Dolina Aosta
Pa smo končno spet na tekočem! Zadnje tedne preživljamo v Italiji – natančneje na zahodu Italije v Alpah. Do sem smo prišli le v nekaj dneh, saj predel bližje Sloveniji že kar dobro poznamo. Tako smo izpustili Dolomite, ob Gardskem jezeru pa smo se ustavili le za kratek sprehod. Pot smo nato nadaljevali proti zahodu, kjer smo ostali bistveno dlje, kot smo pričakovali. Plan je bil oditi direktno v Francijo, a je tukaj tako lepo, da se premikamo precej po polžje. Končno naš najljubši tempo!
Jezero Blu (1.980 m)
Do jezera:
➡ 2 km
⬆ 150 m
⏱ 45 min
V osrčje doline smo se pripeljali na prekrasno sončno jutro, zato so nas že med vožnjo, ko smo prvič zagledali Matterhorn, zelo zasrbele pete. Najino navdušenje je rastlo iz kilometra v kilometer, saj je pokrajina postajala vedno bolj zelena, ob cesti so se vrstile prekrasne vasi z kamnito – lesenimi hišami, gore pa so se vedno bolj približevale. Zato smo po prihodu na makadamsko parkirišče ob cesti (45.909735, 7.614958) le na hitro pojedli kosilo in se že odpravili na prvi sprehod.
Do jezera Lago Blu se lahko brez težav pripeljemo ter parkiramo le nekaj metrov stran od nabrežja, saj leži ob cesti proti vasi Cervinia. Nam ta opcija ni bila preveč mamljiva, zato smo se do jezera podali kar peš. Sprva malo po gozdu, nato ob reki, kasneje smo prečkali glavno cesto in že smo občudovali neverjeten odsev špičastega Matterhorna v čistem jezeru.
Na tem potovanju sva videla že veliko stvari, a ta se nama bo zagotovo vtisnila v večen spomin. Tako lepe pokrajine in razgleda na eno najvišjih evropskih gora ne najdeš kar povsod, zato smo se ob jezeru zadržali zelo dolgo. Kar nekako se nisva mogla posloviti od te neverjetne atmosfere. Ja, res je bil lep uvod v pohajkovalno poletje.
Kapela Sant’Anna (2.390 m)
Krožna pot:
➡ 11 km
⬆ 500 m
⏱ 4 h
Po vrnitvi v kamper sva takoj začela pregledovati, kam bi se lahko podali v naslednjih dneh, da bi bil med pohodom lep razgled na Matterhorn. Na aplikaciji Komoot sva našla super izlet, a kmalu ugotovila, da je neizvedljiv. Prvi del bi namreč morali premagati z gondolo, ki pa takrat še ni delovala, saj se glavna poletna sezona še ni začela (začela naj bi se 24.6.). A na srečo sva hitro našla alternativo – pohod z izhodiščno točko prav na parkirišču, kjer smo bili parkirani. Tako sva zjutraj le obula gojzarje, pripela Šnofko na povodec in že smo hodili proti vrhu.
V prvem delu poti, ki vodi po lepi stezi skozi gozd, smo premagali skoraj celotno višinsko razliko. A nič zato, bilo je prav luštno, saj so se skozi drevesa ves čas odpirali neverjetni razgledi. Vmes smo prečkali tudi dva manjša potočka, ki sta sicer široka le 2 ali 3 metre, a je vseeno dobro, če obujete visoke pohodniške čevlje.
Ko smo prišli nad gozdno mejo, smo se sprehodili mimo kmetij, kjer se je na pašniku odvijal cel dogodek. Kaj točno oz. zakaj se je to sploh dogajalo, nama še danes ni jasno, a bilo je precej nenavadno. Na ograjenem pašniku je bilo namreč kar nekaj pastirjev, ki so reševali konflikte med kravami. Prav vse so bile namreč »napadalno« nastrojene, saj so se med seboj ruvale in trkale z glavami. Dokler so to počele v parih, so jih pastirji pustili na miru, čim pa se je boju priključila še tretja, pa so jih pregnali s palicami.
Po čudnem ogledu smo pot nadaljevali po asfaltirani (!) cesti, kar naju je precej presenetilo, saj smo se nahajali že zelo visoko. Ko se je cesta položila, se je asfalt (hvala bogu) spremenil v makadam, tako da je bilo nadaljevanje pohoda res pravljično. Po položni vijugasti poti smo tako po zeleni planoti kmalu prišli do dela, kjer se je pred nami prikazal mogočen Matterhorn. Do steklene kapelice in našega cilja smo tako res, res uživali. Šnofka je našpičila ušesa vsakič, ko je zaslišala svizca (katerih je tu ogromno), midva pa se kar nisva mogla nagledati gorske pokrajine. Če boste kdaj v teh koncih, tega pohoda res ne izpustiti. Obljubiva, da vam ne bo žal.
Ker smo naredili krožno turo, se pri kapelici nismo podali nazaj, temveč naprej. Sprehodili smo se po nekdanjih železniških tirih, si z vrha ogledali vas Cervinia in se nato počasi spustili nazaj v dolino. Ker so tukajšnja smučišča povezana s švicarskimi, sva se spraševala, kako fino bi se bilo sem vrniti pozimi in se po dolgem času spet spustiti po belih strminah. In to s tako norimi razgledi!
Jezero Place Moulin (1.968 m)
Krožna pot:
➡ 10 km
➡ 200 m
⏱ 3 h
S težkim srcem smo se poslovili od prvega kraka doline in se odpeljali proti proti drugemu, na koncu katerega se nahaja Lago Place Moulin. Ker vreme ni bilo najbolj rožnato, napovedane pa so bile tudi popoldanske plohe, sva izbrala precej lažji pohod, ki je primeren za vsakega.
Ker je parkirišče plačljivo (9 € / dan oz. 1 € / h) smo se do izhodišča (45.899677, 7.490341) pripeljali v zgodnjih jutranjih urah. Parkirišče je sicer ogromno, a so za avtodome le 4 boksi, pa še ti so smešno majhni. Kakorkoli že, poleg nas je bil tako zgodaj zjutraj parkiran le en kamper, zato nismo imeli nobenih težav. Pot smo nadaljevali peš – sprva do jezera, a smo se že kmalu s široke makadamske poti odcepili na manjšo stezico na levi. Tako smo se počasi povzpeli na ravninski del med visokimi gorami na levi, jezerom na desni in zasneženimi špičaki pred nami. Razgled je bil spet prekrasen, škoda je le bila, da je bilo precej motno ozračje.
Spet so nas spremljali tudi zvoki svizcev, ki so se nam včasih zelo približali. Ko smo se spustili v bližino koče, smo jih občudovali na nekaj metrov. Čeprav je eden izmed njih pogumno stal na zadnjih tacah in z glasnim žvižganjem opozarjal ostale, da naj se skrijejo v svoje brloge, pa se 2 izmed njih nista niti najmanj pustila motiti. Morda 2 metra stran od nas sta glodala travo in tako uspešno nabirala potrebno tolščo za čez zimo. Mimogrede, ste vedeli, da svizci spijo tudi do 10 mesecev na leto in se zbudijo šele, ko je zunaj 25 stopinj? V tistih nekaj mesecih, ko so budni, pa cele dneve samo jejo? Nama se zdi, da sva našla najino najljubšo žival!
V kočo Prarayer nismo zahajali, temveč smo raje pojedli svoje sendviče kar na skali s pogledom na jezero. Nazaj do brloga smo se nato vrnili po makadamski poti ob jezeru, ki je popolnoma položna, tako da jo lahko prehodi čisto vsak. Midva sva bila kar vesela, da sva se odločila za krožno pot, saj bi se nama v obe smeri zdela hoja po cesti malce monotona.
Col de Champillon (2.709 m)
Do vrha:
➡ 3,5 km
⬆ 600 m
⏱ 2 h
Spet je bil čas za en malo »resnejši« pohod, čeprav je primeren za vsakega, ki vsaj malo hodi v hribe. Z brlogom smo prišli na izhodišče ob manjšem jezercu Doues (45.841751, 7.289105) šele v jutranjih urah, saj je tu signal zelo slab oz. ga sploh ni. A kljub temu, da nas je zjutraj čakala še krajša vožnja, smo se na pot podali prvi. Najprej smo se sprehodili ob manjšem umetnem kanalu, nato pa se strmo začeli povzpenjati proti Rifugio Letey Champillon. Do slednjega bi sicer lahko prišli po lepi makadamski cesti, a so nam bile stranske stezice bistveno bolj všeč, poleg tega pa smo si malce skrajšali pot. Na vse strani so se razprostirala prekrasna zelena pobočja, v daljavi pa smo občudovali zasnežene gore. Junij je res idealen mesec za obisk tega dela Italije, saj so vršaci še vedno zasneženi, posledično pa so razgledi še lepši. Če vam hoja v hribe ni ravno najljubša aktivnost, lahko pohod zaključite tudi pri omenjenem Rifugiu, kjer vas bodo razvajali z dobro hrano (sklepava na podlagi omamnih dišav), pred kočo pa se celo nahaja lesena savna.
Če pa v pohodništvu uživate, lahko pohod podaljšate po vijugasti poti, ki se nahaja za Rifugiom. Ta del poti je najbolj strm, a je še vedno zelo prijeten. Šnofka je tukaj še posebej uživala, saj je našla nekaj zaplat snega, ki so jo noro razveselile. Podila se je sem in tja, z glavo rila po snegu ter se celo navzdol drsala kot po toboganu, tako da je verjetno naredila 3x več višinskih metrov od naju.
Po daljšem vzponu se je pot položila, že zelo kmalu pa smo zagledali kamnit stožec, ki označuje »vrh«. V resnici to ni vrh, temveč se stožec nahaja na sedlu, tako da lahko pot nadaljujete še višje. Mi smo se odločili, da se na tem mestu obrnemo, pojemo sendvič ter vrnemo nazaj v dolino. Rečeva lahko, da je bil to spet en super pohod!
Ravninski pohod
V eno smer:
➡ 10 km
⬆ 200 m
⏱ 3 h
Celotna pokrajina nas je tako očarala, da smo se naslednji dan podali na nov pohod z iste izhodiščne točke (45.841751, 7.289105). Tokrat smo se podali na bolj ravninski sprehod, ki pa nudi čudovite razglede. Tako kot prejšnji dan smo se najprej sprehodili ob irigacijskem kanalu, le da steze nismo zapustili, temveč smo ji sledili do enega izmed številnih slapov, kjer se na žalost konča. Stezica je res neverjetno lepo speljana in čeprav je povsem ravninska, je vseeno zelo razgibana. Z vsakim kilometrom se bolj približamo visokim goram, tako da vse skupaj postaja vedno bolj kičasto.
Na poti moramo sicer prečkati nekaj manjših potočkov (res majhnih, preko širših je narejen mostiček), snežno kotanjo / ledenik (?) (ne veva, ali se sneg tekom poletja stopi ali ne), sprehodimo pa se tudi skozi nekaj metrov dolg skalnat tunel. V vmesnem času lepih razgledov ne manjka, saj se pod nami razprostira ledeniška dolina, številne kmetije, pobočja najvišjih gora pa »režejo« gorske reke. Če ste radi v naravi, je ta pohod res idealen za vas, saj je nenaporen, a prav tako čudovit.
V naslednjih dneh smo nato želeli prehoditi doline južno od Aoste, a se je izkazalo, da to območje spada pod Nacionalni park Gran Paradiso, v katerem pa so psi prepovedani. Ja, prav ste prebrali, tudi mi smo bili negativno presenečeni. Zgodaj zjutraj smo se namreč odpeljali do izhodišča na koncu ceste SR23 in se dobre volje podali na pot. Žal se je naše pohajkovanje končalo po približno 2 min, ko smo prikorakali do table prečrtanega psa. Ker kar nisva mogla verjeti, da s psom ne bi smel iti v hribe, sva v sosednjem hotelu vprašala, če jo imava lahko ves čas na povodcu. Gospod nama je pojasnil, da psi motijo živali, ki živijo v parku, zato so na gorskih poteh prepovedani. Ker kazen znaša dobrih 1.000 € (!!) smo se precej slabe volje vrnili v kamper in odpeljali v sosednji krak doline Aosta po cesti SR24. Upali smo, da bo tam situacija drugačna, a žal ni bila. No, v resnici nisva čisto prepričana, da ni bila, saj je na izhodišču pisalo, da je pes dovoljen v dolini in na nekaterih poteh, katere te poti so, pa ni bilo definirano. Ker naju je že vse minilo, sva nad pohajkovanjem obupala in raje preživela popoldne na ležalniku ob tamkajšnji reki. Italija naj bi bila psom prijazna država, zato naju je vse skupaj res presenetilo. Res zanimivo, da smo v drugih delih doline videli nešteto svizcev in tudi nekaj kozorogov, kljub temu, da so psi več kot dobrodošli.
Jezero Arpy (2.066 m)
Do jezera:
➡ 3,5 km
⬆ 150 m
⏱ 1 h
Krajšega pohoda do Lago d’Arpy od izhodišča (45.742901, 6.98948) sva se zelo veselila, saj je na slikah izgledal zares čudovito. Naplanirala sva tak sproščujoč dan: poležavanje ob jezeru na odeji s termovko napolnjeno s kavo in dobro knjigo. Žal pa se nisva zavedala, da se je ravno ta vikend odvijal nek tradicionalni dogodek, ki je trajal 3 dni, zato je bilo posledično ogromno obiskovalcev. Ob jezeru so celo postavili oder in dixi wc-je, zato si lahko predstavljate, da so bili družabni Italijani nad organizacijo zelo navdušeni. Midva pa… ne preveč. Plan, da bomo poslušali le žvižge svizcev, je padel direktno nekje na globino Titanika.
No, je pa vseeno treba priznati, da je jezero res lepo, morda še bolj kot izgleda na fotografijah. V resnici sta poleg jezera še dve manjši jezerci, tako da prostorčkov z lepimi razgledi res ne manjka. Mi smo kljub množici uspeli najti dokaj miren kotiček na drugi strani jezera ter tako vseeno uživali ob branju knjige v lepem okolju in valjanju v blatu (to je počel le eden izmed članov naše ekipe). Pohod vam tako priporočava, saj je pot široka in lepo urejena, jezero pa čudovito. Aja, pa s poti lahko opazimo celo Mont Blanc!
Jezero Verney Superiore (2.280 m)
Krožna pot
➡ 5,5 km
⬆ 250 m
⏱ 2 h
Zadnjega pohoda v resnici sploh nismo planirali, a ker je bila panorama tako prekrasna, smo se odločili malce raziskati okolico. Parkirali smo namreč na prelazu Petite St. Bernard, preko katerega poteka meja med Italijo in Francijo. Mi smo se za 2 dni “udomačili” kar na travnati površini zraven spodnje postaje sedežnice Piccolo San Bernardo Express (45.6842, 6.88629) na višini 2.088 m. Čeprav nam je družbo delalo kar nekaj kamperjev, pa je od tu vseeno tako lep razgled na Mont Blanc in jezero Verney, da bi bil greh ostati le eno popoldne. Prvi dan je precej pihalo, zato smo se sprehodili le do meje, kjer se nahaja trgovinica s spominki in kipi bernardincev (slednji naj bi od tod prihajali, čeprav v resnici izvirajo s prelaza Grand St. Bernard, ki se nahaja med Švico in Italijo), naslednji dan pa smo odšli na omenjen pohod.
Iz parkirišča, kjer smo bili parkirani, smo se najprej spustili do jezera Verney, ki se nahaja pod nami, nato pa se na nasprotni strani začeli dvigati proti jezeru Verney Superiore. Morava priznati, da pot ni ravno najlepša, saj je več ali manj steza, ki jo je izoblikovala voda. Tako je precej naporna, čeprav je višinske razlike do jezera zelo malo.
Samo jezerce je res prekrasno, saj se v njem odsevajo zasneženi vršaci, povsod naokoli pa se razprostirajo zelene planote. Z nabrežja se celo vidi vrh Mont Blanca, tako da bi bila atmosfera težko še lepša. Mi smo vsaj 1 h poležavali na vročem soncu in si vsakih nekaj minut rekli “samo še 5 min”.
Do kamperja smo se želeli vrniti po drugi strani jezera, tako da bi sklenili krog, a nam je to žal preprečila zaplata snega, ki se je obdržala na precej strmem terenu. Ker nisva želela tvegati morebitnega padca, smo se raje spustili nazaj do jezera in se vrnili po isti strani, kot smo prišli.
Če boste kdaj prespali na omenjenem prelazu, vam toplo svetujeva, da se zbudite ob sončnem vzhodu in opazujete, kako se Mont Blanc obarva z oranžne odtenke. Mi smo imeli še posebno srečo, saj so se v okolici jezera nabrali posamezni oblaki, ki so v jutranjem soncu izgledali, kot da gorijo, poleg tega pa sva lahko celotno dogajanje opazovala kar iz tople postelje. Kaj bi si sploh še lahko želela?
Tako smo zaključili s pohodi v Italiji, ki se jih je nabralo precej več, kot sva pričakovala. Dolina Aosta nas je res presenetila in navdušila, zato vam obisk toplo priporočamo. Mi se zagotovo še vrnemo! Zdaj pa naprej v francoski del zasneženih Alp.
Pa se slišimo prihodnjič…
