Preko Atlasa do Erg Chebbi

Živjo! Čeprav smo končno prispeli do zametkov visokega Atlasa, pa smo ga le na hitro prečkali in se podali do prvih peščenih sipin na naši poti. A nič ne skrbite, v znamenito gorstvo se bomo še vrnili! Tokrat bo zato sledila malo krajša objava o potepu po dolini Ziz in postanku ob Erg Chebbi.

---

Dolina reke Ziz

Dolina Ziz, kanjon, wadi ali kakorkoli to znamenitost že imenujete, je zagotovo vredna ogleda oz. bolje rečeno slikovite vožnje. Začne se nekaj km južno od mesta El Rich. V zgornjem delu je dolina zelo ozka in na obeh straneh zaprta z visokimi stenami, zato nas je že takoj navdušila. Bil je res lep sončen dan, zato je bilo opazovanje zanimive pokrajine res v užitek. No, mogoče še bolj kot zgornji del doline, nas je očaral spodnji del, južno od mesta Errachidia, kjer se dolina zelo razširi. S ceste se nam odpre prav poseben pogled na številne palmine oaze in manjše starodavne vasice. Skupna površina oaz v dolini reke Ziz znaša kar 77.000 km2, zato to območje velja za eno večjih oaz na svetu. Nič čudnega, da se po njej vozi skoraj več turistov, kot pa domačinov.

Iz tega razloga smo želeli prespati nekje sredi veličastnih palm, kjer bi imeli malce zasebnosti, a je plan žal padel v vodo. Ulica v neki stari vasici je za naš brlog postala preozka, tako da smo se morali vrniti nazaj na glavno cesto in poizkusiti znova. Na koncu smo prespali na vrhu kanjona (koordinate) s pogledom na velikansko oazo, ki se je kot reka vila skozi celotno dolino. V bistvu je bil ta prostor še boljši od tistega, kamor smo nameravali priti, saj smo še pozno v noč sedeli na robu klifa in opazovali neverjetno pokrajino osvetljeno s številnimi zvezdami. Ja, bil je res prav sproščujoč večer.

---

Erg Chebbi in Merzouga

Ali obiskati sipine na jugu Maroka, ki slovijo po masovnem turizmu, je bil najin večtedenski trn v peti. Bila sva že trdno odločena, da jih izpustiva, ker sva že bila v veliko večji puščavi od te, na poti po zahodni Afriki jih bova verjetno videla še ogromno, poleg tega pa nama res ni bilo do mravljišča turistov. Nekako sva že v Atlasu dobila občutek, da domačini niso več tako prijazni, kot so bili v neturističnih krajih na severo-vzhodu (o tem napišem več naslednjič), zato sva bila skoraj 100 %, da bova nad skupkom sipin povsem razočarana. Zakaj sva se potem vseeno odločila, da jih obiščeva? Iz preprostega razloga, ker smo bili od njih oddaljeni le 50 km in je v najinih glavah še vedno odmeval majhen vprašajček »kaj pa če bo vseeno lepo?«.

Erg Chebbi, ki leži zraven zelo turističnega mesteca Merzouga, je manjše peščeno območje, ki meri približno 28 km od severa proti jugu in do 7 km od vzhoda proti zahodu. Najvišje sipine so visoke približno 150 m, zato je to območje med turisti zelo priljubljeno. Čeprav lahko v reklamnih letakih, ki promovirajo letovanje v Merzougi, in na socialnih omrežjih mnogih popotnikov pogosto preberemo, da je le-ta že del velike Sahare, pa gre v resnici za zmotno mišljenje. Sahara se namreč prične več kot 100 km južneje od območja sipin v Merzougi. Tudi nastanek peščenih sipin nima prav nič skupnega z največjo puščavo na svetu. Sipine se namreč nahajajo v ogromnem polsušnem območju, ki je v “dežni senci” treh gorskih verig – malega, srednjega in visokega Atlasa. V večini tega polsušnega območja je površina skalnata, v primeru Erg Chebbija pa je površina peščena. Na to območje sta pesek prinesli reki Ziz in Rheris. Tako, da… Če ste mislili, da ste že obiskali Saharo, ker ste bili v Merzougi, vas morava razočarati…

Kot že omenjeno nisva naklonjena masovnemu turizmu, zato sva se odločila izpustiti mestece Merzouga in zapeljati med sipine že nekoliko prej. Tudi prenočiščem označenih na Park4Night sva se želela izogniti, zato sva s pomočjo satelitske slike locirala črn pesek, ki je dovolj utrjen za vožnjo z našim brlogom. Naš plan je bil, da se po njem pripeljemo do območja sipin, kjer bi prenočili.

