Grenko slovo od Afrike

Po 7 mesecih je napočil čas, da pomahamo Afriki v slovo. Kam je čas preživet na črni celini minil, nama ni čisto jasno. Naša pustolovščina, ki sva se je tako veselila, se je odvila kot bi mignil. No, čeprav po drugi strani pa je tudi res, da smo v tem času doživeli ogromno prijetnega in nekaj neprijetnega. Če bi upoštevali le nove izkušnje, sva se v teh nekaj mesecih verjetno postarala za približno 10 let. Zgodb za pripovedovanje, ko bova dedek in babica, se je nabralo za več knjig, zato lahko rečeva, da iz Afrike odhajava zelo zadovoljna. Izkoristila sva prav vsak dan, prevozila pa več, kot sva mislila, da je zmožen naš brlog. Slednjemu se zahvaljujeva, da nas ni nikoli pustil na cedilu in nam nudil kar se je dalo prijeten dom. S slovesom potovanja sicer ne zaključujemo, tako da držimo pesti, da bo brlog zdržal najine avanturistične ideje tudi v prihodnje.

---

Iz Maroka v špansko enklavo Ceuta

Pred odhodom iz Maroka smo opravili še nujne zadeve – pojedli smo zadnji (zelo velik, okusen in poceni) tagine, se za naslednjih nekaj zajtrkov založili z msmni, se odpravili na tržnico, kjer smo nakupili ugodno sadje in zelenjavo za naslednji mesec (vse skupaj je stalo 20 €!), in si z zadnjimi dirhami privoščili maroško čokolado, s katero sva se sladkala celotno afriško avanturo. Mimo številnih ekstremno urejenih zelenic, palm in promenad, ki so značilne za skrajni severni polotok, smo se s težkim srcem po skupno približno 5 mesecih poslovili od Maroka. Morava reči, da sva bila kar slabe volje, saj nama je lahkoten način življenja zares prirastel k srcu.

V Ceuto smo se sicer odpravili zato, ker so bile karte za trajekt bistveno cenejše od tistih iz Tangierja v Španijo. Tako smo v evropsko državo vstopili že na afriških tleh. Prehod meje je potekal hitreje in bolj sproščeno od ostalih afriških mej, čeprav smo vstopili v sanjski EU. Maroški policaji so pregledali dokumente in naju za trenutek prestrašili, ko so dejali, da smo bili v Maroku predolgo časa, torej dlje od 3 mesecev. Se spomnite, ko smo bili iz istega razloga ujeti v Turčiji? Ko sva slišala te besede, se nama je kar stemnilo pred očmi, a sva policaju takoj pojasnila, da smo Maroko vmes za 2 meseca zapustili, ko smo odšli v Mavretanijo, Senegal in Gambijo. Da so bile najine trditve resnične, mu je v nekaj trenutkih potrdil tudi računalniški program, kjer sta bila napisana točna datuma prihoda in odhoda. Po hitrem pregledu brloga z lepim črnim psom, smo lahko zapeljali na špansko stran. Španci se z nami niso posebej ukvarjali, saj so le na hitro pregledali dokumente (zahtevali so tudi Šnofkin potni list, a so ga le na hitro preleteli) in se v nekaj sekundah sprehodili po kamperju. Po 30 min na maroški strani in 10 min na španski smo le vstopili na maroška tla.

Nekaj malenkosti nama je takoj padlo v oko in naju kar šokiralo. Poleg tega, da so se nama zdele ulice neverjetno urejene, pa sva opazila tudi pomanjkljivo oblečena dekleta. No, tako sva situacijo dojemala v tistem trenutku. Po več mesecih v muslimanskem svetu se nama je zdelo že povsem samoumevno, da so ženske pokrite od vrha glave do pet, tako da dolgih oblek in rut praktično nisva več opazila. Ko sva zagledala ženske v kratkih hlačah in športnem modrčku, sva bila zato kar šokirana. Presenetilo naju je tudi število psov na vrvicah, saj sva v Afriki videvala le potepuške pse, lastniških, razen Šnofke, seveda ni bilo. Dejansko sva ob prihodu nazaj v Evropo doživela veliko večji kulturni šok, kot sva ga ob prihodu v Maroko.

Po prečkanju meje sva se odpeljala direktno v Lidl, kjer sva se nekaterih dobrot izjemno razveselila. V Maroku je namreč hrana izjemno ugodna, a le tista, ki je proizvedena lokalno. Razni siri, piškoti, Nutella in druge evropske zadeve pa so po drugi strani zelo dragi, zato sva se jim kar izogibala. Čeprav so naju tudi evropske cene presenetile, pa sva si vseeno privoščila feto, brie, pršut, piškote, vino in pivo,…

Potem sva kupila še karte za trajekt in se odpeljala do bližnje plaže (35.899025, -5.342281), kjer smo preživeli še zadnjo noč na afriški celini. V daljavi sta naju že pozdravljala Gibraltar in španska obala, ki pa se ju nismo preveč veselili.

---

Prečkanje Gibraltarske ožine iz Ceute v Algeciras

Kot že rečeno, sva karto za trajekt kupila dan prej v bližini pristanišča. Na internetu sva prej preverila, da naj bi bile najcenejše karte za trajektno linijo Balearia, stale pa naj bi 130 €. Iz tega razloga sva prodajalcu v agenciji takoj naročila, da naj drugih trajektnih linij sploh ne gleda. Na srečo naju ni upošteval, saj je kmalu ugotovil, da se lahko z linijo Transmediteranea v Algeciras zapeljemo še 10 € ceneje, torej za 120 €. Ponudbo sva seveda z veseljem sprejela in se odločila, da se bomo na trajekt vkrcali kar ob 9. uri zjutraj (karta je namreč vezana le na dan, ne na uro). Vsa zadovoljna sva se odpeljala na bližnjo plažo, kjer pa sva si karto malce bolje ogledala. Na njej je pisalo, da je naš kamper osebno vozilo dolgo 4,8 m, čeprav sva jasno povedala, da gre za »autocaravana«. Je prišlo do pomote? Naju bodo sploh spustili na trajekt?

Naslednje jutro sva se malce zaskrbljena in precej prepričana, da se s to karto na trajekt pač ne bomo mogli vkrcati, odpeljala v pristanišče. Zaposlena se s podrobnostmi ni obremenjevala, najin sprintan list je zamenjala s pravo karto in nama z nasmehom na obrazu dvignila zapornico. Tako smo brez kakršnihkoli težav zapeljali na trajekt. Ali je šlo dejansko za napako ali pa za neka »mutna posla« nama še danes ni jasno, a naju razlog v bistvu niti ne zanima. Za 7 m kamper smo prišli zelo ugodno skozi, to pa je tudi edino, kar je važno.

Vožnja s trajektom je trajala več, kot bi morala, saj smo kakšne 30 min pluli pred španskim pristaniščem, da smo dobili dovoljenje za vplutje. Prav slabe volje zato nismo bili, saj nam je družbo delala jata delfinov. Njihovo prisotnost sva vzela za dober omen pred pristankom na evropskih tleh. Po približno 1 h in pol smo zapeljali s trajekta in še zadnjič pomahali proti Afriki.

---

Povzetek naše afriške avanture

In kako bi opisala zadnjih 5 mesecev v Maroku in 2 meseca v Mavretaniji, Senegalu in Gambiji? Afrika je čisto drug svet, zato je vse skupaj težko povzeti le v nekaj stavkih. Mogoče najbolje, da napišem, kaj vse bova zares pogrešala in česa ne.

Kaj bova pogrešala?

• Svobodo

Čeprav tudi na evropskih tleh še nikoli nisva imela težav z zloglasnim divjim kampiranjem, pa se je vseeno potrebno držati nekih pravil, na katere lahko v Afriki kar pozabiš. Ne glede na to kje si, se lahko zapelješ po kateremkoli kolovozu, se ob njem parkiraš, razkomotiš in uživaš življenje. Res sicer je, da boš deležen več obiskov domačinov, kar je včasih utrujajoče, a je vseeno občutek svobode praktično neskončen. Park4Night in ostale aplikacije kar naenkrat postanejo stvari preteklosti, saj ni bojazni, da bi ti kdo vlomil ali te pregnal. V Evropi je to drugače, saj je večina terena obdelanega, kolovozi so zaprti z verigicami, na določenih plažah pa se že pojavljajo znaki s prekrižanim avtodomom. Svobodno vandranje po neobljudenih krajih je zagotovo nekaj, po čemer se nama bo še dolgo kolcalo.

• Umirjen tempo

V Afriki vse poteka počasneje, saj se nikomur prav nikamor ne mudi. Če bi rad šel na lokalno tržnico, pač parkiraš ob robu ceste, če si želiš dobrega tagina, se ustaviš pri prvi restavraciji, kjer te preusmerijo v naslednjo, če jedi nimajo na meniju in podobno. Nihče ni živčen, nihče te ne nadira, nihče ne trobi, ker mora 2 sekundi počakati. Že v prvih dneh v Evropi sva bila deležna zahodne živčnosti, ki sva se je v teh mesecih res odvadila. Kar pozabila sva, da te na stari celini vedno nekdo opazuje, z namenom, da te »opozori« na tvoje napake. Pa zakaj se nam res zmeraj nekam mudi in zakaj moramo biti bolj papeški od samega Papeža?

• Nizke cene

Res bova pogrešala lokalne tržnice, kjer lahko nabiraš in nabiraš, pa znesek ne bo nikoli višji od 20 €. Za takšne količine hrane bi v Evropi plačala nekajkrat več, saj sta sadje in zelenjava od kmeta že ultra eko in bio specialiteta. Tudi cene hrane, kot so tagine in druge dobrote, so smešno nizke. Le kje bova v Evropi plačala 6 € za ogromno kosilo za 2 osebi? Glede na trenutne podražitve, bova verjetno v prihodnje naročila samo še vodo. Iz pipe, ne iz steklenice, da ne bo pomote.

• Prijaznost domačinov

Saj ne da smo v Evropi vsi hudobni, je pa dejstvo, da smo bolj »zategnjeni«. Da bi nekdo nekega mimoidočega povabil domov na kosilo, je res skoraj da nepredstavljivo. To se sicer tudi v Afriki ne dogaja na dnevni ravni, imaš pa vseeno vedno občutek, da si dobrodošel. Domačini ti, ko se peljejo mimo, vedno z navdušenjem pomahajo, včasih pa se celo ustavijo, saj si želijo stika z »eksotičnimi belci«. Škoda, da smo mi na takšne vrednote že čisto pozabili.

• Drugačnost

Na afriški celini je vsaka vožnja novo doživetje. Na cesti ti ves čas družbo delajo vprege oslov in konjev, pokrajina pa se večinoma od naše bistveno razlikuje. Praktično vsak km je nekaj novega in razburljivega, kar pa v Evropi ne drži. Seveda se tudi pri nas pokrajina spreminja, se pa zato kultura precej počasneje. Dejstvo je, da smo si Evropejci med seboj zelo podobni, tako da nekih kulturnih šokov ni za pričakovati, ne glede na to kam se odpraviš.

Česa ne bova pogrešala?

• Nedorečenih cen

Ja, res je fino, da so cene v večini zelo nizke, je pa stalno pogajanje za končni znesek zelo utrujajoče. Če greš na dopust za 2 tedna, se ti to zdi del avanture, na dolgi rok pa se stalnega »nategovanja« ali pa vsaj poskuse le-tega naveličaš. Življenje z vnaprej določenimi ceniki v evrih je zagotovo lažje.

• Stalnega prosjačenja

Že na turističnih delih Maroka, še sploh pa v črni Afriki, je prosjačenje domačinov vsak dan na seznamu. Ko ti na vrata stalno trkajo mimoidoči, ki so ravno v tistem trenutku postali »ekstremno žejni« in ko si vsi kar naenkrat želijo kulijev in čevljev, ti začne vse skupaj iti že milo rečeno na živce. Te države so po najinem mnenju ravno v neki čudni stopnji razvitosti, ko še niso dovolj napredne, da bi dejansko turistom prodajali drage izdelke, a vseeno vedo, da so belci tisti »tabogati«. Večinoma se sploh ne gre, da bi beračili za neke uporabne stvari, temveč je za njih to bolj igra. Zmaga tisti, ki prej popusti, pa četudi samo za kozarec vode iz najinega rezervoarja, ki sva ga napolnila na nekaj m oddaljeni vaški pipi.

• Podkupljenih policajev

S podkupninami sva se ukvarjala predvsem v Gambiji, kjer so naju namalokrat ustavili policaji in kar direktno vprašali, če imava zanje kakšno darilo. Čeprav nikoli nisva plačala ničesar, kar ni bilo potrebno, pa je vseeno vse skupaj zelo utrujajoče. Zoprniji lahko prištejemo tudi slab občutek, da se v primeru neke nesreče ali neljubega dogodka, na uradne osebe ne boš mogel zanesti.

• Potepuških kužkov

Še zadnja stvar, ki je zares ne bova pogrešala, pa so štirinožni potepuhci. Ti se nama vedno tako smilijo, zato je egoistično gledano pravo olajšanje, da se z žalostnimi prizori ne bomo več soočali. Tudi sprehodi s Šnofko bodo v Evropi spet bolj sproščeni, saj nama ne bo potrebno biti stalno pozoren, od kod se bo prikazal nov kosmatinec s pripadajočimi ranami in kožnimi boleznimi. V bistvu si svobodnega sprehoda sploh več ne predstavljava.

• Dolgotrajnih prehodov mej

Šele ko prideš na staro celino, se zaveš, kako fino je živeti v EU. Iz države v državo kar “padeš”, kar pa za afriške meje ne velja. Počasni tempo uradnikov in pregovarjanje, kaj je potrebno plačati in česa ne, je res utrujajoče.

Mislim, da sem povzela vse pluse in minuse, ki sva jih opazila v teh nekaj mesecih. Ker to pišem že po kar nekaj dneh preživetih na evropskih tleh, lahko povem, da afriški plusi v najinih očeh definitivno prevladajo minuse. Zdi se, da bo privajanje nazaj na naš način življenja trajalo še kar nekaj časa. Prav zato lahko z gotovostjo trdim, da se bomo na črno celino še vrnili.

Pa se slišimo prihodnjič…