Kolesarska dirka po Baskiji

V živo nama je uspelo spremljati naša prvaka Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja!

Preden začnem pisati celo zgodbo, naj povem, da nisva ena izmed tistih športnih navdušencev, ki bi gledala vsako tekmo, sploh pa ne kolesarsko. Je pa bil vseeno res dober občutek v tujini v živo navijati za domače šampione.Par dni prej sva se odločila, da bova poskusila ujeti zadnji del dirke po Baskiji. Ker sva si nekako mislila, da bo verjetno do finalne črte s camperjem težko priti, saj se je tekma končala v manjši vasi, sva se odločila parkirati v sosednji vasi in iti do vasi Arrate peš. V eno smer bi tako hodila 4 km, kar se nama ni zdel problem. Problem pa je nastal, ko sva pogledala vremensko napoved, ki je za celo popoldne kazala zelo kislo deževno vreme. Hm, ja v takem pa ne bi ravno hodila 8 km. Zato sva najin plan preoblikovala v

“Bova pač probala parkirati pri samostanu, kjer se dirka konča.”

Precej optimističen plan, kajne? Naivno sva mislila, da nama bo nekako uspelo, a se žal ni izteklo čisto po planu.

Dan prej sva prespala okrog 30 km stran od vasi Arrate, saj je dirka potekala popoldne in sva nekako mislila, da se nama pretirano ne mudi. Okrog 11ih sva se bližala cilju, ko so naju par kilometrov pred vasjo, prav pred zadnjim vzponom etape, presenetili policaji. Cesta je bila tako zaprta. Takoj nama je postalo jasno, da naših junakov na ciljni črti žal ne bova videla, a sva vseeno sklenila, da tekmo spremljava nekje ob trasi. Tako sva pot nadaljevala čez mesto Eibar, ki naju je pozdravil z zelo ozko ulico, čez katero sva se komaj prebila. Hvalabogu se nama je uspelo zvleči skoznjo in hitro sva iz mesta pobegnila nazaj, kjer sva srečala policaje. Tam sva namreč videla manjše parkirišče, kjer je že bilo parkirano nekaj kombijev. Seveda je bilo že polno, zato sva parkirala na sosednjem parkirišču, Rok pa je šel policaje za sigurno vprašati, ali bodo kolesarji sigurno prišli iz zgornje ceste in ne iz mesta Eibar. Ker so odgovorili pritrdilno, sva želela naš Potujoči brlog postaviti tik zraven ceste, da bi lahko navijala kar iz naše strehe. Ravno takrat pa se je prikazal še en avtodom in zasedel mesto, ki sva ga želela zasesti midva. Španca sva zato prosila, če bi se lahko svoj avtodom prestavil le za kak meter nazaj, da bi lahko ob cesti parkirala tudi midva. Izkazalo se je, da Špancu ni bilo sploh do tega, da bi bil ob cesti, zato smo mesti zamenjali in za oba je bila win-win situacija. Midva sva bila ob cesti, Španca pa sta parkirala na mestu, kjer je bil teren precej bolj raven. Tako sva od 12ih pa do 17.30 čakala na naše junake.V pol dneva kar sva bila tam parkirana pa naju je presenetilo, da nisva bila edina naivneža, ki sva mislila priti do ciljne črte. Res ogromno avtodomov in kombijev je očitno imelo enak plan kot midva, le da so prišli tja še kasneje od naju, kar pa je bilo res optimistično. Nekateri so še pol ure pred koncem tekme probavali parkirati nekje v okolici, dokler niso malo čez 17. uro končno zaprli ceste in dogajanje se je začelo.

Moram priznati, da sva bila res slaba navijača, ker sva prišla popolnoma neopremljena. Nisva imela niti slovenske zastave. Rokova ideja je bila, ob prihodu tekmovalcev, predvajati Golico na zvočniku, a na koncu v množici Špancev tudi tega nisva upala izvesti. Sva pa ponosno stala na strehi brloga, ki je bila odlična razgledna terasa. Ker sva bila parkirana ravno na ovinku trase, sva imela pogled na predor skozi katerega so prišli, ovinek kjer so se »upočasnili« in 2 mostova, ki so ju morali prečkati. V glavnem, z eno besedo, noro! Vzdušje sicer ni bilo takšno kot bi bilo med samimi Slovenci, a sva vseeno ponosno spremljala naša junaka. Ko se je prikazal na prvem mestu Roglič, nama je kar malce zaigralo pri srcu. Dejansko sta bila to prva 2 Slovenca, ki sva ju videla v pol leta najinega potovanja.

Čeprav sva bila precej prepričana, da bo Roglič zmagal, pa je bilo vseeno malce žalostno ne videti konca. Je pa res, da ob ciljni črti, sigurno ne bi imela tako dobrega pogleda kot sva ga imela pred zadnjim vzponom.

Da povzamem: svaka čast obema kolesarjema, za naju ste vsi športniki s tako voljo in vztrajnostjo nadljudje! Res bravo! Upava, da uspeva kakšno tako tekmo spremljati še kje. Definitivno pa obljubiva, da bova naslednjič imela slovensko zastavo.

Pa se slišimo prihodnjič…