Afrika, prihajamo!

Juhuhu, končno smo prispeli na črno celino! No, ampak preden napišem, kaj vse se nam je že zgodilo, naj povem vse o mini potovanju od Genove do Tangierja. Verjamem, da bodo info marsikomu prišle prav, sploh tistim, ki potujejo s štirinožnim prijateljem.

---

Zakaj smo se sploh odločili odpluti iz Genove, ne iz Algeciriasa?

Razloga za to sta 2. Prvi je, da smo želeli preživeti bolj počasno poletje v Alpah in ne neprestano hiteti proti jugu. Če bi v Maroko odpluli iz Algeciriasa, bi morali francoske gore zapustiti že precej prej, poleg tega pa bi se morali voziti po krajih, ki smo jih že prepotovali. Morava priznati, da naju je že pred 3 leti (ojoj, je res že tako dolgo, odkar smo odšli iz Slovenije?!) motilo preveliko število avtodomov na španski obali. Čeprav smo bili takrat sredi pandemije, ko je bilo kamperistov občutno manj, pa smo se vseeno na vseh plažah znašli v gruči hiš na kolesih. Takrat se nama to ni zdelo nič tako zelo groznega, zdaj, ko sva vajena malo bolj »divjih« krajev, pa se kar malo naježiva. Tudi prostori za prenočevanje naju niso tako navdušili kot npr. v Grčiji, zato sva se z lahkoto odpovedala ponovnemu potovanju proti jugu Španije.

Drugi razlog pa je ugodna cena. Za 7 – 8 m dolg kamper, naju, Šnofko (torej doplačilo za psa) in kabino, v kateri je lahko pes, sva plačala 620 €. Za 52 urno vožnjo se nama je to zdelo hudo poceni, sploh, ker bi za vožnjo do juga Španije in trajekt iz Algeciriasa plačala praktično isto ceno. Razlika bi bila le v tem, da bi v drugem primeru prišli v Maroko že pošteno utrujeni, česar pa si res nismo želeli. Karto sva sicer kupila sredi avgusta, torej mesec in pol pred samo plovbo. Takrat so se za last minute termine in bolj oddaljene termine (od novembra naprej) cene gibale tudi okoli 1.000 €, tako kot da se lahko samo zahvaliva prijatelju, ki nama je svetoval, kdaj približno naj si začneva ogledovati vozovnice.

---

Še malo pa bomo izpluli!

Na karti je pisalo, da se moramo v luki zglasiti že ob 12ih, čeprav naj bi trajekt izplul šele ob 17ih. To se nama je zdelo kar zgodaj, a sva vseeno imela namen vsaj približno upoštevati navodila. Tako smo se zjutraj odpeljali iz 30 km oddaljene vasi, kjer smo prenočili, po obalni cesti proti Genovi. Vreme nam ni bilo niti najmanj naklonjeno – deževalo je kot iz škafa, občasno pa je po brlogu začela ropotati celo sodra. Očitno je bil res že čas, da odletimo v toplejše kraje. Tako kot se to rado zgodi sredi Ljubljane, je nevihtno vreme ustavilo tudi promet na italijanski rivieri, zato smo v Genovo prispeli šele ob 13h. Na srečo se nisva prav dosti sekirala, saj naju prav nihče ni grdo gledal. Po žigosanju kart so naju napotili na konec ene izmed številnih vrst vozil, ki so že čakala pred trajektom. Očitno sva res prispela med zadnjimi, čeprav ne bi bilo prav nič narobe, če bi se v vrsto postavili šele 1h pred vkrcanjem.

Med čakanjem smo se spoznali z nekaj ostalimi nomadskimi popotniki, ki so nama povedali, da morava v bližnji stavbi urediti dokumente. Na to naju na check-inu ni nihče opozoril, kar naju je kar presenetilo. Tako smo se peš postavili v vrsto za Evropejce (za Maročane je bila precej daljša) in na hitro pokazali potni list. No, midva sva ga, Šnofkin ni nikogar zanimal, čeprav je sedela poleg naju na povodcu.

---

Uf, 50 urna plovba se bo zagotovo vlekla…

Ne boste verjeli, ampak 2 dnevna plovba do Maroka je minila, kot bi mignil! Na trajekt sva prišla natovorjena kot dva osla, saj sva s seboj vzela vse mogoče, da ne bi bili lačni ter da nama ne bi bilo dolgčas. Vsi pripomočki, vključno z računalnikom in križankami, so ostali zapakirani v nahrbtniku, saj smo imeli ves čas nekaj za opraviti. V bistvu smo celotno plovbo prav uživali.

Kamper smo zapeljali na deck D ter se po stopnicah vzpeli za 2 nadstropji, kjer smo dobili kartico za našo kabino. Slednja se je, tako kot ostale pasje kabine, nahajala v 7. nadstropju, torej v istem nadstropju kot zunanja paluba. V majhni sobici, v kateri so se skrivale 4 postelje in kopalnica, smo odložili svoje stvari in takoj odhiteli na palubo.

Ker smo želeli pomahati Genovi v slovo, smo ob ograji vzhičeno čakali, da bomo končno izpluli. Čeprav bi se morali od pomola odmakniti že ob 17ih, pa smo proti zahodu odpluli eno uro kasneje. Sonce je mesto že obarvalo v oranžne odtenke, tako da je bilo slovo od Evrope kar poetično. Po izplutju smo do večera posedali na palubi in se popolnoma utrujeni že dokaj zgodaj odpravili spat.

No, v bistvu je bilo pravo slovo od Evrope šele naslednji dan, saj smo okoli poldneva prispeli v Barcelono, kjer se je izkrcalo kar precejšnje število vozil. V bistvu je trajekt zapustila večina vkrcanih avtodomov, kar naju je kar presenetilo. Tudi psov na poti do Maroka ni bilo več veliko – Šnofki sta družbo delala le 2 kosmatinca. Postanek je sicer trajal le približno 3 ure, tako da smo se že v zgodnjih popoldanskih urah pomikali naprej proti ciljni destinaciji. V tem času smo sicer imeli omogočen dostop do naših vozil, kar je dobra novica za vse tiste malo bolj pozabljive.

Še pred postankom v Barceloni sva se sprehodila do glavnega salona, kjer sva uredila vse dokumente – maroška policija nama je poštempljala potni list, carinik pa nama je izročil majhen listek, ki je v resnici uvozni dokument za vozilo. To je zelo pohitrilo celotno proceduro v Maroku.

Naslednji dan je minil precej podobno kot prvi – malo sva počivala v kabini, malo na palubi, malo pa sva se sprehodila po notranjosti trajekta. Slednje ni trajalo prav dolgo časa, saj psom vstop v spodnja nadstropja ni dovoljen. Tako sva Šnofko za nekaj časa pustila v kabini, kjer je bila najbolj sproščena. Večinoma smo sicer bili skupaj, predvsem na palubi, kjer kužki opravijo svoje potrebe. V kabino smo se vrnili le, ko smo postali utrujeni in ko smo postali lačni. Ker najini žepi niso prav globoki in ker niti približno nisva pripravljena plačati vrtoglavih vsot v trajektni restavraciji, sva  s seboj prinesla električni grelnik vode. Tako sva si kar v kabini za kosilo skuhala kus kus, za zajtrk pa kavo in čaj. Na trajektu nisva zapravila niti centa.

V zgodnjih popoldanskih urah smo že zapluli v Gibraltarsko ožino, kjer smo na eni strani opazovali špičasto skalnato silhueto Gibraltarja, na drugi pa že gorat Maroko. Oh, pred 2 leti in pol, ko smo se sprehajali po plaži v Tarifi, si res nisva mislila, da ga bova še na tem potovanju videla tako od blizu. Popolnoma neučakani smo tako spakirali svoje nahrbtnike in čakali, da ura odbije 19., ko naj bi pristali v Tangier Med. Ladjar je namreč na mirnem morju kar pohitel, saj smo namesto 52,5 h pluli le 49 h.

---

Še nekaj uporabnih informacij…

• Voda na trajektu je zelo klorirana, zato s seboj prinesite svojo
• Kabina je majhna in čista, zato lahko brez težav uporabljate njihovo posteljnino in brisače
• Midva sva imela s seboj majhne podloge za sedenje, saj so klopi na palubi zelo slane in sajaste
• Ne pozabite prometne in potnih listov, saj jih boste potrebovali pri urejanju dokumentov na trajektu

---

Končno na afriških tleh!

Takoj, ko so nas spustili do svojih vozil, se je na trajektu začel prometni kaos. Vsi Maročani, ki so na strehah vozili pol Evrope, so se začeli drenjati in prehitevati ter voziti vzvratno, da bi le prvi prišli do izhoda. Naju je celotna situacija kar zabavala, ker se nama ni nikamor mudilo. Počasi sva se tudi midva priključila noremu toku in mentalno že preklopila na afriški promet. Maročan, ki je potoval z avtodomom, naju je vzel pod okrilje in blokiral avtomobile, da sva lahko hitreje zapeljala s trajekta. Prijazen odnos naju je že takoj navdušil.

Na maroških tleh je vse minilo po zelo hitrem postopku. Ker smo vso dokumentacijo uredili že na ladji, so le zelo na hitro pokukali v najina potna lista, preverili pa so tudi listek za vozilo (uvozni dokument). Čeprav je Šnofka nalajala carinika, njenega potnega lista niso zahtevali. Kot vedno do sedaj se je izkazalo, da jih izven Evrope hišni ljubljenčki niti najmanj ne ganejo. Potni list z vpisanim cepljenjem proti steklini in titer testom je potreben le ob vstopu nazaj v Evropo. Tako nam je v manj kot pol ure policaj z nasmehom na obrazu zaželel srečno pot. Prav daleč se sicer nismo odpeljali, saj smo prespali kar na parkirišču v pristanišču.

Zdaj pa novim dogodivščinam naproti! Čeprav smo doživeli že kar nekaj lepega, pa bom te izkušnje prihranila za naslednjo objavo.

Pa se slišimo prihodnjič…