Španija

Napadalni pes in hipiji

Tokratna objava pa bo malo drugačna. Ne bo o tem kaj vse sva videla, temveč kaj sva doživela. Ker videla nisva ravno ogromno znamenitosti, saj sva skoraj cel teden ostala na isti plaži. Ne, to ni bil nikakor najin namen, a bilo je tako lepo, da sva vsak večer si rekla:

»No, jutri pa res greva« in vsako jutro: »Hm, kaj pa če še en dan ostaneva?«.

Plažo sva kot ponavadi našla na aplikaciji Park4Night in kot v najini prejšnji objavi, je tudi tukaj bilo mnogo komentarjev, da cesta za avtodome ni primerna. Zanimivo, da sva v naslednjih dneh videla parkiran avtodom s prikolico, pa ni izgledal nič popraskan. No ja, ker sva vedela, da so tam že neki Nizozemci, ki sva jih spoznala prek Instagrama, sva se pri njih vseeno pozanimala ali je pot res tako grozna. Odvrnili so, da nikakor ne in, da naj le prideva, saj bodo zvečer na plaži organizirali zabavo. Ok, pa greva sva si rekla.

Ker je bil edini dokaj raven del plaže, kjer so bili parkirani že 3 kombiji, sva se odločila, da se jim pridruživa. In hvala bogu, da sva se. V teh 3 vanih sta namreč bili 2 družini – lahko bi rekli hipijevski družini. Starši z dredi so se pred vani na dekah igrali s svojimi otroci, zjutraj so delali jogo, se goli ohladili v valovitem morju, kasneje nabrali glino in si zvečer v samo izdelani peči spekli kruh. Utrip je bil zato zelo umirjen in prijazen, kar nama je bilo res všeč. Družino, ki je bila v vanu zraven najinega sva tudi bolje spoznala. V svojem predelanem »kamiončku« živijo stalno že 4 leta in drugega doma nimajo. Pred leti sta se namreč fant in punca podala v tem istem »kamiončku« na pot po Afriki. Ko sta se vrnila, sta ugotovila, da nočeta živeti normalnega kapitalističnega življenja doma na Nizozemskem, temveč si želita potovati. Ko je njun sin dopolnil 1 leto, so svoj potujoči dom odposlali v Južno Ameriko, kjer so potovali naslednji 2 leti. Zdaj so sicer spet v Evropi, vendar se na Nizozemsko vrnejo le čez poletje, drugače pa, zdaj že kot 4 članska družina, potujejo kamor jih pač odnese želja. In kako se preživljajo? Na zanimiv način – oba sta slikarja, a se od drugih razlikujeta v tem, da oba slikata isto sliko. Torej, odločita se kaj želita narisati, potem ona nariše ozadje, on nadaljuje, nato ona in tako naprej dokler slika ni dokončana. Umetnine na koncu prodata, ko se vrneta na Nizozemsko, od njih pa za njihov način življenja zaslužita dovolj. Podarila sta nama tudi dve razglednici z njunima slikama, ki sedaj krasita najin hladilnik. Tako je torej izgledal najin cel teden: Šnofka je veselo lovila žogico po plaži, midva sva klepetala z res prijetno umirjenimi sosedi, vmes pa sva še kdaj odšla na obisk v drug zaliv.

Ja, za tiste, ki čakate ali nam je zabava uspela: je (seveda zunaj in s primerno varnostno razdaljo 😀)! Tudi tisti večer sva spoznala precej novih ljudi (iz 5 vanov) in tudi njihove zgodbe nama bodo ostale v spominu. Ter seveda dobra glasba, kozarec ali dva dobrega vina na peščeni plaži obsijani z miljoni zvezd in božičnimi lučmi na skalah.

Bil je res lep teden, ki sva ga žal morala zaključiti, ker nama je zmanjkalo vode. Oditi sva sicer morala ravno na dan, ko se je ogrelo na vročih 30 stopinj, zato sva se še pred odhodom ohladila v morju.

Se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *