Od jezera Annecy preko prelazov proti jugu
Živjo! Se spomnite, ko je še nedolgo nazaj prebivalce švicarskih in francoskih Alp presenetil sneg? Nas sicer ni ujel, čeprav smo bili le 20 km oddaljeni od vasi, kjer je zapadlo tudi 10 cm. Prav to je razlog, zakaj smo se malo podvizali in malo bolj pohiteli proti jugu. Preko prelazov Col du Galbier, Col du Granon in Col d’Izoard smo z ogromno postanki prispeli do čisto pravih brezplačnih termalnih vrelcev.
Pohod do Refuge de Terre Rouge (2.182 m)
Krožna pot:
➡ 12 km
⬆ 530 m
⏱ 4,5 h
Po vročinskem valu, ki smo ga doživeli pri Annecyju, se je vreme kar poslabšalo. Temperature so padle, bilo je oblačno in deževno, vrhove pa je pobelil sneg. Tako smo čas izkoristili za vožnjo in se prvi dan lepega vremena odpravili na pohod po prekrasni pokrajini. Popoldne smo prispeli v vasico Valmeinier (45.1720055, 6.4894371), ki je pozimi manjše smučarsko središče, zjutraj pa smo se podali do koče Terre Rouge.
Dan je bil res nepozaben, saj je bilo ozračje po nekaj dnevnem deževju res čisto, zato se nam je zdelo, da bi lahko zasnežene vršace dosegli že po nekaj minutah hoje. No, v resnici niti pri koči nismo dosegli snega, čeprav smo bili že skoraj na meji. Na začetku nas je pot vodila po makadamski poti, potem se je vzpela skozi gozd, dokler nismo hodili po čudoviti planoti. Razgled je bil fantastičen, temperatura pa ravno pravšnja, saj končno ni bilo več vroče. Čeprav smo se ves čas zelo počasi vzpenjali, pa smo med občudovanjem narave zares uživali.
Malo pred kočo se je pot položila in kar naenkrat so nas obdajali zasneženi hribi s prav vseh strani. Med hojo po planoti smo zares občutili, da se poletje zaključuje ter da zima že trka na vrata, saj je bila trava bolj rumena kot zelena, zrak pa je bil občutno hladnejši.
Pred mostičkom, ki ga je potrebno prečkati, da bi dosegli kočo, smo se ulegli na travo, pojedli malico ter se nastavljali sončnim žarkom. Ob žuborenju reke sva celo malo zadremala, dokler naju ni Šnofka prebudila s svojim laježem, da se v daljavi oglašajo svizci. Kar malce s težkim srcem smo se počasi vrnili po drugi strani reke nazaj v dolino.
Mimo številnih luškanih leseno-kamnitih hišic, ki so naju povsem navdušile, smo se počasi vrnili v vedno toplejše ozračje. Ta pohod naju je res navdušil, zato bi vam ga res priporočala. Je pa seveda možno, da nama je bil tako všeč ravno zaradi pobeljenih vrhov, ki so v močnem soncu kar žareli.
Pohod do 4 jezer
Krožna pot:
➡ 12 km
⬆ 650 m
⏱ 5 h
Čeprav sva mislila, da naju po opisanem pohodu več nič ne more tako navdušiti, pa je naslednja avantura zares še presegla naša pričakovanja. Pohod 4 jezer bi uvrstila med top 3 pohode letošnjega poletja, saj naju je pokrajina, ki je zelo spominjala na Dolomite, povsem prevzela.
Do izhodišča smo se spet pripeljali v popoldanskih urah ter parkirali ob cesti (45.088124, 6.435732), tik preden se cesta vzpne do prelaza Galbier. Čeprav je bilo kar veliko prometa in nič mobilnega signala, druge izbire žal nisva imela, saj so vsa parkirišča preveč visela, da bi lahko tam prespala. Že zvečer sva opazovala rdeče obarvane skale nad nami in že komaj čakala prigode naslednjega dne.
Ko se je sonce pokazalo izza vršacev, smo hitro napakirali nahrbtnike in se podali na pot. Dobra volja se je sicer hitro spremenila v rahlo napetost, saj smo že po nekaj 100 m prišli do table, na kateri je bilo opozorilo za pastirske pse. Ker je pisalo, da so psi naučeni braniti svojo čredo in da se moraš, če jih srečaš, najprej ustaviti, da te preučijo, se s Šnofko na povodcu nisva počutila ravno sproščeno. Vseeno smo nadaljevali pot, midva pa sva si potihem želela, da do bližnjega srečanja ne bi prišlo. Ne dolgo po tem sva se precej sprostila, saj sva videla, da je ogromna čreda ovc v veliki ogradi. Menda so potem tudi psi, kajne? Žal se je kmalu izkazalo, da so bila najina predvidevanja napačna, saj sva med hojo po pobočju nad ogrado zagledala velikega belega ovčarja, ki je pobegnil iz ograde. Na srečo se je izkazalo, da ni tekel k nam, temveč k paru, ki je s svojim psom hodil kakšnih 50 m za nami. Mi smo hitro odkorakali naprej in le od daleč opazovali, kaj se bo zgodilo. Kljub temu, da se je pes pred njimi ustavil in le lajal, pa verjetno ni bilo niti najmanj prijetno biti v vlogi plena.
Kakorkoli že, pot se je po strmem vzponu malce položila in, če je bilo to sploh še mogoče, je postajalo vse lepše in lepše. Pred nami so se dvigale špičaste skale, jutranja svetloba je lepo obarvala vršace za nami, povsod naokoli pa so se slišali žvižgi svizcev, ki so kukali iz visoke trave.
Steza se je nato priključila makadamski cesti, ki je bila seveda zgrajena za vojaške namene. Mimo kasarn, za katere sva imela občutek, da občasno se obratujejo, smo se povzpeli nad snežno mejo. Le nekaj dni nazaj je moralo biti tukaj kar precej snega, sedaj pa so ostale le še velike bele zaplate. Celotna atmosfera je bila res neverjetna, zato sva na sedlu nad kasarnami naredila verjetno kakšnih 1000 fotk. Niti sanjalo se nama ni, da najlepše šele prihaja…
Takoj, ko sva se ozrla na drugo stran sedla, sva ostala odprtih ust. »Dolina« z 2 jezercema Lac du Grand Ban in Lac Rond je bila prav tako prekrita z velikimi belimi zaplatami. Glede na to, da smo v Alpah že skoraj 3 mesece in da si marsikdaj rečeva: »Ja, saj je lepo, ampak ni nič novega.« nama res lahko verjamete, da je ta košček sveta vreden ogleda. Ob sprehodu mimo jezer sva bila res vesela, da sva se odločila preživeti poletje v francoskih Alpah, kljub temu, da naju včasih jezi preveliko število avtodomov. Brez pretiravanja so bili to trenutki, ko si zares vesel, da si živ.
Preden smo ob jezeru Rond pomalcali in si malo odpočili, pa smo se sprehodili še do jezera Lac de la Clarée, ki pa naju ni tako presunil. Tako smo se takoj vrnili v zasneženo pokrajino in se čudili neverjetnem odsevu gora na morski gladini.
Tudi pot nazaj do kamperja nas ni razočarala. Za razliko od ostalih, ki so se vrnili po isti poti, kot so prišli, smo se mi podali po drugi strani obeh jezer preko prelaza Col des Cerces (2,574 m). To je bila najvišja točka poti, zato je bilo prav tukaj snega največ. A brez skrbi, nismo se izpostavljali nevarnih situacijam, saj je bila pot večinoma že kopna, nekaj zaplat pa je ostalo le na položnih delih. Ker sva vedela, da bo od tu sledil le še spust, sva se kar s težkim srcem poslovila od bele prevleke. No, ne le midva, tudi Šnofka, ki je tako norela in se z glavo v snegu in ritjo v zraku dričala med ledenimi kristalčki, da ji je jezik visel do tal. Takšno veselje je kar težko opisati.
Pod odhodu s prelaza smo že kmalu zagledali zadnje jezero na naši poti – Lac des Cerces, kjer pa je bilo tudi največ ljudi. Veliko pohodnikov je namreč prišlo le do tu, čeprav je bilo to jezero v resnici najmanj impresivno od vseh. Kljub temu smo kotanjo, ki se nahaja na velikem travnatem platoju, za njo pa se dvigajo navpične stene, fotografirali z vseh strani. Prav veliko dlje se tu nismo zadrževali, temveč smo se počasi vrnili proti našem brlogu.
Pred vrnitvijo domov smo sicer postali spet malo živčni, saj smo ogromno čredo ovc, ki je bila zjutraj v ogradi, sedaj zagledali na dnu doline, a je bila na srečo od nas precej oddaljena. Z varne razdalje je bilo tako prav zanimivo opazovati borderskega ovčarja, ki je z enim samim pogledom pregnal več ovc od ostalih 6 čuvajskih psov skupaj. Tako velike črede sicer še nikoli nisva videla, kar naju je kar presenetilo. Polni lepih spominov in novih vtisov smo se tako vrnili v brlog in že takoj nadaljevali pot naprej proti jugu.
Col du Galbier (2.642 m)
Po osvežujočem tuširanju smo se spet usedli za volan in se povzpeli po cesti, ki se je strmo vzpenjala direktno nad našim brlogom. Nekaj, kar naju čudi že celotno poletje, je to, da Francozi res niso pristaši zaščitnih ograj. Pri nas je zavarovana celo cesta na Pokljuko, kjer v najslabšem primeru zletiš v gozd, tukaj pa, čeprav bi zletel direktno v prepad, o kakšnihkoli stebričkih ali celo ograji ni ne duha ne sluha. Kljub temu, da je cesta zelo široka, tako da s srečevanjem ni nobenih težav, pa je vseeno mogoče ne bi svetovala nekomu, ki nad vožnjo v bližini prepadnih sten ni navdušen.
Strm del sicer ni ekstremno dolg, saj se cesta kmalu položi in se nato po planoti počasi vzpenja do najvišjega dela – prelaza Galbier (2.642 m). Midva sva se na vrhu ustavila le za hitro fotografijo, nato pa nadaljevala pot, saj je bila na prelazu kar velika gneča. Pred napisom se je seveda fotografiralo nešteto kolesarjev, katerih volje in truda ne bom nikoli razumela. Vsa čast tistemu, ki brez motorja na dveh kolesih prileze na takšno višino.
Mi smo se nato odpeljali naprej do precej nižjega prelaza Col du Lautaret (2.057 m), kjer smo na velikem platoju tudi prespali. Vse skupaj nas je bilo kakšnih 30 avtodomov, kar se nama je zdelo, kot da spiva v mravljišču, a je bil vseeno jutranji sprehod na sosednji hribček zelo lep.
Col du Granon (2.404 m)
Prelazov v francoskih Alpah res ne manjka, zato nas je pot spet vodila sprva navzdol, nato pa spet navzgor na višino preko 2.400 m. Med vožnjo sva se počutila skoraj kot doma, saj je bilo na cesti nešteto napisov »Roglič« ali kaj temu podobnega. Prav tu je namreč lani potekal Tour de France, zato so bile bele črke še vedno jasno vidne. Slovenci smo očitno res dobri navijači, saj o drugih tekmovalcih skoraj da ni bilo ne duha ne sluha. O cesti moram povedati tudi, da je precej ozka, zato je srečevanje (sploh z ljudmi, ki se z majhnim avtomobilom ustavijo na sredini ceste in čakajo, kaj se bo zgodilo) lahko kar zoprno. Ker spet ni nobenih ograj, bi vam svetovala, da se proti vrhu odpravite zjutraj oz. v dopoldanskih urah. Midva na to nisva pomislila in se začela vzpenjati šele popoldne, ko so se pohodniki že vračali domov, zato je prišlo do kar velikega števila srečevanj. Vozniki Audijev in BMW-jev so naju seveda sploh preklinjali, saj je tako nobel avta preveč škoda, da bi se umaknili na bankino.
Na vrhu smo prenočili na spodnjem parkirišču (44.961453, 6.610099), kjer nas je ravno med sončnim zahodom obiskala velika čreda ovc. Že teh sva se kar razveselila, še bolj pa bele velikanke, ki jih je čuvala. Ker je bila Šnofka na varnem v brlogu, sva bila povsem pomirjena in jo z veseljem poklicala k sebi. Takoj je veselo pritekala in se usedla zraven naju. Božanja glave se je sicer kmalu naveličala, zato se je že po nekaj minutah vrgla na hrbet in nastavila še trebuh. Če sva prav »zgooglala« so ti pastirski psi, ki sva jih srečala povsod v Alpah, pasme pirenejski planinski pes, ki že več 1000 let čuvajo svojo čredo. So prekrasni velikani, ki so v resnici zelo nežni in prijazni. Midva sva na vse pretege upala, da se bo kužika naslednji večer vrnila, a je žal nisva več videla.
Pohod do jezera Cristol (2.337 m)
Krožna pot:
➡ 14 km
⬆ 530 m
⏱ 4,5 h
Iz omenjenega parkirišča smo se zjutraj odpravili na nov pohod. Najprej smo se dvignili do zgornjega parkirišča, nato pa po res sušni in skalnati pokrajini nadaljevali pot do prelaza Col du l’Oule (2.546 m). Če sva se pri 4 jezerih počutila kot v Dolomitih, pa sva se tukaj kot v Armeniji na meji z Azerbajdžanom. Čeprav smo bili skoraj praktično na enaki višini, pa tukaj o snegu ni bilo ne duha ne sluha. Celotna pokrajina je bila bolj podobna planoti na Marsu, kot planoti na Zemlji.
Po prvem manjšem vzponu smo se nato spustili do jezerc Grand lac de l’Oule in Lac la Barre, ki naju nista ekstremno navdušila. Zato smo kar hitro nadaljevali pot naprej. Ker smo se spuščali, se je pokrajina začela vidno spreminjati. Iz sušnega skalnatega niča se je pretvorila v čudovit redek macesnov gozd, ki naju je zelo navdušil. Omeniti je potrebno, da je bil spet nov vročinski val, zato je bila temperatura zagotovo višja od 30 °C. Senca dišečih dreves je bila posledično zelo zaželjena, zaradi zvoka čričkov pa sva se počutila skoraj kot na morju.
Tako smo v prijetnem vzdušju že kmalu prispeli do najnižjega dela poti, kjer se je razprl pogled na dolino in vas pod nami ter špičaste vrhove nad njima. Vidljivost je bila spet odlična, zato je bil prizor res lep.
Pot smo nato nadaljevali najprej skozi gozd, nato pa po goli travnati pokrajini do jezera Lac de Cristol, kjer smo si odpočili in pomalicali. Ker smo se do tu v vročini ves čas vzpenjali, sva takoj namočila noge v temno, za kopanje ne preveč vabljivo jezero. Sence tu žal nisva našla, a je veter vseeno poskrbel, da se nismo povsem skuhali. Če ne bi bilo tako peklensko vroče, bi imela ta pohod v veliko lepšem spominu, saj je bila pokrajina ob jezeru prav lepa.
Na žalost se je že kmalu spet spremenila v skalnato pustinjo. Mimo še enega manjšega jezerca smo se tako preko puste in precej sive pokrajine vrnili povzpeli najprej do makadamske ceste, nato pa se po njej sprehodili do izhodišča.
