Chamonix z okolico
Živjo! Kot sem omenila že v prejšnji objavi, v zadnjih 2 tednih nismo raziskovali francoskih Alp sami, temveč smo dobili obiske iz Slovenije. Tako kot v Gruziji, se nam je tudi tokrat pridružil moj oče, ki se je v Francijo pripeljal z avtom, nato pa 8 dni prenočeval v našem brlogu. Skupaj smo dobro raziskali okolico Chamonixa, čeprav smo bili precej omejeni. Naš plan je bil namreč oditi na večdnevni pohod, a je žal vse skupaj padlo v vodo, saj bi naj hodili po naravnem rezervatu, v katerem so psi (spet) prepovedani. Sprva nismo bili ravno optimistični, saj nam spremenjeni plani in slaba vremenska napoved niso vlivali zaupanja, da je pred nami lep hribolazniški teden. Na srečo je bilo na koncu vreme več ali manj sončno, tako da smo lahko uživali v neverjetnih razgledih na Mont Blanc.
Sedlo nad gondolo Charamillon
Do sedla:
➡ 4 km
⬆ 540 m
⏱ 2 h
Mojega očeta smo pričakali na velikem makadamskem parkirišču (46.0009, 6.94872) v vasici Le Tour, le nekaj km oddaljeni od centra Chamonixa. Ker smo na dan njegovega prihoda ugotovili, da ne moremo na večdnevni pohod, smo prvi dan posvetili planiranju. Na žaru smo spekli burgerje in uživali v skupnem druženju. No, vseeno so nas popoldne zasrbele pete, ko se je počasi začelo jasniti. Da bi vsaj malo izkoristili dan, smo se odločili povzpeti do zgornje postaje gondole Charamillon. Po vijugasti stezi smo se v precej kratkem času povzpeli do našega cilja, a tu nismo odnehali. Nebo se je namreč vedno bolj jasnilo, v daljavi pa smo lahko celo opazovali Mont Blanc, ki se je bahal v popoldanskem soncu. Tako nas je vleklo še naprej, po makadamski cesti do sedla, ki je dobro viden na mapi. Mislim, da nima točnega imena, a je vseeno odlična izbira za krajši pohod, saj se z njega razprostira razgled na obe strani. Zelo zadovoljni nad prvim »ogrevalnim« pohodom smo se vrnili v brlog in se že veselili naslednjega dne.
Grand Balcon Sud
V obe smeri:
➡ 13 km
⬆ 620 m
⏱ 5 h
Naslednji dan smo brlog pustili na omenjenem parkirišču, mi pa smo se z avtom odpeljali do spodnje postaje gondole La Flégère. Grand Balcon Sud je najbrž najbolj znan pohod v okolici Chamonixa, saj ni zahteven, poleg tega pa nudi prekrasne razglede na večno beli Mont Blanc. Naš prvotni plan je bil, da se povzpnemo še višje, do Réserve naturelle des Aiguilles Rouges, kjer se meddrugim nahaja tudi znano jezero Lac Blanc, ter se v 3 dneh sprehodimo po slemenu proti jugu. Žal so v omenjenem parku psi prepovedani, tudi če so na povodcu, zato se tako visoko nismo mogli povzpeti. Tako smo prehodili Grand Balcon Sud, ki sicer povezuje zgornji postaji gondol La Flégère in Brévent. Mi smo se zaradi avtomobila želeli vrniti na isto izhodišče, zato smo prehodili traso od La Flégère do Col du Brévent in se po isti poti vrnili nazaj do izhodišča. Cena povratne vozovnice za gondolo je bila 22 € / osebo.
S hojo smo pričeli precej pozno, saj je gondola pričela obratovati šele ob 8. uri. Sonce je že začelo pripekati, a na srečo ni bilo prehudo, saj je nebo vsake toliko prekrila tanka oblačnost. Tako smo se povsem navdušeni po stezi, ki je ves čas zelo razgledna, najprej malce spustili, nato pa praktično po ravnem nadaljevali pot do gondole Brévent. Seveda smo se vmes vsaj tisočkrat ustavili, saj se nam je Mont Blanc vedno bolj približeval, kar smo morali ujeti v fotografski objektiv. Tudi ostale vrhove je bilo neverjetno opazovati. Sploh Aiguille du Midi je navduševal s svojo špičasto obliko.
