Španija

Zimska Granada

V prejšnjem tednu sva obiskala eno večjih mest v Andaluziji. Granada je mesto, ki leži v enako imenovani provinci, na vznožju hribovja Sierra Nevada, kjer se je leta 1996 odvijalo svetovno prvenstvo v smučanju. Samo mesto se dviguje 738 m nad morsko gladino, čeprav je od mediteranskega morja oddaljeno le eno uro vožnje. Čuti se pridih islamske kulture in bližina Afrike, kar je ena od pomembnih značilnosti tega dela Španije. Nama je bila prav zaradi tega zelo všeč.

Katedrala v Granadi

A saj poznate tiste dneve, ko ti gre vse narobe. No, v resnici ti ne gre nič zelo narobe, a nič ne gre prav. A veste kaj mislim? To je bil eden izmed takih dni. Že zjutraj mi je iz roke padel krožnik in zbila sem na tla kozarec, čeprav v Granado sploh še nisva prišla. Spala sva namreč ob morju in se proti Granadi odpravila zgodaj dopoldne. Na poti sva občudovala zasnežene vrhove Sierre Nevade in se tokrat definitivno odločila, da letos smučanje izpustiva. Saj bi bilo lepo videti sneg, a nama mraz ni preveč po godu. Že to je prva stvar, ki nama je malo znižala navdušenje nad Granado. Že preden sva parkirala, sva opazila, da so ljudje na cesti »konkretno« oblečeni, vsi v bundah s šali okrog vratu. Sva si mislila: »Mah to so Španci, ki so oblečeni v puhovko, čeprav je zunaj 25 stopinj.« No, tokrat so bili na najino žalost oblečeni čisto primerno, saj je bilo zunaj dejansko 12 stopinj. Na srečo se je začelo kazati sonce, tako da ekstremno zimsko vseeno ni bilo. Naju je sicer kljub temu zeblo, saj sva letos vajena precej višjih temperatur.

Vrhovi Sierre Nevade

No, pa začnimo z dejanskim ogledom mesta. Parkirala sva na plačljivem parkirišču (37.184498, -3.61089) ob železniški postaji, saj sva, tako kot v vseh mestih do sedaj, spet slišala za ogromno vlomov v avtodome. Kot v Valenciji, sva se tudi tokrat odločila raziskati mesto s kolesi. Če boste kdaj obiskali Granado, vam tega ne priporočam. V celem dnevu namreč nisva videla niti ene kolesarske poti, ogromno ulic ima po tleh granitne kocke, ulice in pločniki so ozki, ogromno je stopnic, najhuje od vsega pa je, da je Granada precej hribovito mesto. Prav zaradi tega si znamenite Alhambre, ki je verjetno največja znamenitost tega dela Španije, nisva ogledala. S kolesi in s Šnofko ob kolesu smo sicer prilezli do vrha hriba, kjer se Alhambra nahaja, ampak smo imeli vsega že malo poln kufer, zato smo se vrnili v center in se odločili nekaj pojesti.

Park zraven Alhambre

Da ne prehitevam, pred tem smo si ogledali že večji del Granade, predel, kjer se čuti velik pridih Maroka, veliko različnih trgov, katedralo itd. Ena od stvari, ki nama je nižala razpoloženje so bili tudi Google Maps-i, ki niso pravilno delali ne na mojem, ne na Rokovem telefonu. Ko raziskujeva mesta, si vedno prej na internetu ogledava kaj želiva videti, vse vneseva v Google Maps-e in se nato sprehajava oz. kolesariva od točke do točke. Se pravi, če bi narisal zemljevid našega premikanja, bi lahko »potegnil« ravne črte od ene znamenitosti do druge. V Granadi pa bi lahko te črte, zaradi nedelovanja zemljevida, lahko narisal kot zelo vijugaste črte in ne kot daljice. Zato sva pri Alhambri bila že malo pri koncu z živci.

Nato pa sva našla lep trg na soncu, slekla sva si bunde, se usedla v nek lokal in si rekla: »Evo, zdaj pa si bova privoščila eno ta pravo morsko paello, katero čakava že pol potovanja!« Na žalost nama je natakar sanje zelo kmalu sesul, saj paelle niso imeli. V redu, naročiva neko mešanico pohanih rib za 2 in vprašava ali pride zraven tudi priloga: »Ja ja, dobita solato.« Ok, po kakšne pol ure natakar prinese ogromno solato namenjeno obema. Rok za sigurno vpraša, če dobiva tudi pohane ribe: »Ja, to je solata, pohane ribe še pridejo.« Ok, pojeva tisto ogromno solato, čeprav nama ni bilo čisto jasno zakaj bi solato prinesel kot predjed in ne kot prilogo. Nato čakava še kakšne 15 min, o ribah ne duha ne sluha. Ker sva se od solate res najedla, sva se odločila, da plačava in greva. Ravno v tistem pa natakar prinese ogromno porcijo pohanih kozic, škampov, kalamarov itd. Žal nama res niso teknile, ker sva se že čisto preveč najedla solate, zato sva večino s slabo vestjo pustila (stale so 18 €).

Ker sva bila spet malo bolj napolnjena z energijo, sva se odločila, da se proti camperju vrneva čez četrt Albaicín, ki ima res zelo arabski pridih – ozke granitne ulice in bele hiše. Kot iz pravljice. Kar pa ni bilo kot iz pravljice in je meni dokončno uničilo vso razpoloženje, je bilo dejstvo, da mi je sredi najlepšega dela Granade crknil fotoaparat. In ja, prav ste uganili, tudi rezervne baterije v torbi od fotoaparata ni bilo. Tako, da vas ne morem razveseliti s prekrasnimi slikami, ker na žalost niso nastale. Aja, dodati moram še, da je ta del res na hribu mesta, kar s kolesi ni bil mačji kašelj. Zato še enkrat ponavljam, Granado si oglejte peš!

Edina fotografija četrti Albaicín

Torej, če povzamem, Granada je zelo lepo mesto, sploh v trenutnem času, ko zlato listje šele odpada z dreves, ob enem pa so povsod božični okraski. Vendar nama tisti dan pač ni bil namenjen. Sva pa po ogledu mesta odšla iz Granade nazaj na toplo obalo, kjer sva prespala na parkirišču z neverjetnim razgledom. Kljub napornemu dnevu, sva se zvečer pred camper usedla s kozarcem vina in uživala pod zvezdnatim nebom s pogledom na neskončno morje pred sabo.

Pa se slišimo naslednjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *