4. teden na Norveškem
Nama dnevi tukaj tako hitro minejo, da sem sama sebe presenetila, ko sem ugotovila, da smo tu že skoraj 1 mesec. Se mi zdi kot, da smo prišli ravno včeraj, čeprav smo videli že ogromno. Uspešno se pomikamo proti severu, kar nam je po eni strani zelo všeč, saj postaja vedno lepše in lepše, po drugi strani pa to pomeni, da bomo prej ali slej morali zapustiti to čudovito deželo. No ja, ne bom objokovala še preden se konča 😀. Spet smo v enem tednu obiskali več ali manj naravne znamenitosti, kar ne vem ali je bolj všeč nama ali Šnofki. Mislim, da se najina pasja sopotnica ne bi čisto nič pritoževala, če kar za zmeraj ostanemo tukaj. Midva pa tudi ne.
Trondheim
Na začetku tedna smo se odpravili v pisano mestece Trondheim. No ja, ni ravno mestece, saj je 3. največje mesto na Norveškem, a se nama je center mesta vseeno zdel prikupno majhen. Parkirali smo na parkirišču za avtodome (63.438202, 10.4205) in se peš odpravili proti centru mesta. Na tem mestu je vredno omeniti, da se tudi parkirnina na Norveškem nikjer ne plačuje s kartico, kaj šele z kovanci (v 1 mesecu namreč nisva plačala še niti ene stvari z denarjem). Parkirnino se običajno plača prek aplikacije Easypark, v katero vneseš svojo kartico, nato pa izbereš na katerem parkirišču si in zavrtiš uro koliko časa boš tam parkiran. Super plat tega je, da če ostaneš v mestu predolgo, lahko na aplikaciji čas parkiranja enostavno podaljšaš in ne rabiš menjati listkov ali česa podobnega. V glavnem, sprehod do centra mesta je bil zelo lep, saj smo najprej prečkali enega od mostov in se nato ves čas sprehajali ob vodi. Vmes smo se seveda morali ogromnokrat ustaviti, saj so pisane lesene hiše preveč fotogenične, da jih ne bi zajela v fotografski objektiv. Kasneje smo se podali čez stari most, od koder je pogled na hiše še lepši, in se sprehodili do mestne katedrale. Ker je bilo sončno vreme, je zelena trava na pokopališču okrog katedrale kar žarela. »Pofirbcali« smo tudi med ročno narejenimi izdelki, ki so jih prodajali v majhnih lesenih hiškah in že smo hodili naprej – proti glavnemu trgu. Bolj kot sam trg, nas je očaralo mlado dekle, ki je na trgu pelo. Ne boste verjeli, da tudi uličnim pevcem ne plačuješ z denarjem, temveč tudi prek aplikacije. Norvežani smo res svetlobna leta pred nami. Z glavnega trga smo se nato podali počasi po mestnih ulicah nazaj do brloga. Vmes smo se ustavili še na ulici okrašeni s pisanimi dežniki in trgovini, kjer sva si privoščila odlične cimetove zvitke. Njam!
Najprej nisva bila sigurna kako bi nadaljevala najino pot – ali bi šla po notranji cesti do Lofotov ali pa bi se držala obalne ceste Fv17, ki vodi čez ogromno otočkov in je temu primerno, zaradi trajektov, dražja. Kljub ceni sva se odločila za slednjo, saj je znana kot najlepša panoramska cesta na Norveškem in ena lepših na sploh.
Holmshatten
⬆ 580m
➡ 5km (v eno smer)
⏱ 1h 45min (do vrha)
Holmshatten je eden tistih hribov, ki se ne uvrstijo med »top 10 znamenitosti«, a po pravici povedano, ne vem zakaj je temu tako. Od vseh pohodov do zdaj, nama je bil ta daleč najbolj všeč. Morda ne stojiš na robu prepadne skale nad fjordom, imaš pa zato z vrha neverjeten pogled 360 stopinj okrog sebe na hribe in miljardo otočkov. Težko z besedami opišem kako lepo je, ker to pač moraš doživeti sam.
Ker sva hrib našla na internetu med goro drugih informacij, nisva točno vedla kje izhodišče sploh je (zdaj veva – 65.1810505, 12.1279809). Vedela sva le, da nekje v vasi Holm. Tako sva se pripeljala v vas in kar malo iskala začetek poti, a sva ga na koncu uspela locirati s pomočjo zemljevida. Oznaka, ki vodi z glavne ceste, je namreč zelo majhna, poleg tega pa označuje hrib pod Holmshattnom. Do izhodišča tako vodi makadamska pot mimo ene izmed hiš, parkirišče pa je veliko ravno za en avtodom. Midva bi do tja verjetno še prikobacala, če ne bi na tej poti zmanjkalo signala in tako nisva mogla do konca gledati polfinala košarkarske tekme v Tokiu. Ker najbrž vsi veste, da je bila ekstremno napeta, sva se obrnila in parkirala na parkirišču, kjer pristaja trajekt (65.183847, 12.116551), saj je bil signal tam mnogo boljši. Mislila sva, da bova po tekmi odšla do izhodišča, a sva na koncu kar ostala na mestu in tam tudi prespala.
V glavnem, najin plan je bil, oditi na Holmshatten zjutraj. A po kosilu, sva ugotovila, da bi ubistvu lahko odšla že popoldne, saj tako ne bi izgubila celega popoldneva po nepotrebnem. Po celopopoldanskem »cincanju« kdaj bi šla gor, saj so se vsake toliko na nebo privlekli oblaki, sva se malo pred 8. uro zvečer na hitro odločila, da greva na vrh gledat sončni zahod. Popakirala sva nahrbtnike in Šnofko, ko je že skakala od veselja, in že smo hodili čez vas do izhodišča. Pot nas je najprej vodila čez travnik, nato malo čez gozd, kasneje smo se čez gozd malo vzpeli in že smo prišli na prvo razgledno točko. Le-ta se imenuje Rislia in to je vrh, ki je označen na tabli pri cesti. Do tja je 45 min hoje ter dobre 200 metrov višinske razlike, a je že od tukaj odličen razgled. Zato, če vam ni do hoje višje, lahko prikorakate le do sem in se naužijete lepot Norveške.
Mi smo pot nadaljevali še naprej, ki nas je spet vodila malo čez redek gozd, v zadnjem delu pa po golem pobočju. Vmes smo nabirali borovnice (ki jih je ob poti ogromno) in uspeli videti nekaj ovc, 2 žabi in celo samico severnega jelena (severno srno?), a je pobegnila prehitro, da bi jo uspela ujeti v objektiv. Najlepše pa nas je čakalo na vrhu, od koder je razgled res nepozaben. Midva sploh nisva vedela kam naj se obrneva, saj te na vse strani obdajajo majhni otočki, ladjice, majhne vasi in kmetije. Za piko na i, pa je bil sončni zahod nepozaben. Tista zlata svetloba, ki pri nas traja ravno 15 min, je tukaj trajala ves čas našega vzpona. Tudi po tem, ko je sonce ob 22.15 končno padlo v vodo, je ostalo svetlo še zelo dolgo. Mi smo se v brlog vrnili okrog polnoči, pa je bilo še vedno dovolj svetlo, da nisva potrebovala naglavne svetilke. Tukaj v bistvu v tem času nikoli ne postane čisto, čisto temno, zato zvezd ni mogoče videti. Je pa bil vseeno odličen občutek pred spanjem pojesti toplo govejo juho (pa čeprav iz vrečke) in se naslednji dan zbuditi v vroče sončno jutro. Tako sva bila še bolj zadovoljna, da smo se na vrh odpravili zvečer, saj bi bilo čez dan enostavno prevroče.
Torghatten
⬆ 100m
➡ 7 km (cel krog)
⏱ 1h 45 min (cel krog)
Torghatten je znamenita gora, ki se v sredini baha z velikansko luknjo. Le-ta je nastala pred ogromno leti, ko je do tja segalo morje. Leta spodjedanja in drugih vremenskih vplivov, je prvotni dve jami združilo v tunel, skozi katerega se lahko danes sprehodimo. Le-ta je dolg 160m, visok 35m in širok 20m.
Mi smo parkirali na parkirišču pri izhodišču (65.3955, 12.0974) in se pozno popoldne (spet zaradi vročine) odpravili do znamenite luknje. Izbirali smo med 2 potema – ena vodi direktno do luknje in se po njej lahko tudi vrnemo, druga pa vodi okrog celotne gore, a se je na koncu tudi z nje moč povzpeti do tunela. Odločila sva se za slednjo, saj naj bi 7km dolga pot vodila ob obali, od koder naj bi bil lep razgled na sosednje otoke. Tako smo začeli pot in po 15 min vzpona ugotovili, da smo očitno zafrknili, saj smo se znašli v znamenitem tunelu. Ups. Tako smo težji del opravili na začetku, se čez luknjo sprehodili, se po drugi strani spustili nazaj na obalo in se nato odpravili okrog gore nazaj do brloga. Seveda smo pri luknji naredili ogromno fotografij, saj se pod nami odpre lep razgled na celoten arhipelag, na poti okrog gore pa smo videli ogromno ovc, ki so k nam veselo priskakljale in se nekatere celo igrale s Šnofko. Zadnji del poti na žalost vodi po cesti, kar nam ni bilo preveč všeč, a vseeno priporočava, da prehodite cel krog, saj je urejena široka makadamska pot, ki je res prav luštna za popoldanski sprehod.
Vegatrappa
Iz Horna smo se že z 10. trajektom na naši poti odpeljali na otok Vega. Le-ta se sicer od ostalih otočkov ne razlikuje kaj dosti, razen da v sredini zelo gorat. Prvi prebivalci so se na arhipelagu Vega naselili že več kot 10.000 let nazaj. Ker je zemlja tukaj zelo pusta, so se kmetje skozi leta preživljali z vzgajanjem ovsa in ječmena, vmes pa so seveda tudi ribarili. Zanimivo se nama je zdelo tudi dejstvo, da je nekoč tukaj živelo 15 družin na 15 različnih otokih, šolo pa so postavili na 16. otoku. A ne bi bilo super hoditi tukaj v šolo? S čolnom? 😀
Mi si seveda nismo mogli pomagati, da ne bi tudi tukaj lezli na nov hrib – Ravnfloget. Na otok smo prišli popoldne in se odpeljali direktno do izhodišča precej znanega pohoda Vegatrappa. No, v resnici smo parkirali kakšne 50m od parkirišč (65.675362, 11.808755), kjer se pot začne. Parkiranje tam namreč stane 7,5€/15€ (odvisno od parkirišča). V bistvu je to nekakšen kamp, čeprav nima niti elektrike niti vode. Zakaj bi parkiral tam, nama ni čisto jasno, saj sva midva spala 50m stran zastonj, pa še bližje vodi sva bila. Tako sva lahko opazovala sončni zahod, ki je bil primerljiv s tistim s Holmshattna. Še ob polnoči je na obzorju gorelo nebo.
No, zjutraj pa smo se odpravili na omenjen pohod, ki pa se od drugih bistveno razlikuje. Do vrha se moraš namreč povzpeti po 1.375 lesenih stopnicah! Uf, na srečo so le-te precej nizke, zato ni tako grozno kot se morda sliši. Boste pa skoraj sigurno vmes nekajkrat počivali. Stopnice so sicer označene s številkami, tako da lahko ves čas spremljate koliko jih je še do vrha. Mi 3 smo na vrh prisopihali v 45 min in tako naredili 330m višinske razlike. Kljub temu, da je pot lahko za marsikoga zoprna, je z nje ves čas lep razgled na arhipelag in visoko goro sredi morja. Še lepši razgled pa je seveda z vrha, od koder lahko vidimo otočke par km daleč. Se izplača malo »švicat«.
Po lesenih stopnicah se v resnici ne povzpneš čisto do vrha gore. Do tja vodita 2 ferati, kateri lahko premagaš sam (ali moraš kaj plačati ne vem), lahko pa se odpraviš v skupini skupaj z vodičem. Če si tam izposodiš tudi opremo je cena ferat 107€/307€, odvisno za katero od njiju se odločiš.
S tem se je naš teden končal in že drvimo novim dogodivščinam naproti. Spremljajte nas na FB ali IG profilu!
Pa se slišimo prihodnjič…