Po prihodu do pobočja nad gondolo Brévent smo naredili kratek postanek ter opazovali na desetine jadralnih padalcev, ki so se z vzgornikom dvigali nad samo dolino. Čeprav jih je bilo res zabavno opazovati, pa smo se odločili, da pot nadaljujemo proti vrhu. Na mapi smo namreč opazili, da se naravni rezervat, kamor s Šnofko nismo smeli, začne precej višje. Tako smo si spet oprtali nahrbtnike in po najbolj napornem delu poti prispeli na Col du Brévent (2.368 m).
Tam nas je pričakal kamnit stožec, katerega je lepšal znakec, da s psom poti ne smeš nadaljevati. Ne vem, ali naj sploh izgubljam besede, kako nesmiselno se nam je zdelo vse skupaj? Glede na to, da nas je kmalu razveselila cela družina kozorogov, smo bili precej prepričani, da psi naravi ne škodujejo. Kozorog se začuda pri znaku, ki označuje konec naravnega rezervata, ni obrnil, temveč je pot nadaljeval kar na nevaren teritorij krvoločnih psov. Na vrhu smo tako pojedli malico, spet opazovali padalce, naredili milijon fotografij in se nato počasi vrnili proti našem izhodišču.
L’Arolette (2.330 m) in Tête de Balme (2.321 m)
Krožna pot:
➡ 7,5 km
⬆ 470 m
⏱ 3 h
Ker je naslednji dan vremenska napoved kazala, da bo dopoldne sončno vreme, smo se odpravili na naslednji pohod. Prvi del smo premagali z gondolo Charamillon (cena povratne vozovnice 22 € / osebo), pod katero smo prvi dan hodili, pot pa smo želeli nadaljevati proti ledeniku Glacier du Tour. Žal nam plan ni ravno uspel, saj se je po dobrih 20 min hoje in premaganih skoraj 200 višinskih m ulilo. Ker ni izgledalo, da se bo kaj kmalu razjasnilo, smo se odločili, da se vrnemo do koče Le Chalet de Charamillon in se malce okrepčamo. Po kakšni uri, ko smo popili odlično, a zelo drago, vročo čokolado, je skozi oblake začelo kukati sonce. Ker je bilo čisto prepozno, da bi lezli na prej omenjen ledenik, smo spremenili plan in se namenili proti Švici.
Tako smo se po poti, ki nas je vodila po neskončnih zelenih pobočjih, počasi povzpeli do koče Refuge de Col du Balme, ki leži na meji med Francijo in Švico. Rok in Šnofka sta bila zelo vesela, saj sta tako lahko odkljukala še eno državo. Ali jo naj prištejemo tudi našem popotovanju, čeprav se tja nismo pripeljali z brlogom, se nismo še dokončno odločili. Kakorkoli že, pot smo kar hitro nadaljevali, saj je bilo kar mrzlo – poleg tega, da je bilo oblačno, nas je »oviral« tudi močan veter.
Na srečo smo bili do prvega vrha precej v zavetrju, zato je bil pohod kljub slabemu vremenu kar prijeten. Malokdo je nadaljeval pot od koče naprej, zato smo bili na tem delu popolnoma sami. Po približno pol ure smo osvojili prvi vrh L’Arolette, ki leži že »globoko« v Švici. Z njega je lep razgled na oddaljeno akumulacijsko jezero in zelene vrhove, ki se razprostirajo na obeh straneh meje.
Kasneje smo se spustili v kotanjo, kjer smo poiskali malce zatišja in pojedli malico, nato pa smo se povzpeli še na drug vrh Tête de Balme (2.321 m). Tukaj smo se od Švice poslovili, saj je na vrhu mejni kamen, ki dobro označuje, kako poteka državna meja. Zaradi močnega vetra se tu prav dolgo nismo zadrževali. Počasi smo se spustili nazaj do ceste, ki smo jo prehodili že prvi dan in se vrnili do zgornje postaje gondole. Kljub temu, da je bila vremenska napoved povsem napačna, saj je bilo na koncu popoldne lepše vreme kot dopoldne, smo bili zadovoljni nad še enim uspešnim pohodom.
Chamonix
Naslednji dan nam je po pravici povedano kar malce prijalo, da se je vremenska napoved uresničila, saj smo bili potrebni počitka. No, pohodniškega počitka, prav zares nismo mirovali. Kljub dežju smo se z avtom odpeljali do centra Chamonixa in se najprej sprehodili po ličnih ulicah. Če bi bilo lepše vreme, bi zares uživali, saj francoska arhitektura vedno znova navduši. Chamonix je res tako luštno mestece, saj ni preveliko, poleg tega pa se nahaja v dolini, ki jo obkrožajo sami večtisočaki. Brez težav bi že v samem mestu preživela kak dan ali dva. Sprehodili smo se tudi po tržnici, kjer smo kupili odličen sir, vrniti pa smo se želeli še po čokoladice, ki so izgledale božansko. Žal smo ostali praznih ust, saj je bila po naši vrnitvi iz jame tržnica že zaprta. No, smo se pa vsaj potolažili z dobri eclerjem, ki smo ga kupili v pekarni.
Mer de Glace
Pot do ledenika je bila kar dolga, a vse prej kot dolgočasna. Do nje se namreč lahko podamo z glavne postaje v Chamonixu, kjer kupimo skupno karto za rdečo zobato železnico, gondolo in sam vstop v ledeno jamo (cena je 35 € / osebo). Zobata železnica vozi zelo pogosto, zato ni bojazni, da bi jo zamudili (zadnji odhod je ob 14h). Mi smo se na stranišču na postaji najprej preoblekli v toplejša oblačila, nato pa smo se vkrcali v rdeč vagon. Sama vožnja je trajala približno 20 min, vmes pa smo skozi okno opazovali deževni Chamonix.
Ko smo izstopili iz vagona, smo sicer že zagledali ledenik, a nas je do tja čakal še zelo strm spust z majhno gondolo. Moram reči, da smo se vsi 3 v življenju peljali z že kar nekaj gondolami, a je bila ta zagotovo najbolj »adrenalinska«. Poleg tega da je res tako strma, da gre že skoraj navpično navzdol, se na sredini, ko se v ostali potniki vkrcujejo na drugi dve gondoli, popolnoma ustavi. Tako samo visiš v zraku nad strmim terenom in med zibanjem upaš, da boš srečno prišel do ledenika.
Po izstopu iz gondole pa nas je čakal najbolj zoprn del. Ker se ledenik seveda nahaja na dnu doline, se je potrebno do jame spustiti po 450 kovinskih stopnicah. Ker je močno deževalo, je bil ta del res malce neprijeten. Tudi table, ki označujejo, do kje je segal ledenik določeno leto, niso ravno pripomogle našemu razpoloženju. Mislim, da bi se moral vsak enkrat v življenju sprehoditi do tega ali podobnega ledenika, saj bi se tako morda začeli obnašati bolj trajnostno. Narava nam vsakodnevo kaže, da moramo spremeniti svoje obnašanje, a je žal očitno ne znamo poslušati.
Po spustu po stopnicah smo nato vsi 4, skupaj s Šnofko (!) vstopili v ledeno jamo. Zdelo se nam je zelo čudno, da je psom dovoljen vstop v tako občutljivo območje, medtem ko je hoja po hribih tako zelo problematična. Bili smo sicer zelo veseli, da je lahko šla z nami, a francoske logike povezane s psi očitno ne bomo nikoli razumeli.
