Litva

Litva | Hrib križev, geografsko središče Evrope in Vilna

Moramo priznati in iskreno povedati, da nas Litva ni ravno navdušila. Res je, da smo imeli precej oblačno vreme, tako da je že to malce zmanjšalo naše navdušenje, pa vseeno. Imela sva občutek kot, da tukaj ni kaj dosti za videti. Iz Latvije smo se odpeljali na zahodno obalo, kjer smo prespali ob peščeni plaži, nato pa smo se pomikali proti vzhodu do Vilne. Ogledali smo si še marsikaj drugega, vendar bom raje opisala le oglede, ki nam bodo dejansko ostali v spominu in, ki so po najinem mnenju vredni ustavljanja.

 

Hrib križev

Hrib križev je najbrž največja atrakcija Litve, zato ga ob obisku te Baltske države res ne smete izpustiti. Prvi križi so se tu pojavili že leta 1831 in 1863, ko so v takratni carski Rusiji izbruhnili veliki upori proti carski oblasti. Družinam umrlih v uporih vlada ni dovolila, da bi svojce dostojno pokopali, zato so pričeli prinašati križe prav na ta hribček. Vsako leto se je pojavilo več križev, ki pa seveda v kasnejši Sovjetski zvezi niso bili zaželjeni. Oblast jih je večkrat želela uničiti – lesene križe so zažgali, kamnite so uničili in zakopali, železne pa uporabili kot staro železo. Ves kraj so uničili tudi z buldožerji. Kljub temu, ljudje niso odnehali in križi so se še naprej pojavljali. Prav iz tega razloga je to mesto znano kot sveto mesto neskončnega upanja in vztrajnosti. Trenutno naj bi bilo postavljenih preko 100.000 križev iz vseh možnih držav. Mesto je postalo tako pomembno, da ga je leta 1993 obiskal celo papež.

Nama se je zdelo res zanimivo, zato sva se po vseh potkah sprehodila večkrat. Križev je res ogromno. Nekateri stojijo zapičeni v zemljo, veliko pa jih kar leži eden na drugem. Definitivno hrib vreden ogleda. Nama se je mesto sicer zdelo kar malce srhljivo, zato vam priporočam, da ga obiščete podnevi 😀.


Geografsko središče Evrope

Leta 1989 je skupina francoskih raziskovalcev ocenila, da geografsko središče Evrope leži v Litvi, 26km od Vilne. Ugotovili so, da naj bi bile točne koordinate evropskega središča 54°54” in 25°19”. Geografsko središče so celo vpisali v Guinessovo knjigo rekordov (kakšen rekord so tu dosegli nama ni čisto jasno). Problem pa je nastal, ko so ugotovili, da pri izračunu niso upoštevali Malte, ki leži v Sredozemskem morju, kar pomeni, da pravo geografsko središče leži 100m stran. Prav zato verjetno ob ogledu nisva videla neke točke, kjer naj bi središče ležalo, saj je v resnici ni. Središče Evrope tako leži nekje tukaj v bližini, kje točno pa je še vedno malce pod vprašajem. Nama se je bilo vseeno zanimivo sprehoditi mimo kamna, na katerem so napisane zgoraj omenjene koordinate, po dolgem času med ogromno zastavami zagledati slovensko in si ogledati znamenite skulpture z zlato krono. Vse skupaj ni nič ekstremno lepega, je pa dober občutek stati na sredini našega kontinenta.


Vilna

Če primerjava Vilno s Talinom ali Rigo, nama je bila najmanj všeč. Obiskali smo jo na najbolj oblačen in rahlo deževen dan v zadnjih tednih, zato bi morala biti res prelepa, da bi naju očarala. Arhitektura se nama je sicer zdela podobna arhitekturi v Rigi.

Parkirali smo na plačljivem parkirišču (0,6€/uro, 54.687, 25.2943) in se peš odpravili do bližnje katedrale Vilna. Le-ta stoji na velikem praznem trgu, ki je trenutno precej sameval. Bolj kot sama katedrala nama je bila zanimiva »Čudežna ploščica« (Miracle tile), ki leži pred katedralo. Le-ta označuje mesto, kjer se je končala najdaljša človeška veriga v zgodovini. 23. avgusta 1989 se je namreč okrog 2 milijona prebivalcev Litve, Latvije in Estonije prijelo za roke in tako ustvarilo človeško verigo dolgo 675km. Potekala je od Vilne preko Rige do Talina. Prebivalci teh treh držav so tako na miren način protestirali proti Sovjetski okupaciji. Čudežna ploščica tako slovi kot ploščica, ki izpolnjuje želje, saj se je Baltskim državam v prihodnjih letih res uspelo odcepiti od Sovjetske zveze. Ploščico naj bi zato obkrožil ali na njej stal, si nekaj zaželel, ta želja pa naj bi se ti že zelo kmalu uresničila.

Od katedrale smo se po centru mesta odpravili do predsedniške palače, se ustavili v eni izmed trgovin s spominki in se nato sprehodili so Literarne ulice. Le-ta je znana po razstavljenih okrasnih in umetniških ploščah posvečenih pisateljem, ki so živeli in delali v Vilni ali pa so bili kako drugače povezani z Vilno in Litvo. Plošče so izobešene na stenah na obeh straneh ulice.

Od tod pa nas je pot ponesla do najbolj zanimivega dela mesta – Republike Užupis. Ja, prav ste slišali. Ta del mesta naj bi bil majhna republika sredi centra Vilne. Republiko naj bi razglasili leta 1997, ko so si zamislili tudi svojo zastavo, neuradno valuto, himno, na oblast so postavili predsednika in ministre, zapisali ustavo in ustanovili svojo vojsko 11 mož. Vsako leto naj bi republika praznovala tudi dan državnosti, ki pa slučajno pade ravno na 1. april, dan norčavosti. Na ta dan lahko celo v potni list dobiš njihov žig. Sprehod mimo znaka, ki označuje začetek republike in po mestnih ulicah, ki malce spominjajo na našo Metelkovo, je kar zanimiv.

Ker je vreme postajalo vedno slabše, smo se mimo najlepše cerkve v Vilni – cerkve Sv. Ane odpravili nazaj do našega brloga. Tam smo pojedli osilo in se odpravili proti jugu.

Cerkev sv. Ane

S tem se je naš ogled Litve končal. Kot že omenjeno nas ni preveč očarala. Kljub temu, pa si bomo zgoraj omenjene stvari zapomnili in jih morda obiskali še kdaj v kakšnem drugem letnem času. Do takrat pa upamo, da nas prihodnje države bolj navdušijo.

 

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *