Od Marakeša preko Visokega Atlasa do Anti Atlasa

V zadnjih tednih smo prečesali celoten Visoki Atlas vzhodno od Marakeša, zdaj pa smo kurz spremenili in se obrnili naprej proti jugu. A da bi prišli do agadirske doline, smo morali najprej še zadnjič prečkati visoko gorovje. Tako smo se povzpeli na prelaz Tizi n’ Test ter nato pot nadaljevali najprej do mesteca Taroudant, nato pa v nižje gorovje, ki se nahaja na jugu države – Anti Atlas.

---

Prelaz Tizi n’ Test si bomo zapomnili za vedno…

Ko smo zapustili Marakeš, smo v nekaj dneh prispeli na višjo nadmorsko višino, v bližino 2.100 m visokega prelaza Tizi n’ Test. Za takšno prečkanje visokega gorovja sva se odločila iz preprostega razloga – večina turistov se povzpne na Tizi n’ Tichka, ki je posledično bistveno bolj znan in turistično oblegan. Ker sva si spet zaželela avanture, sva se želela popeljati po kakšni bolj stranski cesti. Čeprav sva na Googlu našla tudi informacijo, da je cesta preko omenjenega prelaza izjemno nevarna, ozka in prepadna, sva se na podlagi milejših informacij odločila, da ga kljub temu prečkamo. Naučila sva se že, da je takšne pretirane komentarje velikokrat bolje jemati z rezervo, saj nekateri svoje uspehe malo preveč poveličujejo. Glede na to, da je cesta praktično v celoti asfaltirana, se nama je zdelo, da jo bomo z brlogom z lahkoto prevozili.

In smo jo. Morava pa reči, da nama bo za vedno ostala v spominu. Pa ne, ker bi bila tako nevarna, kar se mimogrede nama ni zdela, ampak ker naju kar šokiralo popotresno stanje. Da spomnim – septembra, pred 2 meseci, je Maroko prizadel strahovit potres z magnitudo 6.8. Epicenter je bil nedaleč proč, 70 km jugozahodno od Marakeša oz. 30 km od naše poti. Vse skupaj je umrlo skoraj 3.000 ljudi, več tisoč pa je bilo poškodovanih. Tisti, ki so tresenje tal preživeli, so na tem delu Maroka zelo verjetno ostali brez strehe nad glavo, saj je tukajšnja tradicionalna gradnja iz blatnih opek zelo nestabilna. V nekaj trenutkih so se objekti spremenili v prah in zemljo, kar je žrtvam zelo otežilo možnost preživetja. Kot posledica takšne gradnje v ruševinah ni ostalo nikakršnih zračnih žepov, kar pomeni, da so bile v veliko primerih žrtve žive pokopane.

V bistvu o potresu nisva niti preveč razmišljala. Vedela sva, da je cesta prevozna, to pa je tudi vse, na kar sva pomislila. Že v prvih km sva ostala odprtih ust, saj sva hitro ugotovila, da nekaterih vasi sploh več ni. Na tleh so ostali kupi gradbenega materiala, ob njih pa naselja šotorov. Vse te prizore sva že videla v novicah, a naju je doživljanje v realnem svetu veliko bolj pretreslo. Zima se približuje, temperature so vse nižje, prebivalci pa lahko edino zavetje najdejo pod tanko »plahto«. Zanimivo se nama je sicer zdelo, da nekih gradbenih akcij nisva opazila. Tako kot so do sedaj lokalci sedeli pred svojimi hišami, so zdaj posedali pred šotori. Nekih bagrov ali podobne mehanizacije, ki bi odstranjevala ruševine in postavljala nove hiše, nisva videla. Upava si trditi, da se v zadnjih 2 mesecih prav veliko ni spremenilo.

Cesta, po drugi strani, je očiščena in prevozna. Skale na bankini sicer ves čas nakazujejo, da so jo morali v celoti »splužiti«, zaščitne ograje so na veliko mestih zvite ali pa jih ni, v nizkih zaščitnih kamnitih zidovih pa je več lukenj kot fiksnega materiala. Na južni strani je to še posebej očitno, saj je cesta vklesana v skalo. Posledično je precej ožja in na nekaterih mestih, zaradi odsotnosti zaščitnih ograj, prepadna. Na enem mestu se je očitno celo sprožil ogromen plaz, Maročani pa so stvar rešili tako, da so ta del ceste (seveda trenutno neasfaltiran) speljali preko velikanskega kupa zemlje. V tistih 100 metrih, ko opazuješ morje zemlje nad in pod tabo, si zares želiš, da se ne bi ravno v tem času začelo spet premikati. Na splošno je sicer cesta prevozna za vsa vozila in za vse normalno sposobne voznike.

Pa da ne bomo samo o potresu – pokrajina, ki se razprostira na vseh straneh, je naravnost čudovita. Cesta nas na severni strani namreč vodi ob široki rečni dolini skozi številne berberske vasi, na južni strani pa se zavito in počasi spušča k dnu agadirske doline. Na vrhu prelaza imamo tako razgled na visoke vrhove visokega Atlasa, v daljavi pa so že vidni obroki nižjega Anti Atlasa. Če odštejemo porušene vasi, nama bo ta vožnja ostala v super spominu.

---

Taroudant ali »mali Marakeš«

V naslednjih dneh smo prispeli v mestece Taroudant, ki leži na dnu široke doline. Znan je predvsem po mogočnih zidovih, ki mesto obdajajo z vseh strani, v sami medini pa se razprostira bogata zgodovinska in kulturna dediščina. Taroudant je bilo trgovsko središče že v Antiki, saj so se tu srečevale trgovske karavane, ki so preko južnih puščavskih poti potovale proti severu. To je prispevalo k raznolikosti kultur, ki so se prepletale v mestu. Tudi mogočno obzidje ima pomemben zgodovinski pomen, saj so ga Berberi zgradili že v 16. stoletju. Tako so ustvarili utrdbo, ki je medino branila pred morebitnimi vpadi. Le 2. stoletji kasneje je mesto postalo prestolnica neodvisne države pod vodstvom dinastije Saadi. Le-ta je kasneje kraljevi sedež prenesla v Marakeš. Prav tu se tako skriva razlog, zakaj sta si mesti podobni in zakaj Taroudant pogosto imenujejo tudi »mali Marakeš«.

Mi smo parkirali tik ob obzidju (30.464592, -8.878647) in peš raziskali samo medino. Tako kot v Marakešu, smo si dan zastavili zelo sproščeno – sprehodili smo se po arabskem in berberskem souku ter po okoliških ulicah. V primerjavi z omenjenim velemestom, nama je bil Taroudant bolj všeč. Nikakor ne moremo trditi, da mesto ni turistično, saj sva srečala kar nekaj turističnih skupin, a se nama je vseeno zdelo bolj pristno. Na soukih še vedno najdemo ogromno kitajskega kiča, a tudi veliko tipičnih izdelkov in hrane. Sploh nas je razveselila odsotnost motorjev in skuterjev, ki so v Marakešu preplavljali majhne uličice soukov.

Malce sta naju razočarali le 2 stvari. Prva je, da so na glavnem trgu spet privabljali turiste s kobrami in drugimi kačami, druga pa je, da je na ulicah precej enostavneje najti restavracijo z italijansko ali ameriško hrano, kot maroško. Ker sva si po dolgem času spet zaželela tajina, smo v iskanju tipičnega lokala prehodili celo mesto. Na koncu smo ga sicer uspešno našli, a je bila jed ekstremno skopa, na goveji kosti pa sva komaj našla meso. Seveda sva zanjo odštela več, kot za pojedine, ki sva jih jedla v manjših vaseh. Restavracije Bab El Kasbah vam torej ne priporočava.

Temperature so se v dolini še kar dvigale preko 30 stopinj, zato smo kar hitro pobegnili na višjo nadmorsko višino, v Anti Atlas. A več o tem v naslednji objavi…

Pa se slišimo prihodnjič…