Norveška

5. teden na Norveškem

Živjo, spet se javljava s severa, kjer so malce bolj prijetne temperature kot na jugu Evrope. Predvsem Šnofki je to zelo po godu. Tokrat vam obljubljam, da bo tale blog malce krajši, saj smo imeli v preteklem tednu par oblačno-deževnih dni in nam žal ni uspelo videti vsega kar smo si zadali. Smo pa trenutno že na Lofotih, a o njih bom raje pisala naslednji teden, tako da ne pozabite počekirati naše strani!

Sedem sester

900m

➡ 4,5 km (v eno smer)

⏱ 2,5h (do vrha)

 

Takoj na začetku tedna smo se podali na še enega izmed mnogih pohodov. Tokrat smo se odločili, da obiščemo goro Skjaerdingen, ki je del gorovja Sedem sester oz. Seven Sisters. Le-to je sestavljeni iz 7 vrhov, ki pa naj bi bile po legendi ženske trolke. 7 mladih sester se je namreč nekega dne odločilo, da se ponoči izmuznejo iz hiše in odidejo na zabavno pustolovščino. Žal pa je na njih čakal Vågekallen, ki si je zelo želel imeti ženo, zato jih je takoj začel loviti. Te so začele bežati proti jugu, ko jih je kar naenkrat lovilo ogromno trolov – nekateri so jim želeli pomagati, nekateri pa ujeti. V begu so sestre pozabile, da se morajo skriti preden vzide sonce, saj jih bo v nasprotnem primeru sončna svetloba spremenila v kamen. To se je ob sončnem vzhodu žal res zgodilo, a zato lahko danes uživamo ob pogledu na enega lepših gorovij na Norveškem. Le-to ima sicer poseben čar predvsem pozimi, ko zapade sneg, a je bilo tudi zdaj zelo zanimivo.

Zvečer smo se tako parkirali pri izhodišču (65.95331, 12.52935) in zjutraj ob 6ih skočili v gojzarje ter začeli naš pohod. Prvih 500m poti nas je vodilo po ravnem čez gozd, nato pa se je pot začela strmo vzpenjati po skalah med 2 “sestrama” in tako je ostalo vse do vrha. Morava priznati, da nama je bil ta pohod do sedaj najmanj všeč, saj je res naporen in zoprn. Poti v resnici sploh ni, saj celoten vzpon velja pravilo “naravnost gor”. Pot nič ne ovinkari in se do sedla, katerega dosežemo po 1h in 45min, nič ne spreminja. V ozadju se sicer kaže vedno lepši pogled, a je sama pot res dolgočasna in se kar vleče. Na sedlu tako prvič uzremo fjord na nasprotni strani. Odločimo se lahko ali bomo zavili levo – na Skjaerdingen (1.037m) ali desno – na Tvillingan (980m). Mi smo zavili levo in po zelo skalnatem vrhu končno pribrcali do čudovitega razgleda. Ja, da razgled ni lep, res ne moremo reči, saj vidimo ogromno otočkov pred nami, desno in levo sosednje vrhove sester in za nami dolg fjord. Mi smo na vrhu presedeli kar nekaj časa in uživali ob lepih pogledih. Čeprav je bilo večinoma oblačno, smo imeli veliko srečo, saj je ravno, ko smo prišli na vrh, posijalo sonce. Poleg tega ni bilo vetra niti oblakov, ki pa so se na vrh prikradli 5 min po tem, ko smo ga mi zapustili. Šele na poti navzdol smo srečali druge pohodnike, ki so svojo pot šele začenjali.

Ja, ta vrh bi priporočala v res suhem vremenu, saj do vrha vodijo res čisto ravne skale, ki v mokrem postanejo pravo drsališče. Prav tako pa bi ga priporočila tistim, ki so na Norveškem dlje časa, saj je pot precej dolgočasna, razgledi pa verjamem, da so primerljivi s kakšnim drugim hribom, na katerega vodi lepša ali krajša pot (npr. Holmshattenom ali Vegatrappo).


Ledenik Svartisen

Ledenik Svartisen je s svojimi 400 km2 in ponekod debelino 600m največji ledenik na Norveškem. Zanj je značilno, da se lahko premakne tudi za 2m v 24h in, da se mu lahko z ladjico zelo približamo, peš pa celo dosežemo.

No… Midva se mu žal nisva. Res bi vam rada o njem povedala kaj več, a nama žal vreme ni bilo naklonjeno. Čeprav je ladjica kljub dežju vozila normalno, se nama ni zdelo smiselno porabljati časa za njegov ogled. Ker je res deževalo ves dan, sva se odločila, da se le ustavimo na nasprotni strani fjorda, od koder se naj bi ledenik najbolje videlo (66.715175, 13.670219) in nato pot nadaljujemo proti severu. Kot je vidno na spodnji fotografiji, je razlog, da sem napisala “naj bi se ga najbolje videlo”, saj sva ga midva komaj locirala. Je pa zato po fjordu pod nama priplaval delfin, katerega sem se jaz razveselila še bolj kot samega ledenika.


