Jesen na Švedskem in izlet na Sälenfjällen

Lep jesenski pozdrav vsem skupaj!

Že lep čas je minilo, odkar smo se nazadnje brali tu, na blogu. In ja, zdi se mi, da zadnje čase praktično vsako objavo začnem tako. Kaj pa vem, poletje je kar minilo, nam pa se je dogajalo veliko, a prav nič obenem. Večinoma smo bili doma in uživali prvo brezskrbno poletje na Švedskem. Lansko, ko je bilo treba v nekaj mesecih prenoviti celo hišo, ni bilo prav nič brezskrbno. Sproščujoče pa še manj. Letos sva si zato zadala vse večje projekte postoriti spomladi, torej pred tradicionalnim »midsommar–jem«, ki je konec junija. Za tem sva se odločila, da morava tudi malo uživati. Veliko časa smo preživeli na plaži oz. plažah naših jezer, veliko smo SUP-ali (ja, s Šnofko vred!), veliko hodili in se veliko družili. Poleti sva namreč imela kar nekaj obiskov, katerim sva seveda želela razkazati vse najlepše kotičke tu naokoli. Vmes sva si sicer vzela čas tudi za počitnice z našim Potujočim brlogom, na katerega nikakor nismo pozabili. Čeprav se nismo odpravili na drugo stran sveta, pa je že širša okolica Švedske ponovno navdušila. In tako je poletje švignilo, kot bi mignil.

V drugi polovici avgusta je skozi zadnja vrata potiho in sramežljivo na obisk prihajala jesen. Najprej je gozdove spremenila v zakladnico borovnic in brusnic, zatem pa v zakladnico gob in zlatega listja. Ker je v tem letnem času kot sončnih žarkov skoraj polovico manjši kot v Sloveniji, so tople jesenske barve še neprimerljivo bolj izrazite. Rumeni in oranžni listavci, rdeči grmički borovnic, zlata trava mokrišč in temno modra jezera ustvarjajo takšne kontraste, da včasih ne moreš verjeti svojim očem. Ker bi vam to čarovnijo res rada prikazala, sva celotno jesen snemala vlog, ki si ga lahko ogledate spodaj. Bilo je preveč lepo, da bi naravo le fotografirala, čeprav roko na srce tudi video material ne more zajeti vseh iger svetlobe.

Izlet na Sälenfjällen

Tokrat sem se usedla za računalnik, da vam natačneje opišem izlet, ki je prav tako prikazan v zgornjem videu. Vem, da so bolj podrobne informacije koristne, ko načrtuješ potovanje in blog je na koncu koncev nastal prav iz tega razloga. Morda pa se bo kdo, ki se bo potikal po zahodni Švedski, odpravil prav po naših poteh. Pot je nezahtevna in primerna prav za vsakega.

Krožna pot:

➡ 13,5 km

⬆ 180 m

⏱ 4h

Komoot plan poti

Vožnja od doma do izhodišča je bila tako jesensko barvita, da skoraj ne bi bila žalostna, če bi se domov napotili že na izhodišču. No, to seveda ne pomeni, da se na fjäll ne splača podati. Mi smo bili očarani že na začetku, saj smo parkirali dokaj nizko (61.160839, 13.142816). Povsod so bile namreč oznake, da so vsa parkirišča višje privat oz. da pripadajo lastnikom hiš, zato druge izbire nismo imeli.

Pot nas je tako sprva vodila po makadamski cesti, mimo številnih prekrasnih brunaric. V tem času so jih obdajale še rumene breze, kar je celotno kuliso še polepšalo. Morava priznati, da sva se prav nad vsako naslajala in že potihoma planirala, kako bi se sem vrnila smučat. Sälen z okolico je namreč največje smučarsko središče na Švedskem. Mi smo tukaj smučali 2 leti nazaj in celotne atmosfere ne moremo prehvalit. Sneg je bil idealno suh, svetloba pa magična. Naprave so namreč odprte bistveno dlje kot v Alpah – če se prav spomnim do 18ih, kar pomeni, da smučaš v več ur trajajočem sončnem zahodu. Čeprav višinske razlike samih prog niso tako velike, kot smo jih vajeni, pa so zato vsi drugi faktorji toliko boljši.

Pa pustimo zimo na strani. To območje je zelo znano tudi po pohodništvu in gorskem kolesarstvu. Ko smo zapustili naselje brunaric, smo se dvignili na “fjäll” oz. visoko golo planoto. Takšna pokrajina je značilna za zahodni del Švedske, saj se celotna veriga tovrstnih planot razteza nekje od mesteca Sälen pa vse do samega severa. Povprečne temperature so precej nizke, vetrovi močni, rodovitna plast zemlje pa zelo plitva, zato so ta prostrana območja poraščena le z lišaji in nizkim grmičevjem. Iz tega razloga so fjälli res nekaj posebnega in unikatnega. Občutek svobode te začne obdajati že takoj, ko stopiš nad gozdno mejo. Mimogrede, do tu se lahko pripeljete tudi s sedežnico Gustav Express in potem peš ali s kolesom nadaljujete pot.

Mi smo se tu ustavili le za kratek čas, saj se je Roku odlepil podplat na gojzarju. Zadevo je saniral z močnim lepilnim trakom iz prve pomoči, primarno namenjenim za lepljenje povojev, kar se je presenetljivo dobro obneslo. Tako smo lahko nemoteno nadaljevali naš pohod proti prav posebnemu jezeru. Do tja nas je vodila ozka lesena brv, ki nam nikakor ni dovoljevala, da bi se izgubili.

Sälen, Sälenfjällen, pohod, izlet, Švedska, Skandinavija, potopis, jesen, Potujoči brlog

Po dobri uri hoje in dobrih 4 km smo le prikorakali do jezera Stensjön, katerega ime bi lahko prevedli v “Kamnito jezero“. Že prvi trenutek nama je postalo jasno, od kod ime izvira. Na nabrežju namreč stoji nešteto kamnitih stožcev različnih velikosti. Nekateri merijo v višino tudi preko 2 m, zato se marsikdaj vprašaš, kako dolg in zahteven projekt je bilo tako velikega možiclja sploh postaviti. Zakaj so sicer začeli z “gradnjo” le-teh, nama je ostala neznanka. Jih je bilo pa vseeno prav zanimivo opazovat. Ob jezercu je narejena tudi lesena pot in nekaj klopi, kjer se lahko odpočiješ in uživaš v lepi naravi. Midva sva pojedla tradicionalni “tunnbröd“, spila vroč čaj in se dokaj hitro odpravila naprej, saj je pihal močen, leden veter.

Ravno ko smo vstali, se je na srečo razjasnilo, tako da je bilo nadaljevanje poti bistveno prijetnejše. Večina ljudi se od sedežnice sprehodi le do jezerca in nazaj, redki pa se odpravijo kam dlje, zato smo v naslednjih kilometrih še bolj uživali. Mislim, da smo na poti do izhodišča srečali manj kot 10 ljudi. Tudi pokrajina je postajala še lepša, še bolj jesensko rdeča. Ob leseni brvi so nas stalno spremljali rdeči križi, kateri primarno označujejo proge za motorne sani. Kljub temu pa so dober pokazatelj tudi kot markacije, čeprav do koče ves čas vodijo tudi lesene brvi. Nama je bil ta odsek res čudovit, saj se je poleg tega odprl tudi razgled na dolino pod nami.

Po nešteto postankih za snemanje in fotografiranje smo pricapljali do koče Hemfjällsstugan, v katero pa žal nismo mogli vstopiti. Odprta je namreč samo v visoki sezoni, torej poleti in pozimi. Mimo nje vodijo proge za motorne sani ter tek na smučeh. Glede na to, da sva nekje prebrala, da pripravljajo zelo dobre vaflje, se bomo sem zagotovo še vrnili. Morda že čez nekaj mesecev! Tokrat smo le na kratko posedeli na sončni terasi, nato pa smo nadaljevali pot po drugi strani fjälla nazaj proti izhodišču.

Ta del poti sicer ne vodi po lesenih brveh, ampak je toliko rdečih križev, da se je praktično nemogoče izgubiti. Spet nas je obdajala rdeče-oranžna pokrajina, našli pa smo celo nekaj zelo zrelih borovnic. Morava priznati, da je hoja po lesenih poteh sicer bolj udobna, a manj “divja”. Midva sva se na tem delu, kjer ni bilo nikjer nikogar, počutila zares svobodno. Ker je pokrajina surova, pogled pa seže tudi več sto metrov daleč, je občutek prostranosti še toliko bolj izrazit.

Ko smo se pri sedežnici spet priključili makadamski cesti, po kateri smo prišli, smo bili že skoraj pri avtu. Morava reči, da še vedno kar nekako pričakujeva, da se bomo vrnili v Potujoči brlog in ne v avto, s katerim je potrebno priti še do doma. No, pri teh temperaturah se sicer ne moreva pritoževati, saj je domač kamin odtehtal tistih nekaj ur vožnje.

Upam, da sem vas za pohajkovanje po Švedski navdušila, kljub splošnemu prepričanju, “da je Švedska čisto ravna in dolgočasna.”. Ni res. Ponuja mnogo več, kot si človek predstavljal na prvi pogled. Tisti, ki radi hodite, kolesarite ali smučate, so ti kraji idealna izbira za krajše ali daljše potovanje. Verjemite mi na besedo, da vas ne bo pustila ravnodušnih!