Ptice, ovce, krave in še kaj
Tisti, ki redno spremljate najin blog, veste da sva prejšnji teden opazovala že kar precej ptic (če ne veste, si lahko preberete tukaj). No, v tem tednu, pa sva jih videla še več. Sicer ne nekih eksotičnih, a so nama vseeno polepšali dneve.
Tokratna zgodba se je začela v mestecu Lebrija. Tam sva našla majhno parkirišče (36.934381,-6.063631), kjer sva se odločila prespati. Zjutraj pa smo s Šnofko ugotovili, da se pravzaprav nahajamo zraven nekega parka. Seveda smo tako na jutranjem sprehodu zavili prav tja. Park se je izkazal za kar simpatičnega. Sicer ni ravno velik, je pa prijeten za sprehod, predvsem če potujete z majhnimi otroki. Ogledate si lahko razne vrste perjadi, ki se prosto sprehajajo naokoli in vas simpatično opazujejo. Med drugim lahko vidite tudi nekaj pavov. Za otroke je sicer atraktiven tudi, saj je v senci dreves precej igral, kjer lahko porabijo malo odvečne energije. Tokrat so igrala sicer samevala, saj je zaradi epidemije njihova uporaba prepovedana. Je izgledalo kar malce žalostno.
Po jutranjem sprehodu pa sva se odločila nadaljevati pot malce proti severu. V resnici sva se odločila malo pobegniti stran od mest in norosti epidemije ob reko Guadalquivir. Omenjena reka je namreč 5. najdaljša reka na Iberskem polotoku in 2. najdaljša v Španiji. Meri namreč kar 657 km. V rimskih časih je bilo mogoče po njej pripluti od Cádiza do Córdobe, danes pa je ta pot krajša, saj je mogoče pripluti le do Seville. Žalostna zanimivost reke je tudi, da se je leta 1998 prav blizu Seville zgodila nesreča, v kateri je popustil jez in se je v reko sprostilo okrog 5 milijonov kubičnih metrov jalovine. Narodni park Doñana, ki leži nasprotnem nabrežju reke kot sva ga obiskala midva, je bil v nesreči precej prizadet.
Ta del, ki sva ga obiskala midva, je v resnici veliko območje polj in njiv, kjer pridelujejo zelenjavo, vodo pa dobivajo iz številnih umetno narejenih kanalov. V vožnji mimo nešteto polj sva se tako res počutila sredi ničesar. No, razen zelenjave pa nam je vseeno delalo družbo tudi nekaj živali. Ker je seveda celotno območje precej mokro, je to pravi raj za številne ptice. Res bi vam rada povedala katere, vendar jih žal, razen ene, ne poznam. Za to eno pa moraš biti kar umetnik, da ne veš katera je, glede na to, da te že kot otroka prenaša naokoli v svoji culi. Štorkelj je tukaj res ogromno. Ogledaš si lahko njihova velikanska gnezda in njih, kako svobodno letijo nad camperjem. Takrat seveda samo upaš, da ta ogromna žival ne pade ravno na tvoje vetrobransko steklo. Niso pa ptice edine prebivalke tega območja. Ob reki se pasejo tudi krave in številne ovce, ki so v kombinaciji s štorkljami prava paša za oči.
Midva sva imela namen take prizore opazovati cel vikend, vendar nama je žal vreme prekrižalo načrte. Ker je v prejšnjih dneh veliko deževalo, je seveda ravno 1 km pred lokacijo, kjer sva želela parkirati, tako razmočilo cesto, da zaradi blata nisva mogla nadaljevati. Aja, morda je vredno omembe, da so vse ceste makedamske, tako da se tja ne odpravljati, če želite imeti čist avto(dom). No ja, tako sva se odločila, da pot nadaljujeva proti bližnjemu mestu in nekje na poti najdeva prostor za prespati. Žal nama tudi to ni uspelo, saj nikjer ni bilo mogoče parkirati, poleg tega pa je bila cesta razmočena tudi tik pred mestom, tako da sva morala spet obrniti in iskati drug prostor za prenočevanje. Ker je bila ura že krepko čez najin čas kosila in, ker sva bila zelo lačna, sva se odločila zapeljati v 15 km oddaljeno mestece in tam ostati čez vikend. Ta plan nama je končno le uspel.
Torej, če boste kje v bližini, se splača zapeljati ob omenjeni reki in poiskati kotiček za vsaj krajše opazovanje ptic.
Pa se slišimo prihodnjič…
