Grčija

Takšnega novega leta pa še ne

Pa smo preživeli še eno novo leto. Lansko smo se zabavali na plaži na jugu Španije, letos pa je bil potek malce drugačen. Najin plan je sicer bil ena (seveda če odštejemo najina irska prijatelja, ki sta nama delala družbo lani). Mislila sva, da se bomo parkirali na neki plaži, ob polnoči bova nazdravila s šampanjcem in zavrtela Alfija Nipiča in kmalu odšla spat. No, na koncu pa je naše novo leto izgledalo popolnoma drugače.

Nekaj dni pred novim letom sva odšla do naslednjih termalnih vrelcev na naši poti – v vasi Kamena Vourla (38.77841, 22.74653). Ko smo se ob njih parkirali, sva bila kar pozitivno presenečena, saj nama je glavni bazen zgledal kar lično urejen s palmami in lepimi kamni. Po nekaj minutah namakanja pa je najino navdušenje splahnelo, saj je mene začelo kar hitro zebsti. Temperatura vode v teh vrelcih je namreč precej nižja od tiste v Termopilah, o katerih sem pisala prejšnji teden. Njena temperature je le kakšnih 30 stopinj, kar je za najin okus premalo. Zato sva mislila, da bova naslednji dan vrelce zapustila in odšla naprej proti jugu. No, plan se je kar hitro obrnil.

Že nekaj časa sva bila na vezi z popotnikoma Damjanom in Janjo (ter psičko Kelbo), ki bi ju v normalnih razmerah najverjetneje srečala v Afriki, a ju je korona situacija pripeljala do Grčije. Ker smo bili zelo blizu, smo se dogovorili, da se dobimo prav pri omenjenih vrelcih. Skupaj smo preživeli sproščeno popoldne in večer, naslednji dan pa so se naše poti ločile. A ne za dolgo. Janja in Damjan sta se vrnila nazaj proti vrelcem v Termopilah, midva pa sva jima nekaj ur pozneje sledila. Odkar sva odšla iz Slovenije, sva na enem od norveških vrhov srečala le en slovenski par, zato je družba slovenskih podobno mislečih se ljudi kar prijala. Z našimi brlogi smo si ustvarili prav super tabor s skoraj privat tolmunom. Niti nama niti njima se nekako kar ni mudilo naprej, kar je pomenilo, da je vsak večer postajal daljši. Tako je kar naenkrat prišlo silvestrovo in odločili smo se, da ga preživimo skupaj. V vrelcih. Ob polnoči, ko smo v daljavi zagledali ognjemete, smo celo odprli šampanjec, ki niti ne vem, če je bil dejansko šampanjec, in nazdravili na prihodnje avanture. V topli vodi smo se kobacali kar do 3h zjutraj, kar je posledično pomenilo, da smo bili naslednji dan precej dehidrirani, saj nas je vroča voda kar izsušila. Kakorkoli, še nadaljnja dva dni smo preživeli v enakem stilu – lenarili in se vsake toliko namočili v našem bazenčku. Slabost je bila edino ta, da se je sonce vsak dan zelo hitro skrilo za hrib, zato nam je počasi začelo primanjkovati vitamina D, toplote in seveda tudi elektrike. S težkim srcem sva se tako s Šnofko včeraj končno odpravila naprej, z novimi znanji o Afriki in novimi željami po prihodnjih avanturah.

Novo leto je bilo tako kar zanimivo, saj ga res še nikoli nisva preživela v kopalkah v naravnih vrelcih s šampanjcem v roki. Takšnih novih let se definitivno ne bi branila. Kam pa gremo naprej? Ne vemo, zaenkrat za sončnimi žarki.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published.