Col d’Izoard (2.360 m)
Ker se obdobje lepega vremena kar ni končalo, smo že kmalu spet prispeli na nov prelaz. Čeprav tudi tukaj ni zaščitnih ograj, pa niti nismo potrebne, saj se cesta lepo vijugasto počasi povzpne na sam vrh. Prav zato vam svetujeva, da na prelazu, kljub gneči, parkirate, ter se peš odpravite do bližnje razgledne točke. Razgled na prevoženo pot in gorsko pokrajino je čudovit, tako da je super fotka zagotovljena.
Pohod do jezera Roue (1.850 m)
Krožna pot:
➡ 11 km
⬆ 380 m
⏱ 3 h
Zadnji pohod pa je bil čudovit, a po pravici povedano bolj sprehod, kot neko resno planinarjenje. Vedela sva, da prav veliko višinske razlike ne bo, a vseeno nisva pričakovala, da bomo večino časa hodili po cesti. Do jezera bi se lahko zlahka pripeljali tudi s kamperjem, saj je cesta na začetku asfaltirana, na koncu pa je zelo dobro utrjen širok makadam. No ja, smo pa vseeno med hojo uživali in naredili nekaj dobrega za svojo dušo in telo.
Štartali smo na majhnem parkirišču sredi vasi, kjer smo tudi prespali (44.77188, 6.733472). Najbolj strm del poti smo premagali med hojo po smučarski pisti, nato pa smo se po omenjeni cesti zlagoma povzpeli do jezera. Pot je bila zelo prijetna, saj smo se ves čas sprehajali po lepem iglastem gozdu. Tudi Lac de Roue in iglavci okoli njega so nas kar malo spominjali na kanadsko pokrajino, ki si jo vsaj enkrat v življenju zares želiva videti. V čudovitem ambientu smo tako kar nekaj časa uživali v gozdičku na klopi ob jezeru ter opazovali neverjetne odseve ter zanimivo veliko belo ptico, ki je stala ne daleč stran.
Vrnili smo se po drugi poti, ki nas je vodila po travnatem pobočju, od koder so bili super razgledi na okoliške hribe in dolino pod nami. Čeprav je bil to res tak sproščen izletek, pa smo vseeno zelo uživali.
Termalni vrelci Plan de Phazy
Se spomnite, ko smo v Grčiji obiskali več termalnih vrelcev? Tako Termopile kot vrelci Eleftheron so naju navdušili, saj je bila voda zares vroča (40 °C). Nekako sva pričakovala, da bo tudi tukaj tako, a sva bila žal razočarana. Temperature se v Franciji gibljejo okoli 30 °C, a se ponoči precej ohladi, zato sva upala, da se bova v vrelcih pogrela zvečer, ko bodo dnevni obiskovalci že odšli. Žal nama je takoj po prihodu postalo jasno, da se to ne bo zgodilo, saj ima voda v tukajšnih »vrelcih« konstantno temperaturo 26,5 °C. V vetrovnem popoldnevu je bila prav hladna na otip, zato naju je prav čudilo, da se je v njej namakalo kar veliko število ljudi. Zjutraj se nama je zaradi ohlajenega ozračja sicer zdela malce toplejša, zato sva se vseeno odločila za jutranjo kopanje. Le-to ni trajalo dolgo, saj naju je že po nekaj minutah začelo zebsti. Je pa vseeno treba priznati, da je voda zelo čista in bojda zdravilna (številni obiskovalci jo pijejo), bazenčki pa lepo urejeni.
Naše potepanje po Alpah se tako počasi zaključuje, a vseeno upamo, da se bomo pred odhodom v Afriko uspeli povzpeti še na kakšen vrh. Aja, sva pozabila povedati? Že pred koncem septembra se odpravljamo v Maroko, juhu! V bistvu smo že zelo nestrpni…
Pa se slišimo naslednjič…
You May Also Like
Zaključek in povzetek potepanja po Alpah
Narodni park Vanoise | od Val Thorens do Tignes