Ledena jama je sicer izkopana v samo jedro ledenika Mer de Glace, kar v prevodu pomeni morje ledu. Gre za največji ledenik v celinski Franciji. V dolžino meri kar 7 km, globok pa je 200 m. Ker se ledenik vsako leto premakne za 70 m, morajo jamo vsako leto znova izkopati. V notranjosti se lahko sprehodimo po krožnem tunelu, si ogledamo nekaj ledenih skulptur, opazimo pa lahko tudi zračne mehurčke, ki so v večni led ujeti že več kot 12.000 let. V ledeni okolici smo tako zares dobili občutek, da so ledeniki spomin našega planeta. Po ogledu smo se nato z istimi prevoznimi sredstvi vrnili nazaj v Chamonix.
Ledenik du Tour (2.700 m)
Do koče Albert 1er:
➡ 5 km
⬆ 830 m
⏱ 2,5 h
Z ogledom ledene jame pa z ledeniki še nismo zaključili. Se spomnite, ko smo pred nekaj dnevi želeli priti do ledenika du Tour, a je začelo deževati? Ker smo ga ves čas opazovali iz toplega zavetja našega brloga, smo se odločili, da še enkrat poizkusimo s srečo. Spet smo kupili povratno vozovnico za gondolo Charamillon (22 € / osebo) in se počasi začeli vzpenjati proti koči Albert 1er. Tokrat nam je bilo vreme bistveno bolj naklonjeno, saj je sijalo sonce, obenem pa so nas preletavali tanki oblaki. Prizor je bil res veličasten, še sploh, ko smo v daljavi zagledali tudi Mont Blanc. Noro! Vsakih nekaj minut smo se ustavili in opazovali neverjetno igro narave.
Dobro uro smo se počasi vzpenjali po travnatih pobočjih, nato pa se je steza malce spremenila. V drugem delu poti smo bili morda malo bolj previdni, saj smo hodili po kamniti stezi. Na levi strani se je nad nami dvigalo strmo, skoraj navpično pobočje, na desni strani pa smo gledali v prepad. Sliši se malo bolj grozljivo, kot je v resnici bilo, a pot vseeno morda ni najbolj primerna za tiste z res hudim strahom pred višino. Mi s tem nismo imeli težav, tako da smo res uživali, saj se je v daljavi že pokazal »naš« ledenik in reka, ki je bučala preko strmih skal.
Zadnji del poti je bil najbolj naporen, a na srečo najkrajši. 200 višinskih m smo prehodili po skalnati stezi, ki nas je vodila po grebenu ob ledeniku. Razgledi so bili milo rečeno fantastični, a je bil čisto zadnji del pred kočo kar naporen. Tam se namreč nahajajo velike skale, ki so bile včasih del ledenika, zato si je potrebno občasno malce pomagati z rokami. Brez skrbi, vseeno je pot prehodna vsem, ki so fizično aktivni, saj ni tehnično zahtevna.
Mi smo si nato nad kočo poiskali lep raven košček naše Zemlje, od koder smo opazovali, česa vse je zmožna mogočna narava. Med opazovanjem ledenika, ki se je kot reka vil pod nami, smo se počutili nekako majhno, nemočno, a vseeno svobodno. Takšni občutki te prevevajo le, ko imaš priložnost videti nekaj tako mogočnega, kot je več kilometrska gmota ledu. Na žalost smo tudi to sposobni uničiti.
S težkim srcem smo se po malici poslovili od neverjetnih razgledov in črnih ptic, ki so jadrale nad nami. Še dobro, da se je pooblačilo, saj bi drugače verjetno še danes sedeli nad kočo Albert 1er, ki se nahaja malce nad 2.700 m. Do zgornje postaje gondole smo se vrnili po isti poti, a smo vmes vseeno zavili do ledenika in si ga še od bližje ogledali.
Aiguille Croche (2.487 m)
Krožna pot:
➡ 14 km
⬆ 700 m
⏱ 4 h 45 min
V okolici Chamonixa se nahaja ogromno naravnih rezervatov, zato smo imeli spet manjši problem s Šnofko. Vse pohode, ki smo jih našli, so vsaj malo prečkali neko zaščiteno območje, zato smo se na koncu odločili, da se odpeljemo v sosednjo dolino, južno od mesta Saint-Gervais-les-Bains. Parkirali smo na velikem makadamskem parkirišču (45.799999, 6.72076), ki pripada gondoli La Gorge in se z njo že naslednji dan povzpeli malce višje.
Če je gondola do ledene jame Mer de Glace najbolj strma gondola, kar smo jih kdaj videli, pa je La Gorge zagotovo najmanjša. Vsi 3 skupaj s Šnofko smo se v njo komaj stlačili, poleg tega pa je bila tako nizka, da smo skoraj razbili naše vroče glave. Tudi Šnofki ni bila niti najmanj všeč, saj je stara in posledično zelo glasna. Če želite s svojim psom prvič na gondolo, morda ne izbrati ravno te. Po mučni vožnji smo se nato malo vzdignili še z naslednjo gondolo Signal, ki pa je bila na srečo malce večja in novejša. Povratna vozovnica za obe nas je stala 16,8 € / osebo.
Prvi del poti je bil zelo lahek, saj smo se po makadamski cesti sprehodili najprej do sedla Col du Joly, kjer je tudi veliko parkirišče. Prav veliko časa tu sicer nismo izgubljali. Pohod smo v prekrasnem vremenu in z lepimi razgledi na drugo stran Mont Blanca, kot smo jo opazovali do sedaj, nadaljevali do vrha Aiguille Croche (2.487 m). Čeprav bi lahko do vrha prispeli hitreje po krajši, a zelo strmi poti, smo raje izbrali bolj razgledno makadamsko cesto, po kateri je bila hoja pravi užitek. Naporen je bil le čisto končni del, ko smo se morali povzpeti na sam vrh.
Z njega je bil razgled res prekrasen, kljub temu da nas niso več obdajali tako visoki vršaci kot v Chamonixu. Najlepši je bil seveda še vedno Mont Blanc, a so nas navdušile tudi doline pod nami. Z Rokom sva že sanjala, kako bi v eni izmed njih z veseljem kupila majhno leseno hiško in poleti s Šnofko hodila v hribe, pozimi pa smučala. A žal nama v žepu manjka le nekaj 100 tisočakov.
Ker je na vrhu precej pihalo smo se spustili do grebena, pojedli malico in se nato sprehodili po ozki stezi, ki vodi po vrhu pobočja. Spet opozorilo za tiste, ki se bojite višine – na levi strani steze se občasno pokaže strma stena ali strah vzbujajoča razpoka, zato se morda raje vrnite po poti, po kateri ste prišli. Nam je bil sicer ta del najlepši, saj ni naporen, a vseeno ponuja neverjetne razglede. Po približno 45 min hoje smo greben na Tête du Véleray zapustili in se vrnili nazaj do izhodišča.
Lacs Jovet
Do jezer:
➡ 10 km
⬆ 1.010 m
⏱ 3,5 h
Pa je napočil čas za zadnji skupni pohod. Tudi s tem smo imeli malo težav, saj se tudi jezera Jovet nahajajo v nekem naravnem parku, a so nam na turističnem centru zagotovili, da se do tja lahko odpravimo s psom, pod pogojem, da je ves čas na povodcu. Ta trasa je sicer odsek večdnevnega pohoda Tour du Mont Blanc, ki vodi okoli omenjene gore, zato je bilo pohodnikov več, kot smo jih srečevali doslej.
V zgodnjih jutranjih urah smo se najprej sprehodili po lepi in široki, a na mestih kar strmi, poti / cesti skozi gozd. Ker nam ni bilo potrebno ujeti zadnje gondole, smo si vzeli čas in hodili lepo počasi. Prav veliko se nismo ustavljali, razen ob manjšem slapu, nad katerim je zgrajena majhna lesena ploščad. Ko smo prišli nad gozdno mejo, se je pot malce položila in kmalu smo prispeli do Refuge de la Balme. Koča nas je presenetila s svojo čistočo in urejenostjo, saj so zunaj plapolale zastavice, ki so sicer značilne za koče v Nepalu. Prav dolgo se sicer tu nismo zadrževali, saj smo bili po premaganih 500 višinskih m šele na polovici do našega cilja.
Po strmi poti smo že kmalu prišli do sedla, kjer nas je pričakala tabla, da moramo biti pozorni na pastirske pse. Takšno opozorilo nas še pred kratkim ne bi prestrašilo, a odkar smo potovali po Gruziji, Armeniji in Turčiji, kjer je veliko ovčarskih orjakov (pastirskih ali potepuških), smo precej bolj previdni. Tudi Šnofka je veliko manj zaupljiva do drugih psov, saj je imela nekaj slabih izkušenj (z nevzgojenimi lastniškimi psi, ne potepuškimi!). Tako smo vedno kar malce na trnih, ko vidimo spuščene pse brez nadzora, sploh pa če branijo svojo čredo ovc. Sprehod mimo 3 velikih belih ovčarjev, ki so neusmiljeno lajali, tako ni bil niti najmanj prijeten, a so bili na srečo za (nizko) ograjo.
Razgledi so medtem postajali lepši in lepši, saj so se povsod okoli nas bahali mogočni granitni vršaci, mi pa smo se sprehajali ob reki, po travnatem pobočju. Vsake toliko smo zaslišali tudi žvižg svižcev, ki pa so se na žalost držali na varni razdalji. Pred zadnjim vzponom smo si ogledali še mogočen slap, ki je razklal zeleno pobočje na dva dela.
Do jezer je nato sledil še zadnji, zelo lep, a malce bolj strm del. Po dobrih 3 h smo prispeli do največjega jezera, ki se je razprostiral pod mogočno sivo steno. Ker se je do takrat že popolnoma razjasnilo, je bil prizor zares neverjeten. Hitro smo iz nahrbtnikov potegnili fotoaparat, naredili neskončno fotografij, nato pa se odpravili na drugo stran jezera, kjer je bilo manj ljudi. Ulegli smo se na segreto travo in za kratek čas celo zaspali. Bil je prav idiličen postanek, saj se je poleg nas nahajala majhna lesena hiška, ki nas je povsem navdušila. V takšnem okolju res ni težko biti srečen.
Čeprav nam še ni bilo do odhoda nazaj, se je dopoldne prevešalo v popoldne in morali smo nadaljevati pot. Pred povratkom smo se sprehodili še do najvišjega jezera in po grebenu, od koder smo lahko opazovali še dve majhni kotanji, ki sta nas navdušili s kristalno modro vodo. Od tod smo lahko videli vsa 4 jezera, tako da je bil razgled res dihjemajoč. S težkim srcem smo se nato počasi vrnili nazaj proti našem brlogu in se spominjali vseh lepih razgledov, ki so nas navduševali pretekli teden.
Naslednje jutro je bil čas, da se moj oče vrne nazaj v Slovenijo. Na splošno je bil, tako kot midva, nad pohodniškim dopustom zelo navdušen, saj smo se v 8 dneh podali na 6 pohodov, naredili smo dobrih 4.300 višinskih m in premagali 75 km. Za slovo smo v parku, ki se je nahajal zraven našega kamperja, odigrali še igro mini golfa. Žal sva z Rokom ostala poraženca, a smo se vseeno zelo zabavali. Mikal nas je tudi zelo lepo urejen adrenalinski park in trampolini z elastiko, a se je žal očiju že mudilo domov. Teden smo zaključili z mislijo, da smo dobro izkoristili prav vsako minuto, in si s težkim srcem pomahali v slovo. Mi 3 smo na parkirišču ostali še naslednji dan, nato pa smo se tudi mi podali novim dogodivščinam naproti. A o njih več v naslednji objavi.
Pa se slišimo prihodnjič…
You May Also Like
Prigode na Azurni obali
Polotok Cronzon