Ureddplassen

Ureddplassen je po najinem mnenju ena bolj butastih stvari kar sva jih kdaj slišala, ampak nekako je treba privabiti turiste, kajne? To je namreč eden najlepših in najmodernejših javnih stranišč na svetu. Ja, prav ste prebrali. Je zelo moderne oblike, leži pa na postajališču ob fjordu, od koder je baje zelo lepo opazovati polnočno sonce ali severni sij. Midva sva se mimo peljala po slučaju, a sva 2 fotografiji vseeno morala narediti. Rok ga je sicer celo uporabil! A mu kaj zavidate? 😀


Saltstraumen

Saltstraumen je ožina med fjordoma Saltfjorden in Skjerstatfjorden, a se od drugih ožin zelo razlikuje. Tu naj bi namreč nastal eden najmočnejših tokov na svetu, ki nastanejo zaradi plimovanja. Hitrost vode lahko doseže do 40km/h, skozi 150m široko ožino pa se v 6h prelije do 400 milijonov m3 vode. Ja, precej nepredstavljiva številka, ki pa vam je žal ne moreva pokazati niti na sliki ali videu, saj sva se čez most nad ožino peljala že skoraj ponoči. Povem pa vam lahko, da je vožnja čez tamkajšnji most res vredna ogleda, saj se pod njem ustvarjajo velikanski vrtinci in res lahko vidimo kakšno moč lahko dobi voda. Zakaj pa sva se tam peljala skoraj ob 23h zvečer?

Vem, da se obljubila kratko objavo, a doživela sva tako super dan, da ga res moram deliti z vami. Ker je bilo vreme bolj kislo, sva se odločila, da se bova v glavnem vozila, le vmes se bova pred kosilom na kratko ustavila na nekem postajališču, kjer naj bi bilo dobro mesto za lovljenje rib (67.078933, 14.3127). Tako sva res storila, a se je najin plan hitro spremenil, ko sem jaz v vodi zagledala delfine. Ker sem že kot majhna punčka govorila, da bom trener delfinov, ko odrastem, sem z njimi malce obsedena. No, to ravno ne, jih pa zares obožujem, zato sem, da bi jih videla čimbolj od blizu, pripravljena storiti kar veliko. Tako sem kljub rahlem dežju Roka prepričala, da napihneva kajak (jej, spet sva ga lahko uporabila), saj bi se jim lahko tako potihem čimbolj približala. Čeprav sem jih na hrvaškem morju z jadrnice videla že ogromno, žal tudi tokrat nisem mogla iz svoje kože. Tako sem za njimi veslala kakšno uro in se veselila vsakič, ko so pokukali iz vode. V vsej evforiji pa je žal večina slik nastala zamegljenih.

 

Ko sem se vrnila in sva uspešno posušila kajak, sva hitro pojedla kosilo in končno začela loviti ribe. Pod mostom, kjer je bil močen tok, sva ujela prvo ribo po parih metih, a nama naslednja ura žal ni bila naklonjena. Ko so vmes še enkrat mimo priplavali delfini, sva se prestavila kakšnih 50m višje in nadaljevala z lovljenjem. Skoraj sva že obupala, ko sva uspela ujeti še drugo ribo. Kar naenkrat pa je mimo vsakih nekaj minut priplavalo več ogromnih jat rib, ki so se iz vode metale kot zmešane. Vsakič, ko sva torej zagledala novo jato, sva vrgla najin trnek v vodo in ven potegnila novo ribo. Po 4 skušah, od katerih je vsaka tehtala 500g, sva ujela še zadnjo največjo (žal slovenskega imena zanjo ne vem), ki pa je tehtala preko 2kg! Moram se pohvaliti, da sem jo ujela jaz, a sva jo iz vode vlekla oba, saj je sama nikakor ne bi uspela. Še skupaj sva se kar nahecala in imela srečo, da se je laks strgal, ko je bila že na suhem. Ker enostavno nimava dovolj prostora v hladilniku, sva po ujeti velikanki z lovljenjem odnehala, vsa navdušena, da imava za cel teden zastonj kosil.

 

Dobre volje sva tako v večernih urah s postajališča odpeljala proti prostoru, kjer sva nameravala prespati. Mislila sva, da dan ne more postati še boljši, ko sva na nekem travniku zagledala konja. Ne, to je bil nek čuden konj. Ne, to ni bil konj, temveč los! Ker je stal čisto pri miru, sva bila sigurna, da je kip, a nama vseeno ni dal miru, zato sva čez kakšne 100m obrnila in se vrnila do čisto živega premikajočega se losa. Žal se je v tem času že precej odmaknil od ceste, zato sva ga uspela fotografirati le od daleč. Tako sva res že malce evforična nadaljevala pot in veste kaj? V naslednjih nekaj km sva uspela videti še 9 losov! Nekateri so se po travnikih sprehajali, nekateri pa so ležali v čisti bližini hiš. A si lahko predstavljate kako izgleda pogledati zvečer čez okno in si misliti “oh glej, spet par ogromnih losov na vrtu”? Noro, midva bi z veseljem živela v eni izmed tistih hiš, ki so v večerni svetlobi izgledale res prijetno domače. Velikost losov naju je sicer res presenetila, saj sva pričakovala, da so bolj velikosti jelena, ne pa konja. Tako se je najin popoln dan končal in s tem tudi ta objava.

Upam, da vas nisem zelo dolgočasila, če pa sem vas, pa obljubim, da bo naslednja objava z Lofotov več kot zanimiva. Naju tukajšnja lepota vedno bolj navdušuje.

Pa se slišimo prihodnjič…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *