Polotok Cronzon

A že veste kje se nahajamo? Če ne, naj malce pojasnim: smo na severozahodu Francije, natančneje v Bretaniji. Ja, če imate radi stripe, vas to verjetno asociira na Asterixa in Obelixa. Do njune vasi sicer še nismo prišli, smo pa raziskali enega izmed polotočkov, ki sestavljajo Bretanijo.

Tukaj pridejo na svoj račun tisti, ki imajo radi naravo, saj si lahko ogledamo tako visoke klife kot prelepe peščene plaže. Vseeno pa to ni vse kar polotok ponuja. Všeč bo sigurno tudi tistim, ki radi raziskujejo zgodovinske spomenike in in ostanke 2. svetovne vojne. Nam je bil skupek vsega zelo všeč, zato upam, da bo ta objava spodbudila še koga, da se poda na ta del Evrope.

Vredno je omeniti, da je cel polotok naravni park, zato divje kampiranje ni zaželeno. Sploh v visoki sezoni je zelo verjetno, da se boste morali odpraviti v kamp. Kljub temu pa so na polotoku parkirišča, kjer je dovoljeno prenočiti, vendar ne kampirati (torej pozabite na postavljanje miz ipd.). Mi smo prenočili ob prekrasni plaži (48.257999, -4.55534), kjer se je trlo surferjev. Zjutraj tako nismo prav dolgo spali, saj so se v sončnem vremenu vsi že navsezgodaj podali med valove. Jutranji pogled na peščeno plažo polno surferjev je bil res čudovit.

Po zajtrku smo se odpravili do končnega dela polotoka imenovanega Pointe de Pen Hir. Tam se namreč nahajajo najvišji klifi na polotoku, visoki preko 70m. Parkirišče, kjer lahko pustimo avtodom je zelo veliko (48.258598, -4.62134), zato mislim, da tudi v sezoni ne bi smeli imeti problema. Od tam pa se lahko po lepih sprehajalnih poteh sprehodimo do mogočnih klifov. Pod njimi lahko opazujemo razburkano morje, v daljavi pa celo kakšno jadrnico, ki se jadra med čermi sredi morja. Midva sva res upala, da bova opazila tudi kakšnega delfina, kita ali tjulnja, a nama sreča ni bila naklonjena. Sva pa zato namesto njih opazovala pogumne plezalce, ki so premagovali strme stene klifov.

Poleg samih klifov, pa si lahko ogledamo tudi spomenik Croix de Pen Hir, ki je namenjen Bretancem, ki so se v 2. svetovni vojni pridružili Francoskim svobodnim silam (FFL) pod vodstvom poveljnika Charles de Gaulla in se tako borili na strani zaveznikov. Charles de Gaulle je FFL ustanovil leta 1940 v Londonu, vojsko pa so sestavljali francoski vojaki, ki so po padcu Francije pribežali v Veliko Britanijo. Veliko ribiških ladij, na katerih so potovali, so seveda Nemci sestrelili, zato so prav njim v spomin leta 1951 postavili omenjen spomenik.

S tem pa se naš ogled ostankov 2. svetovne vojne še zdaleč ni končal. Odpeljali smo se namreč do Spominskega muzeja Atlantske bitke (Atlantic Battle Memorial Museum). Parkirali smo na parkirišču nasproti muzeja (48.267646, -4.615069), od koder že dobro vidimo ogromno sider, ki so na vhodu postavljeni v spomin vsem vojakom in civilistom, ki so umrli tukaj umrli v času 2. svetovne vojne.

Sam muzej je bil sicer trenutno zaprt, a še vedno se lahko sprehodimo med številnimi bunkerji Kerbonn baterije. Le-ta sicer ni bila zgrajena v 2. svetovni vojni, ampak so jo Francozi zgradili že precej prej – med leti 1889 – 1891. Je pa res, da je “zaslovela” predvsem zato, ker so jo Nemci uporabljali za zaščito pred Angleži. Z nje so namreč nadzorovali ta del Atlantske obale. V ta namen so jo tudi zelo izboljšali, saj so zgradili številne dodatne bunkerje. Res je, da je bil čas 2. svetovne vojne zelo krut, a moramo priznati, da so vojaki imeli kar lep razgled. Na levi lahko opazujemo visoke klife, na desni pa prelepo peščeno plažo s turkizno vodo. V razgledu sami vojaki takrat najbrž niso ravno uživali, so pa sigurno oficirji, ki so živeli v bližnjih vilah. Sprehod med bunkerji je tako pravi užitek, vendar če želimo izvedeti kaj se je tu pravzaprav dogajalo, moramo žal pobrskati po spletu. Ali je v samem muzeju kaj prevedeno sicer ne vem, lahko pa povem, da ob sidrih in bunkerjih ne najdemo nobene informacije, če pa jo, je ta seveda samo v francoščini.

Na poti nazaj proti celini, pa se lahko ustavimo še pri L’alignement de Menhirs de Lagatjar oz. si ogledamo menhirje (stoječe kamne), ki naj bi izvirali iz 3.000 – 2.500 let pred našim štetjem. Teh kamnov je trenutno 65 (včasih naj bi jih bilo precej več), razporejeni so v 3 vrste, raztezajo pa se več kot 200 m daleč. Mi smo si jih ogledali le na hitro in se kmalu odpravili naprej proti severu Bretanije.

Pa se slišimo prihodnjič…