Poljska

Poljska | Varšava, Zalipie, Krakov, Ojcow, Auschwitz

Tokrat vam pošiljamo pozdrave s Poljske! Tisti, ki nas redno spremljate, veste, da je pred parimi dnevi minilo 1. leto odkar smo odšli iz Slovenije! O tem sva sicer že pisala na najini FB in IG strani, zato ne bom izgubljala besed. Poljska je 17. država na naši poti in moram reči, da se po lepoti ni uvrstila v sam vrh. Je pa eden izmed ogledov na Poljskem zato pristal na prvem mestu zgodovinskih znamenitosti, ki jih mora obiskati vsak. Saj verjetno že vsi vemo o čem govorim, kajne? No, vseeno bova opisala vse kar smo na Poljskem videli.

Varšava

V preteklih tednih sva obiskala toliko mest, da vam lahko po pravici povem, da jih imava že »poln kufer«. Zato mi lahko verjamete na besedo, če vam rečem, da je Varšava res lepo mesto. Od parkirišča (52.244176, 21.019696) smo se najprej sprehodili do Varšavske univerze, kjer je na ulici kar mrgolelo študentov. Gneča in vsi brez mask? Saj sva se skoraj počutila kot, da ni korone.

Pot smo nadaljevali do Grobnice neznanih borcev, kjer so pokopani vsi, ki so v 1. in 2. svetovni vojni dali svoje življenje za Poljsko, njihovih teles pa niso mogli identificirati. Zraven večnega ognja stojita 24h/dan 365 dni v letu 2 vojaka, ki sta v času našega obiska ravno marširala okoli grobnice.

Mimo predsedniške palače smo se nato podali v center mesta. Najprej smo se ustavili na zelo lepem trgu, kjer na sredini stoji Sigismundov steber. Le-ta je bil postavljen leta 1644 v čast in spomin kralju Sigismundu III Vasa, ki je leta 1596 glavno mesto Poljske prestavil iz Krakova v Varšavo.

Mimo številnih pisanih hiš smo se v nadaljevanju sprehodili v najstarejši del mesta. Stari trg nam je bil še posebej všeč. Žal so ga takoj po Varšavski vstaji leta 1944 Nemci zbombardirali, zato so ga morali po vojni rekonstruirati.

Zadnja znamenitost našega ogleda pa je bil obrambni zid zgrajen leta 1540. Žal so tudi tega med vojno uničili, zato lahko vidimo le njegovo rekonstrukcijo.

V bistvu je bila cela Varšava med vojno uničena, zato so vse stavbe dokaj nove. Presenetilo naju sicer je, da tega ne bi nikoli opazila. Rekonstrukcija je narejena tako dobro, da res nimaš občutka, da se sprehajaš po obnovljenem mestu. Vedno, ko si ogledava neko mesto, ga rada primerjava z mestom, ki sva ga obiskala pred njim. Torej, če v tem primeru primerjava Varšavo in Vilno, bi vam definitivno prej svetovala obisk Varšave, saj je precej bolj pisana.


Zalipie

Ta vasica je znana po nečem zelo posebnem – veliko hiš v vasi je namreč porisanih s pisanimi rožami. Zakaj pa je prišlo do te tradicije? Začela se je v 19. stoletju, ko so se prebivalci še ogrevali na drva. Ker so fasade hiš zato postale umazane, so jih ženske prepleskale z belo barvo in nanjo narisale različne vzorce. Kmalu so vse ženske začele z barvo iz mleka in barvila na fasade risati rože. Zdaj skušajo to navado ohranili prek raznih festivalov, razstav in tekmovanj, a dejstvo je, da hiš s porisanimi fasadami ni več veliko. Ker je vas precej raztresena, sva se midva skozi le zapeljala in med potjo poslikala najlepše hiše.


Krakov

Čeprav je Krakov arhitekturno zelo podoben Varšavi, naju vseeno ni tako zelo očaral. Od parkirišča (50.059836, 19.953139) do centra mesta (ki je pod Unescovo zaščito) smo se sprehodili čez Planty park, ki obdaja celotno mestno središče. Najprej smo si ogledali edini ohranjen del mestnega obzidja – mestna vrata. Skoznje smo se sprehodili do Florianske ulice, ki je povečana verzija naše Čopove. Na njej lahko najdemo ogromno barov, restavracij in trgovin v s spominki.

Kasneje smo se ustavili na glavnem mestnem trgu, kjer stoji Bazilika sv. Marije. V času našega ogleda je v njej potekal nek velik dogodek, saj je pred njo stalo ogromno župnikov in pripadnikov cerkve. Mi smo se zato raje podali do tržnice Sukiennice, ki velja za najstarejše nakupovalno središče na svetu. V njej so namreč nekoč mednarodni trgovci prodajali svilo, začimbe, usnje in vosek. Zdaj pa je na žalost polna stojnic s kitajskimi izdelki, ki izgledajo za najin okus bolj ali manj kičasto. Tržnica naju res ni najbolj očarala.

Na drugi strani tržnice smo si nato ogledali stolp nekdanje mestne hiše. Visok je 70m in je edini ohranjen del mestne hiše iz 14. stoletja. Znan je tudi kot poševni stolp Krakova, saj je od navpične lege nagnjen za 55cm.

Od tod smo se odpravili do gradu Wavel in tamkajšnje katedrale, ki stoji znotraj grajskega kompleksa. Grad je sicer do 17. stoletja predstavljal dom poljskih kraljev in kraljic, kasneje pa so ga uporabljali za nastanitev za vojsko, vojaško bolnišnico in po 2. svetovni vojni rezidenco državnega guvernerja. Nama se po pravici povedano ni zdel nič posebnega.

Pot smo nadaljevali mimo znamenitega zmaja, ki vsake toliko časa bruha čisto pravi ogenj, do judovske četrti. Le-ta je bila zgrajena v 15. stoletju in je predstavljala dom Judom, ki so bili leta 1941 nasilno preseljeni v geto. Sprehod čez četrt je res zanimiv, ker je precej očitno, da so bili Judje res na hitro odstranjeni. Stavbe so v zelo slabem stanju, zato nekateri deli izgledajo že malce srhljivo.

S tem se je končal naš ogled poljskih mest.


Narodni park Ojcow

No, Poljska pa naju je v enem pogledu zelo, zelo razočarala. V večino narodnih parkov je vstop psom prepovedan. Ja, v naravi so psi prepovedani. Kaj bo pes v naravi uničil ne vem. To se sploh vprašava, ko na sprehodu po gozdu skoraj vedno vidiva človeške iztrebke in zraven kup wc papirja. Kdo torej dela večjo škodo naravi, pes ali človek? Kakorkoli, med parki, v katere pes dejansko sme, sva našla Narodni park Ojcow, kjer je lahko pes privezan, a ne potrebuje nagobčnika. V veliko parkih, kjer je pes dovoljen, mora namreč vseeno nositi nagobčnik, tudi če je na povodcu.

Narodni park Ojcow je sicer najmanjši poljski narodni park, a vseeno vreden ogleda. Mi smo parkirali na parkirišču (50.198376, 19.815139), za katerega smo odšteli 3€. Pot po parku najprej vodi po gozdu navzdol, nato nekaj časa po vaški cesti, nato pa se lahko povzpnemo na enega izmed skalnatih hribov. Cela pot je bila res prelepa, saj je sonce lepo obsijalo jesenske barve dreves. Navdušile so nas tudi zelo visoke skalnate stene nenavadnih oblik ter okoliške jame. Z vrha skalnatega hriba smo imeli lep jesenski pogled na celotno dolino pod nami. Obisk parka vam definitivno priporočava.


Auschwitz

Pa smo tam, kjer so se v preteklosti dogajale takšne grozote, da jih je kar težko ubesediti. Midva sva vstopnice nekaj dni prej rezervirala prek spleta (cena 19€/osebo), saj so se vsi termini kar hitro polnili. Nevoden ogled je v popoldanskem času sicer brezplačen, a midva sva si prvič na tem potovanju želela, da nama nekdo celotno zgodbo dobro razloži. Voden ogled Auschwitza in sosednjega Birkenaua, je tako trajal 3,5h vodička pa je govorila na res zanimiv in ne dolgočasen način. Najprej smo si ogledali Auschwitz, ki prvotno sploh ni bil zgrajen kot koncentracijsko taborišče. Že pred vojno so ga zgradili za poljsko vojsko. Ker pa so bile stavbe že postavljene, so Nemci to na začetku vojne obrnili sebi v prid. Najprej so v Auschwitz pošiljali sovjetske vojne ujetnike in poljske izobražence, ki so predstavljali grožnjo nemški arijski ideologiji. Kmalu pa so seveda v Auschwitz zaprli tudi druge etnične skupine. Med leti 1941-1945 je bilo ubitih vsaj 1.300.000 ljudi – 1.100.000 Judov, 140.000-150.000 Poljakov, 23.000 Romov, 15.000 sovjetskih vojnih ujetnikov in 25.000 ostalih etničnih skupin. Med ogledom smo se sprehodili do več stavb, kjer so bili nekoč ujetniki zaprti. Le-te so sicer zdaj preurejene v muzej, kjer hranijo njihove predmete in slike. Nemci so namreč ljudstvu govorili, da je Auschwitz delovni kamp, delo v njem pa je odlična priložnost za začetek novega življenja. Ljudje iz drugih delov Evrope so tako napakirali kovčke ter drago plačali za vozovnice do Auschwitza, misleč, da jih čaka boljše življenje. V muzeju lahko vidimo ogromno kovčkov, posode in čevljev, ki jih Nemci niso uspeli poslati v Nemčijo oz. pred pobegom uničiti. Edini prostor, v katerem ni dovoljeno fotografirati, pa je prostor, kjer sta ohranjeni 2 toni las. Mrtve Jude so namreč pred sežigom pobrili, lase poslali v Nemčijo, iz njih pa izdelali preproge, odeje itd… Pred koncem ogleda Auschwitza smo se sprehodili tudi čez prvo plinsko celico.

Leta 1942 so Nemci namreč ugotovili, da je Auschwitz postal premajhen. Le nekaj km stran so zato zgradili nov kamp – Birkenau. Slednji je bil kar 20x večji od Auschwitza, vseboval pa je tudi 4 plinske celice. V vsaki izmed njih so lahko ubili 2.000 ljudi v manj kot pol ure. Birkenau so zgradili tako, da so vagoni za živino, v katerih so prevažali Jude, ustavili na sredini kompleksa. 80% Judov je bilo poslanih direktno v plinske celice, ostalih 20% pa je čakalo še skoraj večje trpljenje. Ljudje sicer niso bili panični, saj jim je bilo rečeno, da se morajo le stuširati. Šele, ko niso mogli več dihati, jim je postalo jasno, da so bili prevarani. Življenje v Birkenau sicer ni bilo nič boljše. Ideja Nemcev je bila, da Jude tako izmučijo in izstradajo, da v kampu ne bodo preživeli dlje kot 4 mesece. Fizično so namreč morali delati zunaj v vseh vremenskih pogojih 12h/dan oblečeni le v črtasto pižamo, živeli so v lesenih barakah brez ogrevanja, za jest so dobili le neokusno juho in 200g kruha/dan, vsak dan so morali marširati,… Na kratko, moral si imeti neznansko srečo, da si iz kampa odšel živ. Tisti, ki so vojno v Auschwitzu dejansko preživeli, so imeli psihične in fizične posledice še celo življenje. Ker so na njih delali tudi različne medicinske poizkuse in jih sterilizirali, veliko žensk nikoli ni moglo imeti otrok.

Da ne bom res čisto predolga – obisk Auschwitza je zelo zanimiv, a tudi zelo mučen in depresiven. Midva sva pred obiskom prebrala 2 knjigi, ki so ju napisane po pripovedih žensk, ki so celotno vojno preživele v kampu, zato sva nekako vedela kaj pričakovati. Kljub temu pa naju je obisk res šokiral. Kar nemogoče si je predstavljati, da se sprehajaš med istimi stavbami, kjer je umrlo in trpelo toliko nedolžnih ljudi.

S tem žalostnim ogledom se je naš obisk Poljske končal. Kam smo mahnili naprej, pa si boste lahko ogledali že v četrtek zvečer na Patreonu.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *