Z atlantske obale do modrega mesta Chefchaouen
Živjo! Atlantska obala nas ni posebej navdušila, zato smo jo pri Casablanci zapustili in se podali v notranjost. Pomladni Maroko je res nekaj posebnega, saj je vse tako zeleno in cvetoče, da skoraj težko verjameš, da si še vedno v Afriki. Že med vožnjo smo zelo uživali, še bolj pa nas je navdušil prvi postanek. Podali smo se namreč v Reserve naturelle de cedres, kjer živijo opice berberski makaki. Po dolgem počitku smo pot nadaljevali skozi mesto Ifrane v smeri Feza, za konec pa smo obiskali še Chefchaouen, ki slovi po modrih ulicah.
Pod cedrami v družbi opic
Reserve naturelle de cedres je sicer znan po berberskih makakih (ja, to so tiste opice, ki živijo tudi v Gibraltarju), čeprav je za najine pojme veliko več kot samo to. Opice prosto tekajo naokoli, a se večinoma zadržujejo ob glavni cesti, kjer jih hranijo domačini ter turisti. Tako jih drugje ne vidiš. Mi smo bili parkirani globoko v gozdu, tako da smo jih videli le 1x, ko smo se peš odpravili do prometne ceste. Bilo jih je kar hecno opazovati, saj so si večinoma trebile bolhe ali pa se igrale. Nekatere so si tudi kradle hrano, kar je bilo videti kar zabavno. Čeprav niso tako »agresivne« oz. drzne kot tiste v Gibraltarju, pa so vseeno kar pogumne. Midva sva se jih nekajkrat kar ustrašila, saj so želele splezati na naju. Po hitrem odmiku jim to sicer ni uspelo, a sva se vseeno držala na varni razdalji. So pa zelo vajene ljudi, saj jih stalno hranijo, tako da se jim lahko povsem približaš.
Ko smo si ogledali omenjene nagajivke, naravnega parka nismo zapustili. V prekrasnem gozdu pod cedrami smo ostali cel teden (koordinate). Tudi tokrat naju je rešil prenosni solarni panel, ki sva ga lahko po želji pomikala in tako dobila dovolj sončne energije. Ostali kombiji so morali po dnevu ali max dveh oditi, saj jim je senca dreves onemogočala želeno avtonomijo. Nam je bilo tu res všeč, saj sva po dolgih mesecih suhe pokrajine že kar pogrešala gozd. Na tem območju v bistvu sploh nisva imela občutka, da smo še vedno v Maroku.
Na tem mestu smo bili ravno tisti teden, ko se je končal ramadan, torej enomesečni post. To je čas, ko Muslimani na veliko praznujejo oz. jejo. Kdo pa ne bi po tako dolgem hiranju??? Konec tedna so se zato na bližnjih jasah zbirali domačini in piknikovali. Neka družina se je svoje dobrote odločila tudi deliti, saj so nama prinesli velikanski krožnik kuskusa z zelenjavo (+ 2 žlici). Bila sva povsem navdušena in zares hvaležna, da so nama ponudili svoj obrok. Ravno tisti dan sva sicer tudi midva pripravljala okusno kosilo, saj sva na kurišču kuhala »tenstan« krompir. Ker ga ne pripravljava praktično nikoli, morda 1x na leto, nama je bilo potem kar malo žal, da sva imela kar naenkrat 2 kosili. Toliko hrane nisva bila sama niti slučajno sposobna pojesti, zato sva se večini najinega krompirja odpovedala in ga skupaj z jajci na oko nesla prijazni maroški družini. Tako je prišlo do prave kulturne izmenjave, saj sva midva uživala v tipični maroški jedi, oni pa v slovenski.
Smo v Maroku ali v Švici?
Ifrane je zelo hecno mesto, saj niti najmanj ne spominja na preostali Maroko. Ker leži 1.650 m nad morjem, ima tak gorski pridih, morda celo švicarski. No, tako ga vsaj oglašujejo, v realnosti je seveda daleč od omenjene alpske države. Morda nanjo spominja le njegova arhitektura, ki je neverjetno urejena za maroške razmere. Vse hiše so si zelo podobne – imajo špičaste strehe, kar je na afriškem kontinentu izjemna redkost. Tu lahko namreč pozimi zapade kar veliko snega, kar dokazujejo tudi zapornice v bližini mesta. Cesta je v primeru snežnih razmer celo zaprta.
Mi si mesta nismo posebej ogledovali, smo pa se zapeljali skozi mestno središče in se čudili kar skozi okno.
Spet na servisu
Pot smo nato nadaljevali v smeri Feza, kjer smo se ustavili v avtomehanični delavnici. Ker nas v kratkem čaka tehnični pregled in ker smo od zadnje menjave olja naredili že kar veliko km, sva se odločila, da redni servis opravimo kar v Maroku, kjer je vse bistveno ceneje kot na stari celini. Prijazni mehaniki so se nam takoj posvetili in najprej zamenjali olje ter oljni, zračni in naftni filter. Ker sva vse imela s seboj, so računali samo 2 h dela, kar naju je stalo smešnih 10 €. Ko so to uredili, sva jih prosila še, da pregledajo podvozje, če je vse ok in nastavijo ročno zavoro, ki je že precej slabo držala. Dela so se lotili zelo resno, saj so odmontirali obe zadnji gumi in res temeljito očistili zavore, kasneje pa so uredili še ročno zajlo. Za to so potrebovali še dodatni 2 h, kar naju je stalo dodatnih 20 €. Za 4 h dela z vključeno prijaznostjo, skuhanim čajem in ponujenimi piškoti, sva torej plačala 30 €. Bi bilo fino, da bi bile takšne cene tudi v sanjski EU, kajne?
Počitek v družbi želv in žab
Kot sem že napisala, sva se pomladno obarvane pokrajine zelo razveselila. Ko sva našla zares perfekten prostor (koordinate) v luštni dolini, se od nje kar nisva mogla posloviti. Parkirani smo bili v senci velikega drevesa, nekaj m stran pa je žuborela izjemno čista reka. V bistvu smo imeli zraven kamperja svoj privat tolmunček, kjer so nam družbo delale številne želve in glasne žabe. Rekla bi, da je bilo to eno lepših mest za prenočevanje v Maroku, če ne kar na sploh, tako da se bomo sem zagotovo še kdaj vrnili. Reka je imela kakšnih 20 °C, tako da smo se lahko po prijetnem sončenjem tudi ohladili in čofotali. Ko bi le bilo več takih kotičkov tudi v Evropi…
Po modrih ulicah Chefchaouena
Če se spomnite, smo se na poti proti jugu izogibali večjim mestom, tako da smo tudi sloviti Chefchaouen izpustili. Če vam povem po pravici, se nama ga tudi sedaj niti najmanj ni ljubilo obiskati, a ker je res nekaj posebnega, sva se vseeno odločila za hiter postanek. Parkirali smo na parkirišču blizu medine (35.165901, -526207, 20 MAD / 1,85 € / cel dan) in se peš odpravili v mestno središče.
Chefchaouen slovi po prekrasnih modrih ulicah. Najbolj verjetna teorija, zakaj so jih pobarvali v takšne odtenke, je, da so s takšnim početjem pričeli Judje po 2. svetovni vojni. Ko so ljudje bežali pred nacističnim preganjanjem, so stene, tla in stopnice določenega predela medine prebarvali v nebeško modro barvo, ki je povezovala mesto z nebesi in Bogom. Drugi deli medine so do približno 40 let nazaj ostali beli, a so jih kasneje zaradi estetskih in predvsem turističnih razlogov prav tako pobarvali v modre odtenke.
Definitivno je mestece nekaj posebnega in se od drugih maroških naselij zelo razlikuje. Stojnice s spominki, kjer prodajajo vse mogoče barvite stvari, mački, ki se sprehajajo skoraj povsod, in ozke modre ulice so tisto, kar privlači ogromno turistov. Tudi midva nisva bila izjema in tudi nama je bil postanek všeč, a vseeno ne bi rekla, da je to prva točka, ki bi jo priporočala nekomu, ki obišče Maroko. Mesta naju res vedno manj navdušujejo, tako da v bistvu že veliko pove, da nisva pobegnila v prvih 15 min. Še več! V neki restavraciji sva si celo privoščila piščančji tagine in piščančji kus kus, ker sva vedela, da se naši dnevi na afriški celini odštevajo.
To je bil namreč naš zadnji ogled v Maroku. Že čez nekaj dni smo se morali posloviti, a o celotni afriški izkušnji in ponovni evropizaciji več napišem v naslednji objavi.
Pa se slišimo prihodnjič…
