Narodni park Vanoise | Val Thorens

Od Italije smo se po dobrih 3 tednih poslovili in čez prelaz Petite Saint Bernard oz. Mali Bernard prispeli v Francijo. Po prihodu v dolino nas je presenetila vročina, ki smo se je v dolini Aosta (ali pa bolje rečeno, kar v zadnjih 3 letih) odvadili, zato smo pohiteli proti dolini, na koncu katere se nahaja vas Val Thorens. Sem se verjetno niti ne bi napotili, če ne bi jaz z družino tukaj preživela kar nekaj zimskih počitnic. Več o samem smučarskem središču in okoliških pohodih, pa v nadaljevanju.

---

Jezero Lou (2.070 m)

Krožna pot:

➡ 8 km

⬆ 300 m

⏱  2 h 30 min

Komoot plan poti

Še preden smo prispeli do konca doline, smo parkirali v vasi Les Menuires (45.314108, 6.538289), od koder smo se podali na prvi lažji pohod. Do Lac du Lou se bi sicer lahko odpravili tudi iz Val Thorensa, a je pot iz Les Menuires krajša, poleg tega pa lahko sklenemo povezan krog.

Tako smo se zjutraj od Lac des Bruyères začeli počasi povzpenjati po lepi stezi, ki vodi mimo številnih travnikov. Med hojo smo imeli ves čas lep razgled na trenutno zelene smučarske proge ter črede ovc, ki jih je bilo slišati po celi dolini. Zanimivo je bilo, da ko smo se jim približali, se nas niti niso preveč bale, tako da smo se pomešali med njih in kakšno tudi pobožali.

Že kmalu smo prispeli do omenjenega jezera, ob katerem tudi stoji lep refuge. Kakšne so cene hrane in pijače nisva preverjala, a sva skoraj prepričana, da boleče visoke. Mi smo se kar takoj odpravili naprej in se usedli na eni izmed skal na koncu jezera. Bil je res krasen, sončen dan, tako da smo se nastavljali sončnim žarkom in opazovali nekaj ribičev, ki so se trudili ujeti okusno kosilo. Okoli jezera sicer vodi lepa steza, zato smo se vrnili po drugi strani in se nazaj proti vasi Les Meribeles spustili po makadamski cesti. To je res lep, a zelo lahek pohod, ki ga lahko premaga praktično vsak.

---

Jezero Blanc (2.760 m) in jezero pod ledenikom Peclet (2.950 m)

➡ 13 km

⬆ 620 m

⏱  4 h 30 min

Komoot plan poti

Naslednji dan smo se končno pripeljali v vas, ki sva se jo oba zelo veselila. Val Thorens je namreč smučarski raj, saj leži na višini 2.300 m in je tako najvišji smučarski resort v Evropi, poleg tega pa skupaj z dolinama Méribel in Courchevel tvori največje smučarsko območje na svetu, imenovano Les 3 Vallées oz. Tri doline. Vsega skupaj obsega kar 350 urejenih smučarskih prog v skupni dolžini 600 km, povezuje pa jih 155 sedežnic oz. gondol.

Trenutno je seveda daleč od smučarskega raja, je pa zato luštno izhodišče za vse ljubitelje pohodništva. V bistvu se že sama vas nahaja tako visoko, da je že razgled na okoliške hribe in gore prekrasen. Mi smo parkirali na parkirišču sredi smučarske piste (koordinate), od koder smo imeli lep razgled na samo vas, družbo pa nam je delalo nešteto svizcev. Vsako jutro so prilezli in svojega rova in posedali tik pred kamperjem. Bilo je tako lepo, da smo tukaj ostali dlje, kot sva planirala.

Na prvi pohod smo se podali mimo Lac Blanc do jezera, katerega imena nisva nikjer zasledila. Štartali smo kar iz prej omenjenega parkirišča in se podali navzgor, po makadamski cesti. V bistvu je celotno območje, po katerem smo hodili, pozimi smučišče, tako da ni nič čudnega, da so makadamske ceste tako lepo urejene. Sprva se nama je zdelo, da bo zaradi tega pohod malce dolgočasen, a se je izkazalo za ravno nasprotno. Ker se cesta počasi vzpenja, hoja ni preveč naporna, vseeno pa se z vsakim m razkrijejo lepši pogledi na Val Thorens, dolino proti severu, zelene travnike in skalnate vršace. Med njimi se skriva tudi Cime Caron (3.195 m), ki je najvišji vrh, katerega lahko dosežemo, tako poleti kot pozimi, kar z gondolo. Cena je 24 € / osebo, kar se nama je zdelo kar drago, a bi se morda na vrh iz sentimentalnih razlogov vseeno podala, če ne bi bili psi prepovedani (na ostalih gondolah so dovoljeni). Tako sva kovinsko konstrukcijo, ki se dviga na vrhu skal, opazovala le od daleč.

Po približno 1 h in 45 min smo prispeli do Lac Blanc, do koder bi se lahko iz Val Thorensa pripeljali tudi s sedežnico. Poletna sezona se je ravno začela (10.7. – 1.9.), tako da so žičnice že obratovale. Pri jezeru, ki je sicer zelo zanimivo, saj se nahaja v kotanji obdani s črnimi skalami, se nismo prav dolgo zadrževali. Vedeli smo, da nas časa še nekaj hoje, zato smo celotno panoramo z zasneženimi vršaci le pofotkali in se podali naprej.

Pri jezeru Blanc se je pokrajina popolnoma spremenila. Vabljive zelene travnike so sedaj nadomestile temne skale, tako da je celotna okolica postala popolnoma pusta. Ker smo se nahajali na višini 2.765 m, je bilo še kar nekaj ogromnih zaplat snega, ki so Šnofko zares razveselile. Kot zmešana je tekala sem in tja, midva pa sva z odprtimi ustmi opazovala pusto pokrajino in majhno ledeniško jezerce.

Po kakšni uri hoje smo nato prispeli do naše ciljne točke – jezera, ki se nahaja tik pod Glacier de Peclet, zato je bilo delno še vedno zamrznjeno. Tudi do nabrežja smo morali priti po kakšnih 20 m snega, kar nama je še bolj dalo občutek, da se nahajamo res visoko. Sendvič smo tako pojedli malo pod 3.000 m s pogledom na jezero, ki naju je spominjalo na zamrznjeno Arktično morje. Bilo je res lepo, zato vam ta pohod res priporočava. Izdava vama sicer lahko tudi skrivnost – tudi do sem se lahko pripeljete z gondolo, čeprav vas bodo zagotovo prevevali bolj zmagoslavni občutki, če boste jezero dosegli peš.

Po krajšem počitku smo se odpravili nazaj v dolino. Ker se nisva hotela vrniti po isti poti, smo pri gondoli pot nadaljevali levo, po smučarski pisti (na mapi Komoot točka B ni povezana s cesto, zato nisva mogla narisati celotnega kroga). Čeprav je začetni del še vedno prekrival sneg, smo ga zlahka premagali, saj je bil na srečo skoraj povsem položen (v nasprotnem primeru seveda ne bi izzivali usode). Povratek do kamperja je bil sicer malce bolj naporen, kot če bi se vrnili po isti poti, saj smo se ves čas spuščali po smučarski progi, ki je bila bolj strma od ceste, po kateri smo prišli. Odločitve vseeno ne obžalujeva, saj je bila hoja še vedno prijetna, poleg tega pa smo se sprehodili še mimo 2 manjših jezer.

---

Pohod ob jezerih

➡ 6 km

⬆ 200 m

⏱  1 h 45 min

Komoot plan poti

Naslednji dan nismo pretiravali, a vseeno tudi nismo počivali. Iz brloga smo se najprej povzpeli do Lacs de Thorens. Edino eno izmed jezerc nama je izgledalo naravnega izvora, medtem ko sta druga dva narejena za umetno zasneževanje. Da bi naju z lepoto ravno ekstremno navdušili, nas niso, so nam pa bili všeč prekrasni razgledi na gore in Val Thorens.

Tukaj se še nismo ustavili, temveč smo se podali še do najvišjega umetnega jezera, ki je spet brez imena (viden na mapi Komoot). Od tod smo lahko opazovali celotno dolino proti severu, torej tudi vas Les Menuires. Na robu jezera sem jaz obujala spomine na smučanje, saj smo se nahajali tik nad 3 gondolami, ki povezujejo Val Thorens in Cime Caron. V času izgradnje, leta 1982, je bila Cime Caron največja gondola na svetu, kar danes sicer več ne drži, a vseeno navdušuje s svojo velikostjo. V samo 4 min te popelje skoraj na 3.200 m nad morjem, od koder lahko opazuješ francoske, italijanske in švicarske Alpe.

Od jezera smo se podali nazaj v dolino, se še zadnjič sprehodili po Val Thorens-u, v katerem se je z začetkom poletne sezone končno nabralo nekaj turistov, ter se vrnili nazaj v brlog.

---

S tem se je naš oddih v tej alpski dolini zaključil. Odpeljali smo se proti jugo-zahodu, saj je naš plan »obkrožiti« omenjen narodni park. Koliko bomo lahko pohajkovali v naslednjih dneh, pa nama ostaja neznanka, saj sva prebrala, da so v osrčju narodnega parka psi prepovedani. Najino stališče glede tega že poznate, saj smo se z enako prepovedjo srečali tudi v Italiji. No, upajmo, da vseeno najdemo kakšen lep pohod izven območja pobarvanega z vijolično barvo.

Pa se slišimo prihodnjič…