Praia da Ursa, najbolj zahodna točka Evrope, Portugalska, Evropa, Potujoči brlog
Portugalska

Od Lizbone do Coimbre

Od Algarve do Lizbone smo prispeli kar hitro, saj smo imeli občutek, da na tem območju ni prav veliko za videti. Pot severno od Lizbone pa je potekala precej počasneje, saj nas je čakalo kup zanimivosti. Da ne bo objava predolga, bom dogodivščine razdelila na dva dela. Iz portugalske prestolnice smo se najprej odpeljali do najbolj zahodne točke kontinentalne Evrope Cabo da Roca in znamenite plaže Praia da Ursa, nato smo čisto po slučaju odkrili lep pohod do polkrožne plaže São Martinho do Porto, se odpeljali še do mesta Nazare, ki slovi po visokih valovih, na kar pa smo se od obale za kratek čas poslovili. Odpravili smo se namreč do bolj skritega kotička, do slapu Pedra da Ferida, kjer smo bili popolnoma sami, v bližini pa smo nato opravili tudi tehnični pregled. Kaj nas je čakalo v nadaljevanju tedna, pa napišem naslednjič.


Cabo da Roca & Praia da Ursa

Iz Lizbone smo se odpravili proti severu. Pot nas je sprva vodila skozi številna mesteca, nato pa smo končno prišli do bolj »divjega« dela portugalske obale, ki nas je navdušil s svojimi zelenimi odtenki. Na jugu smo nekako pogrešali ta nor kontrast med grmičevjem in morjem, tukaj pa smo končno prišli na svoj račun. Parkirali sicer nismo pri svetilniku Cabo da Roca, ki je uradno najbolj zahodna točka kontinentalne Evrope, ampak v njegovi bližini. Po luknjasti makadamski poti smo prišli do prenočišča (38.784391, -9.492492), kjer smo ostali 2 dni. Čeprav so mimo hodili številni dnevni sprehajalci, pa je bil razgled na omenjen svetilnik vseeno prekrasen.

Prvi večer smo se ob sončnem sprehodu odpravili na krajši sprehod po klifih, od koder smo opazovali mogočne valove, ki so treskali ob skalnato obalo. Izgledalo je fantastično, a morava vseeno priznati, da naju je močan in hladen veter hitro pregnal nazaj v brlog. Na splošno je na Portugalskem veliko hladneje, kot sva pričakovala. Atlantik ima na tukajšnje podnebje močen vpliv, zato neke vročine tudi sredi maja ni za pričakovati.

Naslednje jutro smo se v sončnem vremenu podali do ene najbolj znanih plaž na PortugalskemPraia da Ursa. Ta leži le kakšen km stran, a jo je mogoče doseči le peš ali s čolnom. Pot do tja je prekrasna, a vseeno na določenih delih precej zemljata, skalnata in strma, zato je dobro obuti pohodniške čevlje in biti med hojo posebej previden. Mi se prav do plaže v resnici nismo sprehodili, saj nam je povsem zadoščal že pogled na špičaste skale, ki jo obkrožajo. Ta prizor naju je morda celo bolj navdušil od plaž v Algarve, saj so bili klifi nekako bolj divji, poleg tega pa smo bili obdani z zelenimi pobočji in barvitimi cvetlicami. Okolici sva se čudila kar nekaj časa, preden smo se dokončno odpravili nazaj v kamper.

Naslednje jutro smo se pred odhodom odpeljali še do svetilnika. Če iskreno povem, smo se na znameniti točki ustavili bolj zato »ker se moramo, če smo že tukaj«, kot zato, ker bi si jo tako zelo želeli videti. Že na parkirišču nas je presenetila množica turističnih avtobusov in avtomobilov, zato smo vse skupaj le hitro pofotkali in se odpravili naprej.


Polkrožna plaža São Martinho do Porto

Če nas spremljate že nekaj časa, verjetno veste, da najbolj uživamo na krajih, kjer smo več ali manj sami. Takih prenočišč nama je do tedaj na Portugalskem kar manjkalo, saj je koncentracija avtodomov zelo visoka. Posledično je prepovedi in omejitev precej, samotnih kotičkov pa, vsaj na obali, bolj malo. Iz tega razloga sva se zelo razveselila, ko smo južno od mesta Nazare našli ne preveč poseljen košček atlantske obale. Takoj, ko smo brlog parkirali na manjšem makadamskem parkiriščku (koordinate) smo opazili, da se v okolici nahajajo neke pohodniške poti, zato smo se jih odločili naslednje jutro raziskati.

