Narodni park Vanoise | od Val Thorens do Tignes
Po nekaj dneh smo Val Thorens s težkim srcem zapustili in se odpravili na potep okoli narodnega parka Vanoise. Tako smo se podali proti zahodu. Najprej smo se povzpeli čez prelaz Col de la Madeleine, se spustili nazaj v dolino in več ali manj prevozili južni del parka, se nato spet dvignili na 2.770 m na prelaz Col de l’Iseran ter na koncu raziskali smučarska središča kot sta Val d’Isere in Tignes.
Col de la Madeleine (2.000 m)
Iz Val Thorensa bi se na jug parka lahko podali po glavni cesti, a ker radi ubiramo bolj panoramske poti, smo se odločili popeljati po ovinkasti cesti preko prelaza Col de la Madeleine, ki se nahaja na višini 2.000 m. Čeprav nismo imeli največje sreče z vremenom, je bila vožnja vseeno zelo lepa, saj so se povsod okoli nas razprostirali zeleni travniki, v daljavi zasnežene gore, vsake toliko pa smo zagledali kakšen slap.
Na vrhu prav posebnega razgleda ni bilo, saj je vsako uro prihrumela nova ploha. Tako Mont Blanca, ki bi se moral s prelaza zelo lepo videti, na žalost niti popoldne niti naslednje jutro, nismo uspeli občudovati. Nas je pa zvečer presenetila prekrasna mavrica, ki se je raztezala nad oranžno obarvanimi gorami. Na brezplačnem parkirišču (45.4352, 6.37562) sicer nismo imeli namena prespati, a ker smo bili že pozni, midva pa sva morala, tako kot vsak dan, popoldne delati, nam je zmanjkalo časa za nadaljno vožnjo.
V naslednjih dneh smo se nato popeljali po južnem delu narodnega parka, kjer smo imeli namen oditi na daljši pohod. Plan je žal padel v vodo, saj sva ugotovila, da celotno območje severno od ceste D1006 spada pod osrčje narodnega parka, kjer je hoja s psi prepovedana. Tako smo naslednje dni preživeli bolj ležerno, saj smo našli prekrasen prostor ob čisti reki (koordinate). S tem se je tudi spremenil naš plan, da si ogledamo eno izmed etap Tour de France oz. dirke po Franciji. Po pravici povedano nisva neka kolesarska navdušenca, a ker smo bili tako blizu trase, se nama je zdelo, da bi bilo zabavno podpreti naše športnike. Enako, čisto po slučaju, se nama je zgodilo v Španiji, ko sva si s strehe brloga ogledala dirko po Baskiji. No, tokrat sva se na koncu vseeno odločila, da dirko izpustiva, saj nama je bil prostor ob reki preveč všeč, da bi ga zamenjala za drenjanje med množicami navijačev.
Col de l’Iseran (2.770 m)
Z omenjenega prenočišča smo se po nekaj dneh odpravili naprej in se povzpeli na najvišji asfaltiran gorski prelaz v Alpah (2.770 m). Col de l’Iseran zato privlači mnoge turiste, ki se na vrh pripeljejo z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi. Poleg številnih avtodomov je tudi ogromno motoristov, gospodov v kabrioletih in kolesarjev, ki se morajo edini za prekrasen razgled zares potruditi.
Naju je cesta povsem navdušila. Res je, da so za najin okus ti kraji čisto preveč turistični, so pa zato razgledi zares dihjemajoči. Tako smo se proti vrhu počasi vzpenjali z odprtimi okni, poslušali svizce, ki so se vsake toliko prikazali ob robu ceste ter opazovali bujno zeleno naravo. Malce pred vrhom smo opazili tudi prve sedežnice, ki že spadajo pod smučarsko središče Val d’Isere. Ker tudi ta del spada v središče narodnega parka, sva na glas premišljevala, če psi res delajo naravi večjo škodo od urejenih smučarskih stez in kilometrov kovinskih smučarskih naprav. Zdi se, da je ohranjanje neokrnjene narave pomembno le, dokler ne pridejo množice turistov s polnimi žepi evrov, dolarjev ali katerekoli že valute.
Na vrhu je zelo pihalo, zato smo se le na hitro ustavili za nekaj fotk in nadaljevali pot proti Val d’Iseru. Razgledi tudi v nadaljevanju niso razočarali, saj so se v ozadju bahale mogoče sive stene, ki so bile na nekaterih mestih še vedno prekrite s snegom. Po ovinkasti cesti, ki je dovolj široka za vsa vozila, smo se naposled le spustili nazaj v dolino, kjer smo se le popeljali skozi znano smučarsko središče Val d’Isere. Čeprav naju vse te vasice z lesenimi hišami in hoteli vedno znova navdušijo, pa se nama je tukaj zdelo, da želijo lastniki nastanitev že malce preveč izraziti razkošnost in modernost. Stekleni lestenci, ki so »lepšali« praktično vsako teraso, so se nama res zdeli malo neumesni. Je pa res, da mora biti pozimi povsem drugače in najbrž zelo pravljično, saj ob cesti stojijo številne smreke. Prepričana sva, da mora biti atmosfera čisto drugačna, ko je vas pobeljena s snegom.
Tignes
Iz Val d’Isera smo se v popoldanskih urah pripeljali v mesto Tignes, kjer smo na brezplačnem parkirišču (45.454141, 6.897868) prespali in se že zgodaj zjutraj odpravili na pohod. Izbirala sva med 2 možnostma – prva je bila do znamenite luknje Aiguille Percee, druga pa do grebena Pointe de Fresse. Za nasvet sva vprašala fanta iz sosednjega kombija, ki nama je že prej povedal, da v Tignesu dela celotno poletje. Najino kolebanje med omenjenima pohodoma se je hitro končalo, saj nama je zelo samozavestno svetoval, da naj se raje podamo do razglednega grebena, saj je celotna pot lepša.
Pointe de Fresse (2.694 m)
Krožna pot:
➡ 14,5 km
⬆ 700 m
⏱ 5 h 30 min
Zbudili smo se že zelo zgodaj, saj smo se želeli izogniti najhujši vročini. Čeprav sam Tignes leži na višini 2.100 m, pa je v teh krajih vseeno presenetljivo toplo. Ponoči se temperature gibljejo med 15 in 18 °C, podnevi pa med 25 in 30 °C. Čeprav je to za običajno potovanje ravno pravšnja temperatura, saj je podnevi lepo poletno, ponoči pa se vseeno shladi, zna biti med hojo kar vroče. Ob sprehodu skozi vas in mimo jezera Tignes nas je zato kar presenetilo, da nikakor nismo bili edini, ki smo vstali že nekaj čez 5. uro zjutraj. Veliko turistov se je že podalo na jutranji tek, še več pa se jih je po mestu sprehajalo v smučarski opremi, s smučmi na rami. To se nama je zdel sredi julija kar nenavaden prizor, a sva kmalu ugotovila, da so na ledeniku Grande Motte nad Tignesom tudi v tem času urejene smučarske proge. Če sva prav razumela table v francoščini, je cena celodnevne karte za odraslega 47 €, kar se nama je v primerjavi z našimi in avstrijskimi smučišči zdelo prav ugodno.
Kakorkoli že, midva se sicer nisva sprehajala v pancarjih, ampak v gojzarjih, ki so nama prav tako oteževali hojo po asfaltiranih poteh. Do začetka gozdne steze sva namreč potrebovala kar 1 h, kar se nama je po pravici povedano zelo vleklo. Ko smo končno začeli korakati med igličastimi drevesi, sva zato postajala vedno boljše volje, saj sva končno zaključila z najbolj zoprnim delom poti. Po lepi poti smo se počasi vzpenjali nad Lac du Chevril, ki smo ga lahko opazovali skozi ozelenele veje. Dobro smo si ga sicer lahko ogledali šele, ko smo prispeli na razgledno točko, kjer se nahaja velik lesen križ in lesene klopi.
Pot smo nato nadaljevali po čudoviti zeleni planoti, kjer so nam družbo delali le konji in svizci, med travo pa smo opazovali številne travniške cvetlice. Z vsakim korakom je postajalo lepše, saj so se počasi začela razkrivati tudi zasnežena gorovja. Ta del poti nama je bil definitivno najljubši, saj še ni bilo prevroče, poleg tega pa smo bili skoraj popolnoma sami.
Po skoraj 3 h hoje se je pot začela vzpenjati. V nadaljevanju smo kar dolgo hodili po zeleni smučarski stezi, s katere smo že lahko opazovali greben, ki smo si ga izbrali za ciljno točko. Prav zato nama je bil ta pohod kar psihično naporen, saj se nama je ves čas zdelo, da sva že skoraj na vrhu, pot pa se je kar vlekla in vlekla.
Najino razpoloženje se med sprehodom po razglednem grebenu malce izboljšalo, saj so bili razgledi res prekrasni. Na obeh straneh smo opazovali številna jezerca in neskončne zelene travnike, po katerih pozimi divjajo številni smučarji, v daljavi pa smo lahko celo videli ledenik Grande Motte, na katerem so bile dobro vidne smučarske proge. Nič ne rečeva, bilo je res lepo, a vseeno naju je motilo število ljudi. Prejšnji dan nama namreč fant ni povedal, da se lahko do grebena podaš iz Tignesa tudi s sedežnico, kar je storilo 99 % turistov. Tako je bila na vrhu veliko večja gneča, kot bi bila, če bi v razgledih uživali le pohodniki. Zaradi tega in zaradi močnega vetra, sva malce pod grebenom le na hitro pojedla malico in se ob reki podala nazaj do našega brloga. Med hojo sva opazovala tudi številne gorske kolesarje, ki so se prav tako na vrh pripeljali s sedežnico, v dolino pa popeljali po številnih urejenih MTB stezah.
Že popoldne smo Tignes zapustili in se odpeljali naprej v smer Chamonixa. Ta teden namreč dobimo obisk, o katerem pa vam več izdamo v naslednji objavi.
Mimogrede, prejšnji teden smo praznovali 1000 dni na poti in življenja v našega brlogu. Uf, je hitro minilo! Sledilci so nama zastavili kar nekaj vprašanj, na katere sva odgovorila v spodnjem videu. Vabljeni, da si ga ogledate 😊.
Pa se slišimo prihodnjič…
