, ki nama je spet prinašal nove dobrote. Na pladnju se je tokrat znašla posoda s polento zmešano z domačim kozjim mlekom, dve skodelici in veliki leseni žlici. S hihitajočim smehom nama je ves ponosen povedal, da nama je prinesel večerjo. V resnici sva bila od vse hrane, ki so nama jo prinesli tekom dneva, že popolnoma sita, a že narejene večerje res nisva mogla zavrniti. Zelo naju je nasmejalo dejstvo, da naju je spet fotografiral in snemal, ves ponosen pa nama je tudi pokazal število všečkov (90), ki jih je prejela fotografija naju in kamperja, po tem ko jo je objavil v Facebook zgodbi. Res se je videlo, da je izjemno ponosen, da sva zapeljala prav v njihovo vas. Dobre volje smo si nato zaželeli lahko noč in si pomahali v slovo.

Naslednje jutro, ravno ko sva se najedla »msemmen-a«, ki so nama ga prinesli prejšnji dan, je na vrata potrkal sin družine. V naročju je spet držal pladenj, poln dobrot. Ker sva bila že zares sita, sva kavo prelila v termovko, »palačinke« z okusom po kozjem siru, pa sva shranila za kosilo. Prinesel jih je sicer toliko, da sva jih jedla za kosilo še naslednji dan. V bistvu še zdaj ne moreva verjeti, da na tem svetu obstajajo tako gostoljubni ljudje. Čeprav živijo tako skromno, da si mi tega sploh ne znamo predstavljati, zato niso nič manj radodarni. Mi takšne prijaznosti ne poznamo niti je nismo vajeni, zato nam takšna srečanja še toliko več pomenijo.

Po zajtrku sva se oglasila še v njihovi mali trgovinici, nato pa sva se od fanta s težkim srcem poslovila. Za vedno bova hvaležna za njihovo neverjetno gostoljubnost, tople besede in iskrene nasmehe. To so trenutki, ki ti ostanejo v srcu in te napolnijo z optimizmom, da na svetu še obstajajo dobri ljudje. Če se kdaj vrneva v ta del Maroka, jih bova zagotovo spet obiskala. Prek Whatsappa smo že povezani, tako da se naše vezi zagotovo ne bodo pozabile.

---

Včasih ne gre vse po planu…

Dopoldne smo se spet usedli za volan in se skozi neštete vasi sredi ničesar odpeljali proti jugu. Ali je cesta, po kateri se želimo popeljati, primerna za naš brlog, en dan prej vedno preveriva na satelitski sliki. Tako nekako oceniva ali je cesta asfaltirana oz. v dovolj dobrem stanju, da jo bo brlog zmožen premagati. Kot že omenjeno, so P ceste presenetljivo dobre, zato smo se tudi tokrat odločili za eno izmed »belih« poti. Preko sušne pokrajine, kjer je bilo edino rastje videti le v oazicah ob rekah, saj polja uspešno namakajo, smo uspešno premagovali kilometer za kilometrom. Domačini so nam spet mahali in trobili, čeprav je bilo zunaj vroče, mnogi izmed njih pa so s pomočjo oslov prenašali težka bremena. Takšnih prizorov se ni mogoče naveličati, zato naju dogodek po 60 km sploh ni spravil v slabo voljo…

V neki vasi, katera na Googlu niti nima imena, se je asfaltirana cesta spremenila v makadam. Sprva naju ni niti malo zaskrbelo, saj se po takšnih kolovozih vozimo vsak dan, ko iščemo prostor za prenočitev. No, žal se je kmalu izkazalo, da poti vseeno ne bomo mogli nadaljevati, saj se je tudi makadam spremenil v ozko stezo, ki je bila več ali manj primerna le za osle. Ker je vodila skozi nasad ob rečni strugi in čez samo reko, je ne bi moglo premagati nobeno vozilo večjih dimenzij. Na drugi strani sva sicer lahko videla asfaltirano cesto, a so naju domačini razočarali, da do tja ne vodi nobena druga pot. Tako smo se po 60 km vožnje proti jugu morali odpeljati nazaj do izhodiščne vasi in pot nadaljevati po bolj glavni cesti. Najbolj zanimivo pri vsem tem je bilo, da bi naju v Evropi to zagotovo spravilo v slabo voljo, tukaj pa sva se le nasmehnila in si dejala, da je to del popotovanja. Vožnja po stranskih cestah ni nikoli dolgočasna, zato naju tudi dejstvo, da smo porabili kar nekaj nafte, ni ujezilo. Se zgodi.

---

Počitek v nacionalnem parku Tazzeka

Čeprav se po takšnih dolgih vožnjah za volanom vseeno večinoma počutiva presenetljivo energično, pa sva vseeno čutila, da se morava spet nekje za kak dan ustaliti. Ker smo zaradi opisanega dogodka morali spremeniti svojo ruto, smo zavili v nacionalni park Tazzeka, ki leži na malo višji nadmorski višini. Že med vožnjo iz mesta Taza proti jugu je pokrajina postajala vedno bolj zelena in gozdnata. Takšne pokrajine sva se v zadnjih tednih kar odvadila. Na vrhu se je sicer teren položil, na veliko planoti pa sva prvič zagledala večjo čredo krav. V sušni pokrajini sva do sedaj videvala le koze in ovce.

Z glavne ceste smo nato zavili na makadam in po približno 2 km prispeli do kotička (koordinate), ki nam je zaradi lepega razgleda takoj prirasel k srcu. Ker smo bili tako oddaljeni od vsakršne civilizacije, je bila tudi noč presenetljivo mirna. Posledično smo se odločili, da naslednji dan preživimo na mestu, si malce odpočijemo in operemo umazane obleke. Ja, na poti ni nikoli pravega počitka.

---

Pot proti Atlasu nas je vodila skozi pozabljene blatne vasi

Še zadnji odsek našega popotovanja do znamenitega hribovja, pa smo preživeli med kanjoni, suhimi rečnimi strugami in pozabljenimi blatnimi vasmi. V Maroku je namreč zelo pogosta gradnja iz blata. Ta tradicionalna gradbena tehnika je še danes priljubljena, ker je poceni, materiali so lokalni dostopni, za gradnjo ni potrebno veliko energije, takšne hiše pa odlično uravnavajo toploto v vročih vremenskih razmerah. Za tovrstno gradnjo zmešajo zemljo, vodo ter slamo. Ponekod to maso s pomočjo modela oblikujejo v opeke, ki jih nato na soncu več dni sušijo, ponekod pa zidove gradijo kar iz neposušene in neoblikovane mase.

Ena od takšnih vasi je Taferdouste, na katero sva naletela povsem po slučaju. Zgrajena je bila na okljuku reke, tako da kar malce spominja na ameriški Grand Canyon. Naju je tako navdušila, da sva se ob cesti kar nekajkrat ustavila in jo opazovala z odprtimi usti. Pod njo in v okolici ostalih vasic sva opazila tudi znamenite irigacijske kanale, ki jih uporabljajo za namakanje v krajih v severni Afriki, na Arabskem polotoku, ponekod v Aziji… Če se kdaj znajdete na tem delu sveta, vam vožnjo po cesti P5105 toplo priporočava.

---

Maroko je meka za svobodne duše

Čeprav še sploh nisva prišla v znameniti Atlas in Antiatlas ter v pravo puščavo, pa lahko trdiva, da je Maroko raj za popotnike, ki cenijo svobodo. Številni makadami in odročne ceste so kot veliko igrišče za tiste, ki uživajo ob doživljanju pristnih krajev, ki sprejemajo drugačen način življenja in ki iščejo mirne kraje daleč stran od mestnega vrveža. Midva takšne tišine npr. nisva doživela še nikoli in nikjer, pa sva prepotovala že kar nekaj naše okrogle Zemljice. Evropejci smo namreč vajeni, da vedno nekaj šumi – ali šelesti listje ali se oglašajo črički ali pa ob obalo treskajo visoki valovi. Vedno je nekaj, kar predrami smrtno tišino. Tu, na divjih prostorih sredi širnega ničesar, pa sva prvič doživela, da nisva mogla slišati niti enega zvoka. Čuden, a zelo pomirjujoč občutek. Prilagam še nekaj fotografij, da boste malo bolje razumeli, v kakšnih krajih je mogoče najti popolno svobodo. Če vas zanimajo natančne koordinate vseh prenočišč, vas vabiva, da se nam pridružite na Patreonu, kjer vas poleg tega tudi 2x na teden razveseliva z svežim, novim vlogom.

---

Večkrat sva slišala, da so imeli drugi turisti in popotniki v Maroku z domačini slabe izkušnje. Verjameva, da bo kakšno neprijetno srečanje doletelo tudi naju, čeprav si to trenutno težko predstavljava. Prav zato sva se odločila izogniti turističnim mestom, kjer se seveda vse vrti okoli denarja, in namesto tega raziskati pristna, še »nepokvarjena« območja. Domačini so naju v teh krajih res izjemno lepo sprejeli in nama dali vedeti, da sva v Maroku zares dobrodošla. Zato bi tokrat objavo zaključila z malo daljšo mislijo o najinih dosedanjih doživetjih –

Maroko je svet, kjer radovedni otroci nimajo neštetih igrač, ki razvijajo točno določen del možganov. Nimajo nešteto kosov oblačil, ki se med seboj barvno usklajujejo. Nimajo zobnih aparatov, a imajo iskren in topel nasmeh.

Maroko je svet, kjer nimajo alarmnih sistemov in psov na verigi, čeprav marsikdaj nimajo niti vhodnih vrat. Po dvorišču se jim ne sprehaja urejen pudelj, le nekaj koz, osel in kokoši, ki jim pomagajo preživeti.

Maroko je svet, kjer jim je vseeno za bleščeče avtomobile in dokončane fasade, za popolno pohištvo in do potankosti urejene kuhinje. Dom ni urejen tako, da bi se postavljali pred sosedi, temveč je zavetje, kjer so vsi dobrodošli.

Maroko je svet, kjer so starejši ljudje še vedno cenjeni. Niso pozabljeni in postavljeni na rob družbe, temveč so središče celotne skupnosti.

Maroko je svet, kjer se na strehah še vedno suši perilo, kjer pred hišo ni urejene, ravno v pravem trenutku pokošene angleške travice, kjer na dvorišču ne stojijo igrala, primerna za točno določeno starost otrok.

Maroko je svet, kjer živijo zelo skromno, a jih to pri neverjetni gostoljubnosti ne ovira. Kjer tujca sprejmejo z odprtimi rokami. Kjer te ne gledajo grdo, ko parkiraš blizu njihove hiše, temveč ti z velikim nasmehom na obrazu prinesejo čaj in zaželijo toplo dobrodošlico. Kjer ti od daleč mahajo in trobijo, ker so ponosni, da si v njihovi domovini. Kjer imajo malo, dali pa bi ti veliko.

Ne, Maroko ni popoln svet. Pa je naš?

Pa se slišimo prihodnjič…