Pa nam je uspelo? Je, ampak ne v prvem poizkusu. Malo pred našo izbrano pozicijo med dvema »valoma« sipin je tudi črn pesek kar naenkrat postal premehak in zgodilo se je povsem pričakovano – brlog se je seveda zakopal v oranžno mivko. Na srečo imava s seboj plastične palete, ki jih uporabljava za te namene, in lopato, tako da smo bili rešeni že v 3. poizkusu. Malo kopanja in švicanja, pa smo bili spet na »trdnih« tleh.

Tako smo se odpeljali med drugi dve sipini, kjer smo bili popolnoma sami (koordinate). No, kolikor si tukaj sploh lahko sam, saj od povsod naokoli brnijo jeepi, štirikolesniki in ostala off-road vozila. Ker skoraj vsak domačin ponuja nepozabno dogodivščino po puščavi, je povsem pričakovano, da bo situacija takšna, kot je. Ob sončnem zahodu je sploh pestro, saj se preko sipin vijejo dolge kolone turistov na kamelah, na vrhu vsake pa je čas za postanek in fotografiranje. Nič ne rečem, tudi midva sva zadnje sončne žarke, ki so poskrbeli za neverjeten kontrast med oranžnim peskom in modrim nebom, preživela pred ali za fotografskim objektivom, a se vseeno zdi vse skupaj malce pretirano. Mi smo na vrhu sipin sedeli dolgo v noč, saj je bilo na nebu nešteto zvezd (in Starlinkovih satelitov), a so še ponoči tišino motili zvoki motorjev.

Iz tega razloga sva se odločila, da vstanemo v zgodnjih jutranjih urah in zajtrk pojemo ob sončnem vzhodu na vrhu sipin. To je bila najboljša odločitev, kar sva jo lahko sprejela, saj so tako zgodaj turisti in turistični delavci še dremali. V čisti tišini smo na mrzlem pesku pričakali prve sončne žarke, ki so naredili nepozabno atmosfero. Šnofka sončnemu vzhodu sicer ni posvečala posebne pozornosti, saj je ji je zdelo skrivanje lastne žogice v pesek neverjetno zabavna igra. Tako je več ur kopala, norela in rila po sipinah, ki so po našem odhodu izgledale, kot da se je po njih sprehajalo najmanj 100 ljudi. Tako smo uživali vsi 3 – midva med opazovanjem Šnofke in zanimivih stopinj, ki so jih ponoči naredile najrazličnejše živali, Šnofka pa med norim divjanjem.

Torej, bi svetovala ogled Erg Chebbi oz. Merzouge? Odvisno, česa si želite. V kolikor iščete mir, tišino in umik od podivjanega sveta, kar naj bi oddih v puščavi bil, bi vam priporočala, da se podate kam drugam. Na svetu je ogromno pravih puščav, ne le skupka sipin, kjer boste lahko uživali povsem sami pod zvezdnatim nebom. Če pa niste še nikoli videli sipin, je Merzouga super izhodišče. Le-te se namreč nahajajo v neposredni bližini mesta, zato ponudnikov, ki ponujajo različne izlete ni težko najti. Midva sva imela res nizka pričakovanja, zato ne moreva reči, da sva bila razočarana. Kljub temu, da je to ena najbolj znanih turističnih točk v Maroku, smo uspeli najti dokaj miren kotiček, kjer smo prenočili popolnoma sami. Sončni zahod je bil naravnost čudovit, sončni vzhod pa naju je očaral s popolno tišino. Je pa res, da je bila za naš okus ena noč preživeta med jeepi in sprevodi kamel povsem dovolj, zato smo se že dopoldne odpravili nazaj proti visokem Atlasu. Kakšna sreča, da smo si ljudje različni in ne rinemo vsi na ista mesta.

Pa se slišimo prihodnjič…