
Povratek v Evropo in obisk Gibraltarja
Pa smo spet na stari celini! Kar težko je bilo verjeti, da smo spet na istih krajih, kjer smo preživeli prvo zimo tega popotovanja. Na jugu Španije se zato nisva imela namena prav dolgo zadrževati, saj smo vse želeno raziskali že v začetku leta 2021. Že takrat naju gosta poseljenost ni preveč navdušila, zdaj, po prihodu iz Afrike, pa še toliko manj. Tako smo obiskali le Gibraltar, ki nam je takrat zaradi koronskih ukrepov in posledično zaprte meje ušel, nato pa smo pot nadaljevali proti Sevilli in Portugalski.

Spet na isti plaži
Se kdo še spomni, da smo konec leta 2020 in začetek 2021 preživeli na plaži Torre Nueva v bližini Gibraltarja? Takrat smo lahko parkirali malce bolj »divje«, nad plažo z lepim razgledom na visoko Gibraltarsko skalo. Družbo sta nama delala popotnika z Irske, za novo leto pa so nas obiskale celo lisice. To plažo sva zato imela v lepem spominu in ker je bila zares blizu, sva se odločila, da jo spet obiščemo.
Morava reči, da sva bila neprijetno presenečena. Že tako ali tako je bil naš pristanek v Evropi kar težak. V zadnjih mesecih sva se navadila spati ob vaških kolovozih sredi ničesar, zato nama je bila že sama vožnja po španski urbanizirani obali velik šok. To sva seveda pričakovala, a naju je vseeno presenetilo dejstvo, da nad plažo Torre Nueva ni več dovoljeno spati oz. je dovoljeno le na velikem asfaltiranem parkirišču (36.207868, -5.326475). To dejstvo bi naju razžalostilo že pred več kot 3 leti, kaj šele sedaj, ko na asfaltu sploh več nisva navajena parkirati. Večer je bil še slabši od popoldneva, saj je bil ravno petek, kar je pomenilo, da so se na parkirišču zbirali tudi energični mladostniki z glasno glasbo. Ko sva po teh krajih potovala v koronskih časih, naju je doletelo veliko zoprnih omejitev, a ena je bila v najinih očeh vseeno zelo pozitivna: policijska ura. Ker so se vsi morali ob polnoči skriti v domača zavetja, žuranja in glasnega druženja ni bilo. Čeprav tistih norih časov niti najmanj ne pogrešava, pa sva si ta večer vseeno želela, da bi najstniki čimprej spokali domov. V Afriki sva na vikend večere kar pozabila, saj kot vestni muslimani alkohola ne pogledajo. No, vsaj pred očmi drugih ne.
Pa da ne bo vse tako črnogledo – naslednje jutro sva se vseeno razveselila dejstva, da smo lahko šli na brezskrben sprehod po plaži. Po dolgih mesecih naju končno ni skrbelo, da bi Šnofko napadel kak potepuški kuža. Tako je lahko brezskrbno tekala po nizki vodi in, enako kot pred 3 leti in pol, lovila svojo žogico, midva pa sva obujala spomine na začetek potovanja. Nekako kar nisva mogla doumeti, da je od takrat minilo že toliko časa, da smo vmes obkrožili celo Evropo ter del Afrike in Azije in da je to še vedno del istega potovanja. Takrat tako »zelena« in neizkušena, danes pa razvajeni tečni starini, ki se pritožujeta vsakič, ko zaslišita glasno ropotanje vrat sosednjega kombija. Zdi se, da sva se midva bolj spremenila, kot se je spremenila okolica.
Končno nam je uspelo obiskati Gibraltar
Kot že rečeno, nam tisto zimo Gibraltarja ni uspelo obiskati, saj so bile meje med državama zaprte. No, tokrat smo imeli več sreče. Definitivno smo si ogledali manj, kot bi si takrat, lahko pa vseeno rečemo, da imamo zdaj predstavo, kako to britansko čezmorsko ozemlje dejansko izgleda.
Gibraltar je močno utrjeno britansko zračno in pomorsko oporišče, ki varuje Gibraltarsko ožino, torej edini vhod v Sredozemsko morje iz Atlantskega oceana. Španiji je prav iz tega razloga ozemlje že več stoletij zelo atraktivno, zato že dolgo prihaja do napetosti z Združenim kraljestvom. Meja med Gibraltarjem in Španijo je bila od leta 1969 do 1985 celo zaprta. Na območju velikem le 6,7 km2 trenutno živi skoraj 33.000 prebivalcev, kar Gibraltar uvršča med eno najbolj gosto naseljenih območij na svetu. Uradni jezik je sicer angleščina, a je večina domačinov dvojezičnih, saj govorijo tudi špansko. Gibraltar sicer slovi predvsem po Gibraltarski skali iz jurskega apnenca visoki 426 m in berberskih makakih, ki so edine divje opice v Evropi.
Mi smo kamper parkirali na španski strani (36.155196, -5.341021) in se čez mejo podali peš. Na hitro sva pokazala potna lista (Šnofkin jih ni zanimal) in že smo hodili proti letališki stezi. V bistvu je bil najin namen videti predvsem, kako pristaja letalo, saj v tistem času dejansko zaprejo glavno cesto. Prizor naju je zanimal bistveno bolj od ostalih zanimivosti, zato sva naš prihod namerno uskladila s pristankom letala. Na žalost sva vse skupaj delno ujela le z očmi, saj sva se že prvi dan po prihodu v Evropo srečala z živčno zahodnjaško miselnostjo. Ker sva slišala, da se letalo približuje, sva se želela hitro čimbolj približati letališki stezi. Cesta je bila namreč že zaprta, turisti pa so stali kot na nekem pločniku in čakali, da bodo lahko nadaljevali pot. Gruča je izgledala enako, kot če bi stali na prehodu za pešce, saj ljudje niso niti slučajno stali v koloni. Tako se z nami, ko smo se želeli približati ograji, ni obremenjeval prav nihče, razen živčnega britanskega gospoda. Čeprav ni imel nobenega namena gledati pristanka letala, pa ga je grozno zmotilo dejstvo, da sva ga »prehitela« (še enkrat, nismo stali v koloni). Tako je Roka, ki je hodil pred mano, udaril po nahrbtniku in se za njim zadrl nekaj neprijaznih besed. Rok med hitenjem dogodka najprej sploh ni zaznal. Da je nekaj čudno, je opazil šele, ko mu midve s Šnofko nisva več sledili. Mimo tečnega gospoda si pač nisva drznili stopiti. Tako je Rok pristanek zamudil, saj se je, čeprav je že stal ob sami pristajalni pisti, vrnil po naju, v tistem času pa je letalo švignilo mimo. Tečni gospod mu je nato še enkrat povedal, da je idiot, ker se je »vrinil« mimo njega. Če slučajno že prej ni razumel. Razočarana, da sva dogodek, zaradi katerega sva prišla, zamudila, in da smo spet v neprijaznem svetu, sva nadaljevala pot proti marini.
Gibraltarsko skalo sva se odločila izpustiti, saj sva berberske makake videla nedolgo nazaj v Maroku, poleg tega pa se nama je vstopnina zdela izjemno visoka. Že za sam naravni rezervat bi morali plačati 20 € / osebo, če bi se želeli na vrh povzpeti z gondolo, pa bi bila cena 48 € / osebo. Ker najini žepi žal niso tako globoki, smo se raje odpravili na prijeten sprehod. Pot nas je najprej vodila po marini, ki naju je precej spominjala na Monako. Tak zelo urejen in luksuzni košček sveta, ki ga je zanimivo videti, a od njega tudi hitro pobegniti.
Od tod smo se nato podali v center mesta, kjer smo se sprehodili po ozkih ulicah. Presenetilo naju je, da so se povsod na pločnikih pojavljale rdeče telefonske govorilnice in tipični angleški poštni nabiralniki, po cestah pa so se vozili rdeči »double-deckerji«. Ja, ja, veva, da je to britansko ozemlje, a je bilo vseeno potrebno vse te zadeve sem pripeljati. Glede na to, da telefonskih govorilnic res nihče ne uporablja, se nama je zdelo kar malce hecno, da so to financirali samo zaradi turistov. Tako kot večina sva jih tudi midva pofotkala in se po daljšem sprehodu odpravila nazaj v naš brlog.
Pot smo v naslednjih dneh nadaljevali v smeri Seville, kjer smo za 20 € dali spolirati luči, in nato proti rdeči reki Rio Tinto. V Huelvi smo se od Španije za nekaj časa poslovili in končno prišli na Portugalsko!
Pa se slišimo prihodnjič…

