Zaključek in povzetek potepanja po Alpah

Pa je prišel čas, da se poslovimo od pohodniškega poletja v italijanskih in francoskih Alpah. Kaj nam je bilo najbolj všeč in kako smo se imeli, napišem v nadaljevanju, najprej pa še nekaj utrinkov, kje smo se potepali pred slovesom.

---

Pohod na Col de Vars (2.108 m)

Krožna pot:

 ➡ 7,5 km

 ⬆ 300 m

 ⏱ 2,5 h

Komoot plan poti

Za zadnji pohod ali bolje rečeno daljši sprehod smo izbrali prelaz Vars. Parkirali smo na velikem parkirišču malo pod vrhom (44.566396, 6.685171) in se v zelo vročem dnevu povzpeli na travnato planoto nad nami. Res naju je presenetilo, da je bilo še septembra na 2.100 m preko 30 stopinj, zato se nam ni zdelo smiselno, da bi »rinili« kam višje.

Kljub vročini smo prav uživali. Do samega vrha prelaza smo se počasi vzpenjali blizu ceste, kjer nam je družbo delalo ogromno svizcev. Cele družine so tekle po požgani travi in na dveh nogah opazovale, kje se nahajamo. V mislih sva se od njih že malo poslavljala, saj sva vedela, da jih mogoče vidimo zadnjič, preden se odpravimo v Afriko.

Nad prelazom pa smo se povzpeli malce višje, na travnato planoto, od koder smo se počasi spustili nazaj proti brlogu. Kljub temu, da se prelaz ne nahaja več v tistem najvišjem in najlepšem delu Alp, pa smo vseeno uspeli občudovati osupljive skalnate stene nad nami. Z lepimi razgledi na več 3 tisočakov smo se tako vrnili v kamper in obujali spomine na preteklo poletje.

---

Zadnji prelaz v Franciji – Col de la Bonette (2.715 m)

V naslednjih dneh smo se nato povzpeli še na zadnji prelaz v Franciji – Col de la Bonette. Žal nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, saj je bilo povsem oblačno, a je bila vožnja vseeno zelo zanimiva. Rumena trava in gola skalnata pokrajina je izgledala prav »surovo« in nezemeljsko. Imela sva občutek, kot da se vozimo po Luni. Da smo še vedno na domači »kugli« so naju opominjali le svizci, ki so se na vsake nekaj 100 m pokazali ob cesti. Tukaj sva se od njih zares poslovila in jim zaželela dobro zimsko spanje.

Prelaz Bonette je sicer nekaj posebnega tudi zato, ker se lahko povzpnemo višje od samega prelaza. Francozi ne bi bili Francozi, če ne bi želeli biti v nečem najboljši, zato so zgradili cesto, ki obkroži bližnji vrh Bonette. Ker se med vožnjo povzpnemo kar na 2.802 m, je to najvišja asfaltirana cesta v Franciji in najvišja asfaltirana cesta v Alpah, ki se ne konča, temveč nas pripelje na drugo stran prelaza. Drugega namena omenjena krožna cesta nima, kar se nama je zdelo kar malo smešno.

---

Adijo Francija, živjo Italija! – Col de la Lombarde (2.350 m)

V celem poletju nismo imeli tako slabega vremena, kot je bilo, ko smo zapustili Francijo. V deževnem in sivem ozračju smo se tako počasi povzpeli na prelaz Lombarde, preko katerega poteka meja med državama. Na vrhu smo se ustavili le za nekaj sekund, saj je tako močno pihalo in deževalo, da se je kamper pošteno zibal sem in tja. Tudi vožnja navzdol je bila kar malo adrenalinska, saj se je ozka asfaltirana cesta skoraj spremenila v deročo reko. Ker ni narejenih kanalov za meteorno vodo, je le-ta tekla skupaj z nami po cesti navzdol. Tako se nama je zdelo, da še Alpe jokajo za nami, ker jih po 3 mesecih končno zapuščamo.

---

Tako, s tem se je naša poletna avantura zaključila. Vse skupaj smo 1 mesec preživeli v Italiji in 2 v Franciji, v tem času pa smo se odpravili na 25 pohodov. Prehodili smo približno 280 km, premagali skoraj 11.700 m višinske razlike in se skupno rekreirali kar 100 ur. Na pohodih smo sicer najbolj uživali v dolini Aosta in v okolici Chamonixa, kjer so nas očarali visoki zasneženi vršaci. Skratka, bilo je res lepo poletje. Glede na to, da smo res veliko hodili, si upava trditi, da je bilo to najlepše poletje v Šnofkinem življenju. Toliko zaporednih pohodov ne vem, če ji bova še kdaj uspela omogočiti. Tudi midva sva zelo uživala, čeprav bi bilo najino navdušenje še večje, če bi bilo malo manj kamperjev. Alpe so res raj za pohodništvo, a malo manj za odkrivanje skritih kotičkov. Čeprav smo, tako kot že skoraj 3 leta na poti, ves čas spali na divje, pa smo našli le nekaj res lepih prostorov za prenočevanje. Avtodomov je za najin okus enostavno preveč, zato praktično nikjer nismo bili sami. Včasih smo morali prenočiti z več 10 kamperji, kar nama ni bilo preveč všeč, a druge izbire žal nismo imeli. Na  vseh kolovozih ali manjših cesticah, kamor bi se v drugih državah z veseljem umaknila, je v Franciji dovoljena vožnja le lokalnemu prometu. Morda smo prav zato tako nestrpni pred našim odhodom v Maroko. Res se ga že zelo veselimo in upamo, da bomo potešili vse avanturistične želje.

Pa se slišimo prihodnjič…