S kanujem za 3 dni v švedsko divjino

Živjo! Tokrat nas je čakala malo drugačna pustolovščina kot ponavadi, saj nismo napakirali Potujočega brloga, temveč Plavajoči brlog. Kanu sva kupila 2 tedna prej, v tem času pa ga nisva uspela niti preizkusiti. Z optimizmom, da zares ne prepušča vode, sva vanj naložila vse potrebno, nato pa sva ga na vozičku odvlekla do jezera. Plan je bil 3 dni uživati v švedski divjini, medtem pa preveslati 5 jezer. Od tega sta bila samo 2 med seboj zares povezana, med ostalimi pa sva morala kanu nesti ali vleči na priročnem vozičku. Tokratno dogodivščino bi tako lahko poimenovali pohodniško – veslaško – kampingško doživetje, ki ga bomo zagotovo ponovili. Kmalu!

---

1. dan: štart, najzahtevnejši prehod in rajski kamping kotiček

Torej, kot že rečeno, sva kanu napolnila s prtljago do zadnjega kotička. Pa ne, ker bi imela toliko nepomembnih prčkarij. S sabo sva namreč morala vzeti tudi vse pa kampiranje, foto opremo in seveda… Šnofko. Ki s svojimi 25 kg poleg naju vseeno zasede kar nekaj prostora. Ko sva vse dry bag-e in nahrbtnike smiselno porazdelila po notranjosti plavajočega kalupa, smo se odpravili proti jezeru. Kanu sva naložila kar na voziček, ki se je izkazal za odličen nakup. Tako sva z lahkoto vse skupaj porinila v vodo. Manjkali smo samo še mi trije, ki smo kanu še dodatno obtežili. Po nekaj začetnih zibanjih, ko smo skoraj vsi skupaj pristali v vodi, smo uspešno krenili na pot.

Na žalost se je sonce skrivalo za oblaki, je pa zato veter pridno molčal. Po povsem mirni vodni gladini smo tako hitro priveslali do meandrastega kanala, ki povezuje 1. in 2. jezero. Na tem delu smo res zelo uživali, saj so nam na vseh straneh delale družbo glasne ptice, na vodi pa so migetali neverjetni odsevi.

Ker je od zajtrka minilo že kar nekaj časa, sva se odločila narediti kratko pavzo pa mini otočku sredi jezera. Žal je bila letošnja pomlad precej sušna, zato je nivo vode v jezerih še vedno precej nizek. Tako sicer nismo mogli pristati na mini pomolčku oz. podestu, a smo se kljub temu uspeli uspešno skobacati na kopno. Odvila sva sendviče, odprla prvo vrečko prigrizkov in razmišljala, da se tukajšnja narava zares hitro spreminja. Še nedolgo nazaj smo do istega otočka prišli peš po zamrznjeni površini, okončine pa smo si v hudem mrazu morali greti ob taborniškem ognju. Švedski letni časi so res izraziti, zato nama je življenje tukaj še 100x bolj všeč.

Ko smo se namalcali, pa smo odrinili proti najzahtevnejši »oviri« – prečkanju z 2. na 3. jezero. Razdalja med njima sicer ni tako gromozanska, morda slab kilometer, je pa zato pot precej zoprna. Povezuje ju namreč le ozka gozdna stezica, na kateri ne manjka velikih skal, zato je bil voziček za kanu povsem neuporaben. Posledično sva morala vso skrbno naloženo prtljago zložiti ven, kanu nesti čez drn in strn, ga pustit na nabrežju 3. jezera, se vrniti po prtljago in na koncu še to prenesti na drugo stran. Celoten transfer je tako trajal par ur, a se je na srečo sonce še vedno sramežljivo skrivalo za oblaki. Kljub temu, da sva bila naložena kot dve kameli, se prav zares nisva prepotila.

Veslaško dogodivščino smo nato nadaljevali na 3. jezeru, kjer smo imeli namen tudi prenočiti. Jezero je bilo še vedno povsem mirno, dnevi pa so v tem letnem času skoraj neskončno dolgi, zato se nam ni prav mudilo. Ležerno, s spremljavo Šnofkinega smrčanja, sva veslala ob obali in opazovala večje in manjše ptice. Na skalnatih čereh so sedeli in se drli galebi, ob jezeru pa sva uspela videti celo belorepca oz. največjo vrsto orla na Švedskem! Bil je ogromen, kar pa sva kasneje ugotovila, da ni nič čudnega, saj ima lahko premer kril kar 2,4 m. Najino navdušenje je tako iz minute v minuto naraščalo.

Proti večeru smo tako le priveslali na južni del jezera, kjer smo imeli namen prenočiti. Divje kampiranje je tu povsod dovoljeno (zahvaljujoč švedskemu določilu Allemansrätten), pod pogojem, da ne motiš divjih živali, da na splošno ne uničuješ narave ter da za seboj pospraviš oz. odneseš smeti. Težava je le, da se moraš pri iskanju idealnega prostora malce potruditi, saj gozdovi segajo praktično do vodne gladine. Midva sva se ustavila na 2 različnih prostorih, kjer z vode vse izgledalo idealno, kasneje pa sva ugotovila, da so bila tla preveč vlažna za šotor. Po nekaj urah iskanja sva nato šla raziskat še 3. prostor, ki je bil prav tako povsem razmočen, a sva le nekaj 10 m stran našla popoln, sanjski kotiček.

Predstavljajte si očiščen prostorček pod visokimi borovci, na majhnem otočku, s »privat« peščeno plažico tik pred nosom. Ne, ne nakladam, prav zares je bilo tako popolno! Ko smo pristali, sva takoj postavila šotor, dala kuhat večerjo in zakurila ogenj. Bila sva že kar sestradana in premražena, zato je večer ob toplih plamenih še bolj prijal. Najprej goveja juha, nato pa še makaroni s pestom, so odlično teknili, za piko na i pa sva nazdravila še z rdečim vinom. Jah, kaj več bi si človek sploh še lahko želel?

---

2. dan: vreme je (skoraj da) resno ponagajalo

Zjutraj smo se zbudili v prekrasno sončno jutro. Okrog šotora so se oglašali vsi mogoči glasni in manjglasni čivki, po jezeru pa so mirno plule divje goske. Takoj sva zakurila ogenj, pristavila džezvo s kavo, segrela vodo in jo zmešala z mlekom v prahu, ter pojedla zajtrk. Miru in svobode, ki te na takem kraju obdaja, žal ne morem opisati. Tisti, ki radi kampirate, veste, da je že samo spanje v šotoru in robinzonsko obedovanje nekaj posebnega, če si pa za piko na i še daleč od ponorelega sveta, povsem sam na otočku sredi jezera… Jah, kot rečeno, opisati je nemogoče, zato predlagam, da poizkusite sami.

Po dooolgem jutru smo se s težkim srcem poslovili od sanjskega kotička ter se spet napokali v kanu. Prav res je zanimiv občutek, ko pospraviš kamp in prostor kar naenkrat postane spet divji, čeprav se je šel pred nekaj minutami zdel povsem domač. To je tudi edini način, da bomo lahko v takem okolju vsi uživali še vrsto let.

Čeprav so se po nebu začeli preganjati oblaki, pa je bilo izjemno toplo. V poletni atmosferi smo tako priveslali do južne strani jezera, kjer smo izstopili in kanu pripeli na voziček. Transfer na naslednje jezero je bil zelo enostaven, saj nas je pot vodila po urejeni gozdni cesti. Bilo nam je sicer precej vroče, Šnofki še posebej, a smo vseeno uspešno prispeli do jezera št. 4. Na hitro sva pojedla malico, se malce okrepčala in kanu ponovno porinila v temno vodo.

Gladina jezera je bila povsem mirna, zato so bili odsevi oblakov in visokih borovcev zares neverjetni. Šnofka je tako uživala, da je ob vsakem Rokovem zamahu z veslom glasno zasmrčala. Čim je en zamah izpustil, je svoj traktorski zvokec izpustila tudi ona. In ne, ni razvajena, da ne bo slučajno kdo pomislil na kaj takega. V glavnem, imeli smo se zares fino, dokler ni sredi jezera veter precej pojačal. Zen občutki so za kratek čas minili, saj sva morala začeti veslati precej bolj aktivno. Rok na eni strani, jaz na drugi, dokler nismo počasi pripluli do obale. Valovi so že pljuskali čez »palubo«, a so na srečo dry bag-i zdržali neslane kaplje.

Dobra plat močnejšega vetra je bila, da se je povsem razjasnilo. Prehod, ki je bil tokrat precej daljši, je tako spet minil v zelo poletnem vzdušju. Voziček je tudi tokrat pridno opravil svoje delo, nama pa se je tudi zdela vleka enostavnejša, kot sva si predstavljala. Pozno popoldne smo tako prispeli na zadnje jezero, kjer smo imeli namen še enkrat prenočiti.

Kanu smo zopet spustili v jezero, si nadeli rešilne jopiče in nadaljevali še zadnji del poti. Morava priznati, da sva bila na tej točki že kar konkretno lačna, zato sva komaj čakala, da postavimo šotor in skuhamo večerjo. Zadnje jezero je bilo zelo ozko, zato se močan veter ni uspel zares razviti. Za vsak slučaj smo pluli blizu obale in mimogrede spet opazovali različne živali(ce). Čeprav smo do prenočišča prišli pozno popoldne, pa je bilo sonce še zelo visoko na nebu.

Takoj po prihodu sva dala greti vodo, medtem pa sva postavila šotor. Rok je nato nabral drva za ogenj, jaz pa sem napihnila blazine in postlala spalne vreče. Naslednjič bomo zagotovo šli za dlje časa, saj gredo kamping obveznosti veliko hitreje, ko si enkrat »uigran« in poznaš svoje naloge. Za večerjo sva si tokrat spet privoščila juho iz vrečke, za tem pa še kuskus s tuno in zelenjavo. Gurmanski obrok je minil v prav romantičnem vzdušju, saj je okrog 21.30 svet začarala tista magična zlata svetloba. V Skandinaviji so poletni večeri zares dolgi. Na skrajnem severu trajajo v neskončnost, saj sonce nekaj mesecev na zaide, v osrednji Švedski pa nikoli ne postane zares temno. Za nekaj mesecev se poslovimo od zvezd in naglavnih lučk, saj je celo noč dovolj svetlo za brezskrbno sprehajanje. Poletni večeri so zato nekaj najlepšega in prav nič čudnega ni, da jih Švedi neizmerno cenijo. Tako zelo, da je  velika večina prebivalstva celoten julij na dopustu, najpogosteje v svojih majhnih hiškah ob jezerih, kjer nemalokrat nimajo niti elektrike niti vodovoda. Uživajo v naravi, miru in svobodi.

Večer je bil zares lep, a ker sva vedela, da bo naslednje jutro zgodnje bujenje, sva se okoli polnoči spravila v posteljo. Nadela sva si spalni maski, saj je brez njih trenutno skoraj nemogoče spati, počohala Šnofko in zaprla oči.

---

3. dan: zgodnja budnica in prekrižani načrti

Zjutraj je budilka zvonila že ob 5. uri. Čeprav je bilo že povsem svetlo, pa ni bilo najlažje vstat. No, dokler nisva odprla šotora in zagledala neverjetnih meglic, ki so se tiho, a precej hitro preganjale nad gladino jezera. Takrat sva se v trenutku predramila, si nataknila čevlje in z brzinsko hitrostjo odbrzela do nabrežja, kjer sva poizkušala v objektiv ujeti to naravno čarovnijo. Morda se boste ob gledanju spodnjih fotografij še malce lažje vživeli v našo realnost, če vam povem, da so se v ozadju glasno oglašale tudi divje goske in kukavica. Bilo je res prekrasno.

Žal ogromno časa za uživanje nisva imela, saj sva z razlogom vstala ob tako nečloveški uri. Za zgodnje popoldne je bil namreč napovedan zelo močan veter (30+ vozlov oz. 70+ km/h), kar bi bil za naš malce nestabilen kanu prevelik zalogaj. Upala sva, da bomo naš krog po jezerih uspeli zaključiti pred spremembo vremena. Tako smo hitro pozajtrkovali, midva sva spila odlično kavo in pospravila kamp, nato pa smo se spet napakirali v naš plavajoči dom.

Na nebu se je spet važilo sonce, zato je bilo jutro zelo toplo. Uživaško smo veslali proti severu jezera, kjer v le-to priteka manjša reka. Zadnji del je bil zato še posebej zanimiv, saj smo pluli po maendrastem močvirnatem kanalu, na obeh straneh pa nas je spremljala visoka trava. Škoda, da je dronu zmanjkalo baterije, saj bi drugače lahko nastale zares fenomenalne fotografije. Pa drugič. V dobrem vzdušju smo tako pripluli do brvih brzic, kjer smo se zopet prekobacali na obalo.

Kanu sva tokrat na vozičku vlekla že po znanem terenu, saj smo bili že precej blizu doma. Najin plan je vseeno bil, da zadnji košček preveslamo po domačem jezeru, saj bi bil občutek, da smo se vrnili na isto točko, kjer smo začeli, najbrž zelo zmagovalen. Žal pa sva že od daleč opazila, da je veter že razburkal vodno gladino. Ker nisva želela reskirati, da bi se zadnji metri dogodviščine spremenili v tragedijo, samo domov odšli kar peš. Tako se je odisejada zaključila, čeprav bi na jezerih z veseljem ostali še kar nekaj dni. Važno je, da smo uspeli stestirati vso opremo in kanu, da bomo bolj pripravljeni za naslednjič.

---

Sklepne misli in nasveti

Priznati morava, da nama je ta oddihg zares pasal. Ko smo pluli po jezeru št. 4, sva se pogovarjala, da se prvič po več letih počutiva, kot da smo na počitnicah. Čeprav smo bili v Potujočem brlogu ves čas na počitnicah, pa v resnici nismo bili nikoli. Med potovanjem sva namreč vsak dan tudi delala, zato sva morala vsak korak prilagajati omenjenemu urniku. Zares popolnega odklopa za glavo tako ni bilo. Poleg tega smo se s kamperjem premikali zelo počasi. Tiste hitre spremembe okolja, katero doživiš, ko se usedeš na letalo in v nekaj urah prispeš na drugo stran sveta, nisva doživela. No, ko smo prišli v Afriko morda, a sva vse skupaj spet doživljala na povsem drugačen način. Prav iz teh razlogov sva še posebej vesela, da smo zdaj doma v tako neverjetni naravi in da lahko na tako dogodivščino odidemo kar peš iz lastnega doma. Večina te kraje obišče le poleti za nekaj dni ali tednov, mi pa lahko uživamo 24/7 vse dni v letu. Še zdaj nisva povsem dojela, da je takšno življenje povsem resnično. Komaj čakamo, da se bomo v prihodnjih mesecih kam zapeljali tudi z brlogcem. Lepih kotičkov za parkiranje tu res ne manjka.

V glavnem, tak oddih vam vsekakor zelo priporočava. Če se boste podali na jezera, vam vseeno polagava na srce, da imejte VEDNO na sebi rešilne jopiče. Ja, Slovenci tega res nismo vajeni, saj imamo v glavi prepričanje, da smo ja odraščali ob rekah in ob Jadranskem morju. Že res, a tu se lahko zelo hitro znajdeš v zelo neprijetni situaciji, ko te nič hudega sluteč sredi jezera preseneti zelo močan veter. Švedi zato zadeve jemljejo izjemno resno – rešilne jopiče imajo oblečene ves čas, ne glede na to s kakšnim plovilom plujejo. Imejte v mislih, da voda nima 30°C in da ni na vsakem koraku reševalcev, ki bi ti lahko priskočili na pomoč. Večino časa ni niti živega človeka, ki bi ti priskočil na pomoč, zato pamet v glavo in poskrbite za svojo varnost.

Pa da ne bo vse izgledalo tako strašljivo in nevarno. Kampiranje je tu dovoljeno, divje živali pa se vam bodo na daleč umaknile, zato brez skrbi. Švedska je izjemno varna država, kjer se lahko zares odpočiješ od vsakdanjega stresa in skrbi. Dišeči borovi gozdovi ter divja jezera pozdravijo prav vse tegobe. Ne verjamete? Pridite in se prepričajte sami 🙂

Pa se slišimo prihodnjič…

---

Projekt je nastal s podporo Veleposlaništva Švedske v Budimpešti in v sodelovanju s Fred.si iz Ljubljane.