V bistvu nismo niti vedeli, kam hodimo, šli smo le na jutranji sprehod po markiranih poteh. Ker le-te vseeno niso turistično znane, smo se sprehajali popolnoma sami. Že samo iz tega razloga sva dobila spet malo energije in volje za nadaljevanje poti. Kaj kmalu se je sicer najino razpoloženje še izboljšalo, saj smo počasi prispeli do kapelice Sant’Anna, od koder se nam je odprl prekrasen razgled na popolno polkrožno plažo São Martinho do Porto. Waw! Ko sva jo zagledala, sva se spomnila, da sva na začetku internetnega raziskovanja Portugalske res zasledila neko takšno plažo, a je nisva dodala na naš potovalni seznam. Takšne plaže sva namreč v preteklosti že obiskala in bila skoraj zmeraj razočarana, saj impresivno izgledajo le z letala ali na sliki z dronom, v realnosti pa so enake vsem ostalim. Podobno bi se verjetno zgodilo tudi s to, če je ne bi opazovali s sosednjega brega. Če se boste kdaj potikali po teh krajih, vam ta krajši pohod vsekakor priporočava. Prehodili smo kakšne 5 km in med hojo zelo uživali.


Nazaré

Najbrž ste že kdaj slišali za Nazaré, ki slovi po (baje) najvišjih valovih na svetu, kajne? Glavni razlog za to je podvodni kanjon Nazaré, ki se nahaja tik ob obali. Je eden najglobjih v Evropi, z globino do približno 5.000 m. Ko se valovi iz Atlantskega oceana premikajo proti obali, jih kanjon usmeri in skoncentrira, kar poviša njihovo višino. K njihovi mogočnosti prispevajo tudi lokalne vremenske razmere, tokovi in veter. Kombinacija teh dejavnikov z edinstveno geologijo območja ustvarja idealne pogoje za nastanek tudi do 30 metrskih valov, ki privabljajo deskarje iz celega sveta. Tukaj je Sebastian Steudtner postavil svetovni rekord, saj mu je brez padca uspelo deskati po skoraj 29 m visokem valu!! Si predstavljate to norost?

Trenutno sicer ni obdobje za nastanek visokih valov, saj se ti pojavljajo pozimi, ko so tokovi močnejši, vremenske razmere pa bolj ekstremne. Kljub temu pa sva se odločila, da si mestece ogledamo oz. da se sprehodimo do razgledne točke, od koder obiskovalci vsako leto opazujejo surferska tekmovanja na visokih valovih. Naš ogled je sicer trajal le kakšno uro, saj smo že pred samim mestom opazili znak, da je promet za avtodome prepovedan. Spet nama je kar tema padla na oči, saj portugalske oblasti očitno res pozabljajo, da avtodomarji drugega prevoznega sredstva nimamo. Najbližja točka, od koder bi se lahko sprehodili do razgledne ploščadi, je bila torej oddaljena več kot 2 km, kar bi pomenilo, da bi za ta kratek ogled izgubili veliko časa. Za mnoge to sicer ni težava, a se nama vseeno zdi malo absurdno pričakovati, da lahko prav vsak prehodi minimalno 4 km, da si kaj ogleda. Ker sva bila teh omejitev že milo rečeno naveličana, sva se vseeno odločila parkirati v »prepovedani« coni na popolnoma praznem in na pol zapuščenem makadamskem parkirišču (39.606746, -9.071488). Vedela sva, da reskirava kazen, a naju na tej točki to več sploh ni zanimalo. Želela sva samo videti razgled na plažo in nato hitro pobegniti v notranjost, kjer za omejitve za avtodome še niso slišali.

Tako smo tudi storili – peš smo se odpravili po turističnih uličicah ob obzidju, od koder je bil lep razgled na mesto in dolgo peščeno plažo, skoraj do razgledne ploščadi. Sam ogled mesta nas tokrat ni zanimal, bi se pa lahko do njega spustili z mestno vzpenjačo.


Slap Pedra da Ferida

Notranjost Portugalske nas je kar navdušila, saj je bila pomladanska pokrajina seveda vsa zelena in cvetoča. Pot nas je marsikdaj vodila tudi skozi ozke ulice portugalskih belih vasi in mestec, ki so nam bila prav tako zelo všeč. V enem od njih smo se za nekaj ur tudi ustavili in se odpravili do prekrasnega slapu Pedra da Ferida.

Do slapu:

 ➡ 3 km

200 m

 ⏱ 1 h

Komoot plan poti

Najprej smo se sprehodili po uličicah mesta Espinhal (40.012646, -8.351072), nato pa po makadamski cesti med gozdnatimi pobočji. Ker nismo bili ob morju, je veter končno popustil, kar je pomenilo, da je bila temperatura prav poletna. Po prečudoviti pokrajini smo tako prispeli do manjše poti, ki nas je nato popeljala ob reki skozi gozd. Večinoma je bil teren lepo urejen in enostavno prehoden, zato je bil pohod prijeten tako za naju kot za Šnofko. Kljub temu pa bi opozorila, da je bilo zadnjih 150 m še posebej strmih in spolzkih, zato je priporočljivo obuti čevlje z dobrim podplatom.

Prvi slap, ki smo ga zagledali, je bil bolj majhen, a vseeno mogočen. Sredi poletja bi naju verjetno celo zamikal skok v prekrasen tolmun. Tokrat smo si ga le ogledali s kopnega in kmalu nadaljevali pot do končnega slapu Pedra da Ferida. Ta je precej višji in še lepši od prejšnjega. Glede na to, da smo bili na celi poti sami in da smo tudi tukaj lahko uživali le v zvokih glasnega bučanja vode, bi lahko rekli, da je bila to ena naših najljubših točk na Portugalskem. Če bi se radi umaknili od množic turistov, vam je ta kraj pisan na kožo.

Slap Pedra da Ferida, Portugalska, Evropa, Potujoči brlog

Tehnični pregled

V naslednjih dneh pa nas je čakal dan, ki naju je že nekaj časa delal precej živčne. Pa ne zato, ker bi bilo s kamperjem kaj narobe, ampak ker je to v tujini tak zoprn opravek. Doma je vse enostavneje – prazen avtodom odpelješ na že poznano točko, kjer opravljajo tehnični pregled, dobro veš, kaj te čaka, po hitrem pregledu urediš še registracijo in to je to. Če se tega lotiš v tujini, pa je vedno občutek nesigurnosti, ne veš točno, kaj pričakovati in kako vse skupaj poteka. V kolikor avtodom prestane preizkus, moraš nato dokumentacijo poslati v Slovenijo, kjer jo je potrebno sodno prevesti, nekdo mora namesto tebe registrirati vozilo in ti nato dokumente poslati nazaj na tvojo destinacijo. Vse skupaj kar traja, zato nama je ta birokracija vsako leto večji trn v peti.

Kakorkoli že, tehnični pregled je brlog uspešno opravil! Res je, da so v Maroku nastavili ročno zavoro in da so v Španiji spolirali luči, a sva kljub temu zelo ponosna na našega Mercedesa, da je zdržal vse afriške napore brez večjih posledic. Čeprav definitivno nisva človeka, ki bi se hvalila s samo znamko, pa bi vseeno rekla, da je to, da je brlogovo podvozje od Mercedes Sprinterja, velika prednost. Z njim sicer ravnava počasi, a ne ravno nežno, zato sva res ponosna na njegovo vzdržljivost. To so potrdili tudi vsi testi, saj nam opravljen tehnični pregled niti v enem pogledu ni bil podarjen. Vse skupaj je sicer potekalo enako kot v Sloveniji. Definitivno lažje kot v Franciji, kjer je pregled trajal celo uro, a vseeno zahteveneje kot v Grčiji, kjer je tistih 15 min minilo v precej sproščenem vzdušju.

Na zdravje, sončni zahod, Portugalska, Evropa, Potujoči brlog

Pot nas je nato vodila nazaj na obalo, a o tem več naslednjič.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *