Reševanje na plaži

Zakopati se v pesek na plaži je najbrž ena najmanj prijetnih stvari, ki se ti lahko zgodijo na potovanju. No, na srečo se nama to (zaenkrat še) ni zgodilo! 😀 Sva pa sodelovala pri odkopavanju nekoga drugega, kar se nama je kasneje zelo obrestovalo.

Petkov večer. Z Rokom sva odigrala že par partij igre Človek ne jezi se, rešila kar nekaj križank ter popila kozarec sangrije, zato sva se odločila, da se spraviva v posteljo in pogledava film. Ura je bila še zgodnja, okrog 21ih. Oba pa naju je kmalu premagal spanec, zato sva že okrog 22ih globoko spala. Okrog 23.30 pa slišiva pred kemperjem dretje, loputanje z vrati in hrumenje motorja. Pokukava čez najino okence in uzreva precej bizaren prizor: avto s sprednjimi kolesi popolnoma zakopan v mivko, fant, ki poskuša avto rešiti iz mivke in brezglavo hodi okrog njega ter ženska, ki stoji zraven avta in sprehaja mačka. Rok se je zato odločil obleči in pomagati fantu spraviti avto iz luknje. To pa je trajalo precej dlje kot sva si predstavljala. Najprej sta avto želela le poriniti iz mivke, a se je avto le bolj zakopal. Tako globoko, da je s sprednjim delom podvozja že nasedel. Zato je bilo potrebno avto z avtodvigalko najprej dvigniti in nekaj podložiti pod kolesa. Rok je zato vzel najina pripomočka za takšne situacije: preden sva odšla, je Rok na vikendu iz plastičnih palet naredil nekakšno podlogo, če se kdaj znajdeva v podobni situaciji. Tako sta ti dve paleti podstavila pod kolesa in uspela potisniti avto iz mivke. Dekle pa je v tem času dobro sprehodilo mačka in se drlo po telefonu.

Fant je bil res presrečen iz 2 razlogov:

1. Ker bi v primeru neuspele akcije moral klicati asistenco, kar bi precej zakompliciralo razlago šefu, zakaj je bil ob polnoči s službenim avtom na peščeni plaži.

2. Ker je v Valenciji trenutno policijska ura med polnočjo in 6. uro zjutraj. Tako se je zelo bal, da ga bo na poti domov ustavila policija.

Zgodba pa se je tudi za naju končala zelo srečno. Fant se je Roku res želel zahvaliti za pomoč, zato mu je ponudil nekaj denarja. Rok ga je seveda zavrnil, prosil pa ga je za drugo uslugo. Ravno tisti večer nama je v kemperju zmanjkalo plina, kar je v Španiji precej zoprno. Kupovanje jeklenke je precej bolj zakomplicirano kot v Sloveniji, saj moraš z bencinsko črpalko skleniti pogodbo, za katero pa potrebuješ certifikat o urejeni plinski inštalaciji. Avtodomarji seveda tega nimamo, zato moramo nekje kupiti jeklenko iz druge roke in jo na bencinskem servisu zamenjati s polno (za to pogodbe ne potrebuješ). Torej, Rok je fanta prosil, če bi nama lahko naslednji dan prinesel neko rabljeno prazno jeklenko ali pa kupil novo, saj kot Španec to lažje uredi. Fant je svojo hvaležnost tako res izkazal naslednji dan, ko nama je prinesel jeklenko, katero je tudi napolnil! Dobil jo je namreč od svoje mame, saj tudi sam pogodbe ni imel. Tako nama je prihranil ogromno živcev in nekaj denarja, saj za polnjenje ni želel plačila.

Nauk zgodbe torej je: pomagaj neznancu, saj se iz tega lahko veliko dobrega izcimi. Če drugega ne, vsaj nepopisna hvaležnost.

Pri vsem naju je malo stisnilo pri srcu le, ko je fant ves navdušen, da je avto rešen, Roku rekel »zdaj bi te res objel, ampak te zaradi trenutnega virusa ne bom.« Upajmo, da tudi ti časi kmalu minejo.

 

Več dogodivščin pa v naslednjih objavah…